Jedro

Člen 318 ZPP ne prepoveduje izdaje delno ugodilne in delno zavrnilne zamudne sodbe. Takšna "kombinirana" zamudna sodba je dopustna tudi v primeru tožbenega zahtevka za odškodnino zaradi pretrpljene negmotne škode.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se zviša odškodnina za duševne bolečine prvo in drugo tožeče stranke za po 800.000,00 SIT za vsakega, za tretje do petotožnika pa za vsakega po 600.000,00 SIT ter posledično glede stroškov postopka, in se po spremembi prvostopna sodba v celoti glasi: "1.Tožena stranka R.M., stanujoč ... je dolžan: a/prvotožeči stranki B.F. plačati denarno odškodnino v višini

2.294.580,00 SIT, od tega znesek v višini 454.580,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1999 dalje do plačila, znesek

60.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2000 dalje do plačila, znesek 1.780.000,00 SIT pa skupaj z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh; b/drugotožeči stranki M.F. plačati denarno odškodnino v višini

1.780.000,00 SIT skupaj z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh; c/tretjetožeči stranki U.F. plačati denarno odškodnino v višini

1.080.000,00 SIT skupaj z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh; d/četrtotožeči stranki J.F. plačati denarno odškodnino v višini

1.080.000,00 SIT skupaj z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh; e/petotožeči stranki A.S. plačati denarno odškodnino v višini

