Jedro

Ker si tožnik v skladu z določbami pravilnika tožene stranke ni pridobil za koriščenje letnega dopusta v spornih dneh predhodnega soglasja pristojnega vodje organizacijske enote, je tožena stranka njegovo odsotnost z dela utemeljeno štela za neopravičeno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 27.7.1999 in 30.9.1999 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 30.9.1999 dalje, vpis delovne dobe v delovno knjižico, vrnitev tožnika nazaj na delo ter povrnitev stroškov predhodnega in sodnega postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 16.7.1999 dalje več kot pet delovnih dni zaporedoma neupravičeno odsoten z dela, saj mu za te dneve izraba letnega dopusta ni bila odobrena.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku po opravljeni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da tožniku izraba letnega dopusta po 15.7.1999 ni bila izrecno prepovedana, tako da se je za izrabo letnega dopusta lahko sam odločil glede na oceno potrebnega časa za opravo odrejenih nalog do 6.9.1999. Zato zaradi odhoda na koriščenje letnega dopusta od 16.7.1999 dalje ni neupravičeno izostal z dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita neupoštevanje napotkov revizijskega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa in neupoštevanje bistvenih vsebin izpovedb zaslišanih prič ter posameznih listin, ki bi odločilno vplivale na dokazne zaključke in vsebino sodbe. V tej zvezi sodišču očita ponovno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Hkrati sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo oziroma razlago določb pravilnika tožene stranke o razporedu delovnega časa, ki kot pogoj za upravičeno odsotnost z dela zaradi izrabe letnega dopusta zahteva, da si delavec pridobi izrecno soglasje vodje organizacijske enote.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navajal je, da revizijski razlogi niso podani in predlagal, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku opravilo pravdna dejanja in obravnavalo bistvena sporna vprašanja, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo revizijsko sodišče. Upoštevaje, da pri tem sodišče ni bilo vezano na materialnopravna izhodišča revizijskega sodišča, ni podana v reviziji smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb prvega odstavka 362. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku z revizijo (383. člen ZPP).

Revizija sicer pravilno opozarja, da je sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe zanemarilo nekatere dele izpovedb zaslišanih prič in pomen posameznih listin, vendar to na bistvene dejanske ugotovitve, ki omogočajo pravilno pravno presojo, ni vplivalo. Zato v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

V dosedanjem postopku med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik od vključno 16.7.1999 več kot pet delovnih dni zaporedoma odsoten z dela. Sporno je bilo le, ali je bil v teh dneh odsoten upravičeno zaradi izrabe letnega dopusta, ali pa je bila njegova odsotnost neupravičena.

Vprašanje upravičenosti odsotnosti z dela je pri toženi stranki urejal Pravilnik o razporejanju delovnega časa z dne 20.5.1996. Med drugim je v 9. členu kot razlog upravičene odsotnosti predvidel tudi izrabo rednega letnega dopusta. Hkrati je določil, da morajo biti vse odsotnosti dokumentirane z ustreznimi dokazili. V 14. členu je pravilnik določal, da je delavec dolžan za primer upravičene odsotnosti z dela predhodno pridobiti soglasje vodje organizacijske enote.

Pred sodiščem je bilo ugotovljeno, da so delavci pri toženi stranki za primer izrabe letnega dopusta takšna soglasja pridobivali z ustrezno izpolnitvijo posebnega obrazca - obvestila o porabi letnega dopusta in podpisom pristojnega vodje organizacijske enote. Sodišče hkrati ni ugotovilo, da bi si tožnik na tak način zagotovil soglasje nadrejene vodje organizacijske enote za izrabo letnega dopusta od 16.7.1999 dalje, niti da bi bila tožniku za ta čas izrecno odobrena izraba letnega dopusta na drug način.

Ob gornjih dejanskih ugotovitvah revizijsko sodišče ugotavlja, da si tožnik v spornih dneh ni zagotovil izrabe letnega dopusta in s tem upravičene odsotnosti z dela na način, kot je to določal Pravilnik o razporejanju delovnega časa pri toženi stranki. Ugotovitve sodišča druge stopnje, da koriščenje letnega dopusta v teh dneh tožniku ni bilo izrecno prepovedano, na katerih gradi izpodbijano sodbo, so pri tem pravno nepomembne, saj pravilnik tožene stranke neupravičene odsotnosti ne gradi na kršitvi vsakokratne prepovedi odsotnosti, ampak na nepridobitvi predhodnega soglasja pristojnega vodje organizacijske enote. Ker si tožnik takšne odobritve odsotnosti v spornih dneh ni pridobil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil z dela neupravičeno odsoten, oziroma, da je bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 5. točke prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na določbo drugega odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS/94 - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid spora, je sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.