Jedro

Če delodajalec nima v splošnem aktu oz. kolektivni pogodbi opredeljenih ravnanj kot hujših kršitev delovnih obveznosti, ni mogoče zakonito izpeljati disciplinskega postopka, saj je temeljno načelo tega postopka načelo zakonitosti. Določbe glede disciplinskih kršitev po ZTPDR in ZDR niso neposredno uporabljive.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.12.1996 in sklep A., z.o.o., z dne 16.1.1997, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje. Toženi stranki je naložilo sprejeti tožnika nazaj na delo z dnem 22.1.1997 za nedoločen čas in mu od takrat dalje izplačevati mesečno plačo v neto znesku 72.235,50 SIT, s pripadajočimi prispevki in davščinami, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega zneska plače do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Hkrati je toženi stranki naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeči stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožnik nedvomno bil v naprej seznanjen s postopkom in kršitvami. V 1. členu pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke je določeno, da se za razmerja, ki niso v celoti urejena, uporabljajo določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, branžne kolektivne pogodbe ali zakona. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je pred obravnavano zadevo zoper tožnika že tekel postopek zaradi istovrstnih kršitev in v tem postopku se tožnik zoper sklep tožene stranke ni pritožil. Po mnenju tožene stranke te okoliščine dokazujejo, da je poznal ZTPDR. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni prejel zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Zahteva je bila tako kot ostalim članom disciplinske komisije poslana tudi tožniku, na nobeni povratnici pa ni bila označena vsebina pošiljke, Upoštevati je treba, da je na disciplinski obravnavi tožniku bilo predlagano, da se obravnava iz tega razloga preloži, pa je predlog zavrnil. Na obravnavi pa je bil tožnik ponovno seznanjen z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in očitanimi mu kršitvami. Zato tožena stranka predlaga, da se v ponovljenem postopku zaslišijo člani disciplinske komisije, da se o zadevi ponovno presodi, saj ugotovitve prvostopenjskega sodišča niso utemeljene.

V odgovoru na tožbo tožnik navaja, da je trditev tožene stranke, da je spoštovala načela zakonitosti in delavce v naprej seznanila s postopkom in kršitvami, pavšalna in nedokazana. Okoliščine v zvezi s prejšnjim postopkom, v katerem je bil tožniku izrečen ukrep pogojnega prenehanja delovnega razmerja, so za obravnavano zadevo nepomembne. V tem postopku tožnik ni imel odvetnika, zato si je kot prava neuka stranka pogojni ukrep tolmačil kot končanje postopka brez ustrezne sankcije in se zoper sklep ni pritožil. Ponovno poudarja, da ni prejel zahteve za uvedbo postopka. Površnost tožene stranke, ki na povratnicah ne označi vsebine poštne pošiljke, pa ne more biti v škodo tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in proučitvi celotne dokumentacije sodnega spisa, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zaradi kršitve načela zakonitosti.

Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da je tožena stranka načelo spoštovala, saj naj bi delavce in tako tudi tožnika seznanila s pravili postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti in s kršitvami. Tako 3. odst. 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) kot tudi 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) predvidevata opredelitev kršitev delovnih obveznosti v zakonu, kolektivni pogodbi oz. splošnem aktu. Ti dve določbi poudarjata, da je delavec disciplinsko odgovoren le za tiste kršitve, ki so kot dejanja ali opustitve predvidene vnaprej (načelo zakonitosti). Načelo zakonitosti torej zahteva, da so vse kršitve delovnih obveznosti in sankcije zanje z ustreznimi predpisi v naprej določene. V obravnavani zadevi je bil tožniku ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen na podlagi 12. točke 1. odst. 58. člena ZTPDR, češ da je tožnik s svojim ravnanjem motil enega ali več delavcev v delovnem procesu, kar je izrazito otežilo izpolnjevanje delovnih obveznosti. ZTPDR v 3. odst. 58. člena izrecno določa, da se s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji pod katerimi se kršitve iz 1. odst. 58. člena ZTPDR štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, v skladu z naravo dejavnosti oz. naravo dela, ki ga opravlja posamezen delavec. Tako je delavca za ravnanje iz 12. točke 1. odst. 58. člena ZTPDR dovoljeno kaznovati le pod pogojem, da je v kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu določeno, da takšno ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je dopustno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je v 1. členu svojega pravilnika sicer določila, da se za razmerja, ki niso v celoti urejena s pravilnikom, neposredno uporabljajo določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, branžne pogodbe oz. zakona. Tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 39/93) kot branžna kolektivna pogodba, ki velja za toženo stranko, to je Kolektivna pogodba za Kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 47/94), ne določata nobenih hujših kršitev delovnih obveznosti. Zato bi tožena stranka zadostila načelu zakonitosti, ki je temeljno načelo disciplinskega postopka, le s tem, da bi v svojem pravilniku vsa ravnanja iz 1. odst. 58. člena ZTPDR opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti in natančneje določila okoliščine in pogoje pod katerimi se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zgolj s sklicevanjem na zakon, pri čemer niti ni določeno, na kateri zakon, pa ne zadošča. Načelu zakonitosti delodajalec ne zadosti s tem, da delavce seznani z veljavnimi pravnimi akti, ampak mu zakon nalaga dolžnost, da kršitve delovnih obveznosti in predvidene sankcije v naprej na opisan način predpiše v ustreznem pravnem aktu. S tem je delavcu zagotovljena pravna varnost, delodajalcu pa pravna podlaga za ugotavljanje disciplinske odgovornosti in izrekanje ustreznih ukrepov.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik skupaj z vabilom na obravnavo in predlogom za uvedbo disciplinskega postopka prejel tudi zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Tožnik je tako v disciplinskem postopku kot v postopku pred sodiščem zatrjeval, da zahteve ni dobil. Navedbe tožene stranke, da so zahtevo prejeli vsi člani disciplinske komisije, ne dokazujejo, da jo je prejel tudi tožnik. Popolnoma nesprejemljiv pa je zaključek v pritožbi, da so bile morebitne formalne pomanjkljivosti disciplinskega postopka s tem, ko je bila tožniku zahteva za uvedbo prebrana, ta pa je predlagano mu preložitev obravnave zavrnil in zapisnik podpisal, sanirane.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.