1.080.000,00 SIT skupaj z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh; Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2.Tožena stranka R.M. je dolžan tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v znesku 185.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo." V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka R.M. je dolžan tožeči stranki povrniti 140.239,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (dne 11.5.2005) do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo in sicer je prvotožniku prisodilo za gmotno škodo 454.580 SIT in 60.000,00 SIT za negmotno škodo pa 980.000,00 SIT, drugotožnici za negmotno škodo znesek 980.000,00 SIT, tretje do peto tožnikom pa vsakemu za negmotno škodo po 480.000,00 SIT, v vseh primerih z zamudnimi obrestmi in sicer prvotožniku od zneska 454.580,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1999 dalje do plačila, od zneska 60.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2000 dalje do plačila, od zneska 980.000,00 SIT pa skupaj z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, drugo tožnici do petotožnika pa je prisodilo obresti od glavničnih zneskov od 1.1.2002 do petotožniku v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožečim strankam pravdne stroške v znesku 99.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe - 25.11.2004 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Proti zavrnilnemu delu navedene sodbe vlagajo pritožbo tožeče stranke. Uveljavljajo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ker so zanjo izpolnjeni vsi pogoji. Toženec namreč odgovora na tožbo ni podal, v tožbi pa so bila navedena vsa dejstva za utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer ta dejstva tudi niso bila v nasprotju z dokazi, ki so bili tožbi priloženi. V konkretnem primeru tudi iz kazenske sodbe izhaja temelj zahtevka in sorodstveno razmerje med tožniki in pokojnim. Zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe in bi bilo potrebno že iz tega razloga v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Podrejeno pa se tožniki tudi vsebinsko pritožujejo zoper odmero višine odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, ker je v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo, to je 200. člen ZOR, saj prisojena odškodnina ni primerna okoliščinam primera, stopnji bolečin in njihovemu trajanju. Odškodnina v znesku po 2.500.000,00 SIT prisojena prvotožniku in drugotožnici je prenizko odmerjena glede na individualne okoliščine in glede na sodno prakso. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je obstajala močna čustvena navezanost med pokojnim B. in staršema in da so bili vanj položeni največji upi za prihodnost. Predviden je bil tudi prevzem kmetije in bi tudi skrbel za starša v primeru njune bolezni in starostne onemoglosti, kar še poglablja njuno izgubo in duševne bolečine, ki bodo trajale do konca njunega življenja. Upoštevati pa je potrebno tudi nadaljnjo okoliščino, da je bila smrt nenadna in na posebej boleč način, to je v pretepu. Zato bi bila upravičena do celotne vtoževane odškodnine v višini vsak po 4.000.000,00 SIT. Prisojena odškodnina neutemeljeno odstopa tudi od sodne prakse. Pritožniki citirajo sodne odločbe, v katerih je bila prisojena višja odškodnina. Enako velja po mnenju pritožnikov glede odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT, ki je bila dosojena ostalim trem tožnikom kot bratom pokojnega B. in za katere je sodišče ugotovilo, da so bili močno čustveno povezani, naklonjeni drug drugemu in so medsebojno tudi prijateljevali, ipd. Vsi trije trpijo hude duševne bolečine zaradi izgube brata in bi bilo potrebno prisoditi odškodnino v celotni vtoževani višini po 3.500.000,00 SIT. Pritožba je delno utemeljena. Pritožniki neutemeljeno očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 1. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe zoper toženca R.M.. Moralo pa bi po stališču pritožnikov izdati takšno sodbo in torej v celoti ugoditi tožbenim zahtevkom, ker toženec ni odgovoril na tožbo. Smiselno s tem trdijo, da bi bili nujno v boljšem položaju v primeru izdaje zamudne sodbe kot pa so, ker je sodišče prve stopnje izdalo meritorno delno ugodilno in delno zavrnilno sodbo. Implicite se pritožniki s temi očitki zavzemajo za takšno pravno izhodišče, po katerem sodišče prve stopnje ne bi moglo izdati kombinirane zamudne sodbe, glede delov tožbenih zahtevkov - prave - ugodilne zamudne sodbe, v preostalem delu pa neprave - zavrnilne "zamudne " sodbe. Za takšen procesni zaključek pa ni podlage v določbah ZPP, ki urejajo izdajo zamudne sodbe (člen 318 ZPP). Navedena določba ne zapoveduje izdajo zgolj enotne ugodilne zamudne sodbe, oziroma ne prepoveduje izdaje tudi delno zavrnilne odločitve (izrecno sicer posebej navaja možnost izdaje zavrnilne zamudne sodbe, t.i. neprave zamudne sodbe - v 3. odstavku 318. člena ZPP). Takšne kombinirane zamudne sodbe so lahko izdane predvsem v primeru tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine, kakršni so tudi predmetni in pri katerih so pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni glede višine le v delu, v presežku pa ne (delna nesklepčnost), v kolikor so torej postavljeni previsoko - v nasprotju z merili in kriteriji določenimi v 200. členu ZOR in preko okvira odmer odškodnin za istovrstne primere, kakršne so se ustalile v sodni praksi. Gre za vprašanje materialnopravne presoje utemeljenosti višine odškodninskih zahtevkov, ki jo je tudi pri izdaji zamudne sodbe potrebno uporabiti. Na to kaže tudi procesna ureditev, ki dopušča pritožbeno kontrolo zamudne sodbe tudi glede pravilne uporabe materialnega prava (1. in 2. odstavek 338. člena ZPP). V konkretnem primeru bi sicer sodišče prve stopnje lahko izdalo zamudno sodbo zoper toženca, vendar pa bi bila takšna sodba materialnopravno pravilna le v delu oziroma kolikor bi upoštevala tudi ustrezno oziroma pravilno odmero odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine