Jedro

Davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante bi tožnik lahko uveljavljal v dohodninski napovedi. To izhaja iz prvega odstavka 61. člena ZDavP-2, po katerem mora davčni zavezanec v davčni napovedi vnesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. Tožnik pa je to olajšavo uveljavljal šele v pritožbi zoper odmerno odločbo in glede na citirana zakonska določila prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila tožniku v ponovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 2011 v znesku 9.708,51 €. Razliko med plačanimi akontacijami v višini 4.670,64 € in odmerjeno dohodnino, to je znesek 5.037,87 €, mora tožeča stranka plačati v odločbi navedenem roku na v odločbi naveden račun. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku za leto 2011 najprej odmerjena dohodnina po uradni dolžnosti z odločbo št. DT 21-010495-0 z dne 25. 3. 2015 v znesku 9.708,51 €, kolikor mu je bilo naloženo tudi v plačilo. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal strošek prevoza in malice v zvezi z delom v tujini, olajšavo za čezmejne delovne migrante in tuj davek. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 21. 10. 2015 pritožbi ugodil glede možnosti priznanja odbitka tujega davka in iz tega razloga prvostopno odločbo odpravil in zadevo vrnil v nov postopek.

3. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, pri tem pa je prvostopni organ upošteval v Avstriji plačani davek v znesku 4.670,64 € ter tožniku naložil v plačilo razliko. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik slovenski rezident in zato v skladu z načelom obdavčitve svetovnega dohodka iz 5. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in izven nje. Pri odmeri dohodnine je bil tožniku v skladu z določbo Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje priznan odbitek davka iz Avstrije.

4. Tožniku pa niso bili priznani stroški prehrane in prevoza na delo in z dela ter posebna olajšava za čezmejne delovne migrante. Stroški prevoza na delo in z dela ter stroški prehrane med delom se ne priznavajo samodejno, ampak jih mora zavezanec posebej uveljavljati. V obravnavani zadevi tožniku ni bil izdan informativni izračun dohodnine za leto 2011, vendar pa napovedi za odmero dohodnine za to leto do 31. 7. 2012 ni vložil, tega pa ni storil kljub temu, da je bil izrecno pozvan s strani organa prve stopnje z dopisom z dne 29. 5. 2013. Zato je organ prve stopnje tožniku odmeril dohodnino po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, pri tem pa stroškov v zvezi z delom ni mogel upoštevati. Te stroške je tožnik prvič uveljavljal šele v pritožbi na odločbo o odmeri dohodnine, kar je šteti za nedopustno pritožbeno novoto.

5. Posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 bi moral tožnik prav tako uveljavljati v napovedi za odmero dohodnine. Ker tega ni storil je tudi uveljavljanje te davčne olajšave nedopustna pritožbena novota. Drugostopni organ še dodaja, da pritožbene navedbe, da je s tem kršena temeljna svoboščina prostega gibanja in pretoka delovne sile niso upoštevne. Način obdavčitve dohodkov določa Slovenija sama z davčnim sistemom, ki ga avtonomno oblikuje v skladu s svojo notranjo davčno zakonodajo.

6. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2011 na podlagi samoprijave. Tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala posebne olajšave za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 in stroškov za delo v tujini iz 45. člena ZDoh-2. Po mnenju tožeče stranke je takšna odločitev materialnopravno napačna. Ne ZDoh-2 ne ZDavP-2 ne vsebujeta postopkovnih določb glede uveljavljanja posebne olajšave za čezmejne delavce, iz določbe 61. člena ZDavP-2 pa izhaja, da mora davčni zavezanec v davčni napovedi ne glede na to, kdaj je vložena, navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka, torej tudi podatek o tem, da je delavec čezmejni delovni migrant in da lahko uveljavlja posebno davčno olajšavo. Enako velja tudi za stroške za delo v tujini, kar omogoča 45. člen ZDoh-2. Tudi te lahko po mnenju tožeče stranke davčni zavezanec uveljavlja v napovedi za odmero dohodnine, ne glede na to, kdaj je bila vložena. V nadaljevanju tožeča stranka razlaga še namen instituta samoprijave. Dodaja, da je z izpodbijano odločbo kršen 14. člen Ustave RS, saj meni, da bi navedene davčne ugodnosti morale biti priznane tudi zavezancem ob vloženi samoprijavi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi oziroma podredno, da zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila v uvodu navedena izpodbijana prvostopna odločba, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2011, izdana po uradni dolžnosti. Tožnik namreč napovedi za odmero dohodnine za to leto do 31. 7. 2012 ni vložil, kljub temu, da je bil k temu izrecno pozvan s strani organa prve stopnje z dopisom z dne 29. 5. 2013. Vse tožbene navedbe v zvezi z institutom samoprijave so torej neupoštvne, saj tožnik samoprijave ni vložil. 10. Ker tožnik napovedi za odmero dohodnine za leto 2011 ni vložil, jo je prvostopni organ odmeril po uradni dolžnosti na podlagi znanih podatkov. Davčni organ ugotovi dohodnino z odločbo na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in rezident (prvi in drugi odstavek 267. člena ZDavP-2). Na podlagi teh podatkov davčni organ najpozneje do 31. maja tekočega leta za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo napoved, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh ne vloži ugovora. V tem primeru velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine (tretji odstavek 267. člena ZDavP-2).

11. Tožniku kot davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine za leto 2011 do 15. junija 2012 ni bil vročen, zato bi moral do 31. julija 2012 vložiti napoved za odmero dohodnine in s tem izpodbijati domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2 (šesti odstavek 267. člena ZDavP-2). V tej zadevi tožnik napovedi za odmero dohodnine za leto 2011 ne v zakonskem roku, to je do 31. julija 2011, ne kasneje ni vložil, izpodbijana odločba pa je bila izdana po uradni dolžnosti.

12. Priznavanje stroškov za delo v tujini omogoča v letu 2011 veljaven 45. člen Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), te pa je mogoče uveljavljati v rokih iz takrat veljavnega 289. člena ZDavP-2. Če dohodek iz zaposlitve izplača oseba, ki ni plačnik davka (kot v obravnavanem primeru, ko je izplačevalec dohodka v tujini), akontacijo dohodnine iz dohodka od zaposlitve med letom ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca (drugi odstavek takrat veljavnega 285. člena ZDavP-2). V skladu z drugim odstavkom 289. člena ZDavP-2 se dejanski stroški uveljavljajo v dohodninski napovedi v rokih iz 288. člena takrat veljavnega ZDavP-2. 13. Davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante (peti odstavek v letu 2011 še veljavnega 113. člena ZDoh-2) bi tožnik prav tako lahko uveljavljal v dohodninski napovedi, katero bi moral vložiti za leto 2011 najkasneje do 31. 7. 2012, kot je zgoraj obrazloženo. To izhaja iz prvega odstavka 61. člena ZDavP-2, po katerem mora davčni zavezanec v davčni napovedi vnesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. Tožnik pa je to olajšavo uveljavljal šele v pritožbi zoper odmerno odločbo in glede na citirana zakonska določila prepozno.

14. Ker torej tožnik stroškov v zvezi z delom in davčne olajšave za čezmejne delovne migrante ni uveljavljal v zgoraj navedenih rokih, prvostopni organ pri izdaji odmerne odločbe o dohodnini za leto 2011 teh davčnih ugodnosti ni mogel upoštevati. Gre namreč za prekluzivne roke, v tem primeru pa ima zamuda roka za posledico izgubo pravice uveljavljati davčne ugodnosti.

15. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato tožeča stranka tudi z zatrjevanjem, da je bil s tem kršen 14. člen Ustave RS, ne more biti uspešna.

16. Tudi po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.