tožnikov na podane trditve v tožbi, upoštevaje pri tem ustaljeno sodno prakso, torej le toliko, kolikor bi bilo materialno pravo pravilno uporabljeno tudi pri odmeri višine pravične satisfakcije. Takšno presojo pa je sodišče prve stopnje sicer napravilo šele kasneje z izpodbijano sodbo, ko je delno ugodilo tožbenim zahtevkom in posledično v ustreznem sorazmerju priznalo tudi pravdne stroške tožnikom, takšna prvostopna odločitev pa je podvržena tudi pritožbeni oceni. Izpodbijana sodba zato načelno ni prav nič manj ugodna za tožnike, kot bi bila, če bi bila izdana delno ugodilna in delno zavrnilna zamudna sodba, ki bi upoštevala ustrezne kriterje pri odmeri višine odškodnine. Zato z neizdajo zamudne (v celoti ugodilne) sodbe sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP, saj takšno procesno ravnanje prvostopnega sodišča ob povedanem ni vplivalo in ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Pritrjuje pa pritožbeno sodišče tistim pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na odmero višine odškodnine za posamezne tožnike. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da so tožniki vse pokojnikovo življenje živeli skupaj v močno povezani družinski skupnosti, pri čemer je bil pokojni B.F. soglasno predviden celo za prevzemnika kmetije in pripravljen nuditi tudi pomoč in oskrbo ves čas življenja staršev (prvotožnika in drugotožnice), nanj je bila ves čas še posebej čustveno navezana mati (drugotožnica), ki ji je pokojni rad pomagal pri opravilih in bil največ doma ter ji bil od vseh otrok najbolj privržen, ves čas od otroštva dalje pa je tudi z brati (tretje do peto tožniki) bila vzpostavljena medsebojna močna čustvena bratska navezanost, ki se je izkazovala vsakodnevno pri igri, medsebojnem prijateljevanju, medsebojni pomoči pri opravilih in šolskih obveznostih, skratka tako pri delu kot zabavi. Predvsem višje odmere odškodnine glede vseh tožnikov narekuje tudi v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena okoliščina, da je bila smrt sina oziroma brata tožnikov nenadna in povzročena z brutalnim ravnanjem - kaznivim dejanjem toženca, kar je nedvomno povečalo duševno trpljenje tožnikov zaradi smrti najbližjega sorodnika. Vse nanizane okoliščine narekujejo prisojo s to pritožbeno odločbo prisojenih odškodnin posameznim tožnikom. Upoštevaje opisane dejanske okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča primerno zadoščenje za pretrpljene in za bodoče duševne bolečine tožnikov : za prvotožnika in drugotožnico po 3.300.000,00 SIT, za tretje do petotožnika pa po 2.600.000,00 SIT. Šele ob navedenih zneskih so upoštevani vsi kriteriji in merila iz 200. člena ZOR, to je predvsem v prvostopni sodbi ugotovljena stopnja in trajanje duševnih bolečin tožnikov zaradi smrti sina oziroma brata, s katerim so živeli v trajnejši življenjski skupnosti, nadalje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (pravično zadoščenje), po drugi strani pa tudi to, da odmerjena odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V zvezi s slednjim pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da denar vsekakor ne more odpraviti bolečin najožjih svojcev, ki jih ti doživljajo in jih bodo tudi v bodoče doživljali zaradi izgube ljubljenega sina in brata, še manj jim seveda lahko vrne umrlega. Zato lahko prisojeni denarni zneski v skladu z opisano zakonsko ureditvijo predstavljajo "le" simbolno zadoščenje za negativno čustveno doživljanje oškodovancev - sredstvo za olajšanje trpljenja oziroma omogočanje tolažbe. Tako mora upoštevaje popravljeno odmero posameznih zneskov toženec tožnikom plačati še po 800.000,00 SIT (prvotožniku in drugotožnici), oziroma po 600.000,00 SIT večje zneske tretjetožniku do petotožniku, kot pa je bilo naloženo z izpodbijano prvostopno sodbo. Po drugi strani pa priznanje še višje odškodnine preprečuje izostanek hujših duševnih posledic pri tožnikih, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožniki zaradi svojega trpljenja iskali oziroma potrebovali medicinsko pomoč (zdravljenje s tabletami ali celo nastanitev v psihiatrični ustanovi) oziroma bi v njihovi duševnosti prišlo do začasnih ali celo trajnih duševnih motenj (depresije ali celo psihoze), torej če bi šlo predvsem za takšno duševno trpljenje, ki bi preraslo v samostojno škodno obliko. Predvsem takšne okoliščine pa v sodni praksi (na del te se sklicujejo tudi pritožniki v pritožbi) narekujejo odmero še višjih odškodnin od pravnomočno prisojenih. Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tako glede glavničnega zahtevka kot tudi glede zamudnih obresti v zgoraj opisanem obsegu (4. točka 358.člena ZPP). Glede višjih tožbenih zahtevkov pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP). Spremenjena odločitev glede višine glavničnega tožbenega zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju Odvetniške Tarife (v nadaljevanju: OT) in Zakona o sodnih taksah oz. Taksne tarife odmerilo stroške tožnikov, ki skupaj znašajo 300.000,00 SIT. Tožniki so skupaj uspeli za znesek 7.314.580,00 SIT in glede na skupaj zahtevani znesek, ki po delnem umiku tožbe znaša 11.812.444,00 SIT, znaša njihov uspeh v tej pravdi 61,92 %. Tožniki so tako upravičeni do povrnitve stroškov v skupni višini 185.760,00 SIT. Natančnejša odmera stroškov tožnikov je razvidna iz njihovega stroškovnika. Tožena stranka je tožnikom dolžna plačati tudi pritožbene stroške, upoštevaje njihov uspeh v pritožbenem postopku. Tožniki so v pritožbenem postopku uspeli z zneskom 3.400.000,00 SIT. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 625 točk, (Tar.št. 16/1 OT) in končno poročilo tožnikom - 50 točk, skupaj torej 725 točk x 110 SIT= 79.750,00 SIT, zvišano za 40% zaradi zastopanja petih strank, kar znese dodatnih 35.200 SIT in skupaj tako znašajo odvetniški stroški 114.950,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v višini 22.990,00 SIT in 2% administrativnih stroškov v znesku 2.299,00 SIT, kar vse skupaj znese 140.239,00 SIT.