Jedro

Organ bi moral presoditi zahtevek Č. in ugotoviti, ali ga je uveljavljala po 2. ali 3. točki 66. člena ZZad, ter nato glede na postavljen zahtevek ugotavljati dejansko stanje. Kolikor je Č.uveljavljala zahtevek po 3. točki 66. člena ZZad, bi moral organ raziskati dejansko stanje v tem okviru, torej ali je bila Č. zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije in organizacije kooperantov z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga. Seveda pa mora to veljati tudi za njeno procesno pravno naslednico – tožnico. Ugotovitev relevantnih okoliščin v zvezi s 3. točko 66. člena ZZad pa izpodbijana odločba ne vsebuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 362/32/1997-332 z dne 8. 12. 2017 se odpravi in zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za vračilo: A., B. in C. V obrazložitvi je navedel, da je zahtevo za vračilo premoženja vložila Č., ki je bila 13. 12. 1994 izbrisana iz registra. D. pa je leta 2010 vložila predlog za nadaljevanje postopka vračila podržavljenega premoženja. Zahtevo tožnice zavrača, ker ni pravna naslednica po Č. Sama pa kot aktivna stranka ne bi mogla pravočasno vložiti zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki jih zahteva, saj je bila ustanovljena po preteku odprtega roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo, ustanovljena je bila dne 6. 12. 1994, rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo pa je potekel 23. 8. 1994. Nadaljnji razlog pa je tudi ta, da ni izkazala pravnega nasledstva po C., A. in B., katerim je bilo zahtevano premoženje podržavljeno. Namreč E., kateri so se pripojile prej imenovane kmetijske zadruge, je leta 1996 prenehala delovati in bila izbrisana iz registra.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da ne soglaša s stališčem, da tožnica ni pravna naslednica po Č., ki je vložila zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja. Navaja razloge, iz katerih izhaja, da je tožnica pravna naslednica vlagateljice, kar pomeni, da je lahko zahtevala nadaljevanje postopka, ki ga je začela Č. Ne soglaša pa s pritožbenimi razlogi, da je specifično pravno nasledstvo tožnice z zadrugami, katerim je bilo premoženje podržavljeno in F. izkazano. Namreč E. je zaradi negativnega poslovanja prenehala poslovati, dobila prisilno upravo, prenehala z delom, se likvidirala in se izbrisala iz sodnega registra. Ne soglaša, da se likvidacija dejansko ni izvedla, ker je bilo premoženje in s tem vse pravice in obveznosti izbrisane zadruge na podlagi posebne pogodbe prenešeno na K. ter iz tega razloga H. ni prenehala na način, da bi po splošnih pravilih civilnega prava ne bi bilo več mogoče govoriti o pravnem nasledstvu. Aktiva in pasiva iz premoženja sta se prenesla na G., s čimer je ta postal pravni naslednik po posebni pogodbi, na podlagi tedaj veljavnega 12. člena Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah in 269. ter 271. člena Temeljnega zakona o podjetjih. Sklicuje se na sodbi U 253/2004 in U 1819/2008, iz katerih izhaja, da pravno nasledstvo oz. kontinuiteta med Č. in H. ni izkazano ter na stališče iz teh sodb, da je bila E. s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani ... izbrisana iz zadružnega registra, in da takratna stranka postopka I. ni uspela dokazati pravnega nasledstva med E. in Č. z vpisi v sodni register. Po njeni presoji tožnica tudi v postopku, ki ga nadaljuje po vlagateljici Č., ni predložila nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno presojo.

3. Tožnica v tožbi navaja, da sta organa napačno odločila v zvezi z vprašanjem univerzalnega pravnega nasledstva Č. kot prvotne vlagateljice zahteve za vrnitev premoženja po E., ker sta nepravilno uporabili v obdobju od leta 1965 do 1970 veljavno pravo. Poleg tega sta svoji odločitvi pojasnili brez razlogov o odločilnih dejstev in na način, da odločb ni mogoče preizkusiti. Odločba ne dosega standarda obrazložitve iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnica je dokazovala univerzalno pravno nasledstvo med zadrugami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno in zadrugo, ki je prvotno vložila zahtevek za vrnitev. Navajala je, da je potrebno upoštevati pravna načela, ki so veljala v letu 1969, četudi se morda razlikujejo od sedanjih oblik univerzalnega pravnega nasledstva. Da je bila E. izbrisana iz sodnega registra, ni sporno, vendar pa bi se morala organa opredeliti do vprašanja pravnega pomena prenosa celotnega premoženja te zadruge na G. kot pravnega prednika Č., kar predstavlja obliko univerzalnega pravnega nasledstva. Prenos celotnega premoženja je po tedanjem pravu pomenil univerzalno pravno nasledstvo. Sklicevanje na sodbi U 253/2004 in U 1819/2008 ne odtehta obveznosti organov, da pojasnita vsebinske in konkretne razloge, zakaj navedb nista upoštevala. Tožnica kot problematično izpostavlja odločbo skupščine Občine J. št. 023-2/69 z dne 8. 4. 1969, da E. preneha z delom in se likvidira, pri čemer pa celotno premoženje te zadruge „kot pravni naslednik po posebni pogodbi“ prevzame G. Že v izreku te odločbe je napisano, da je G. pravni naslednik prvotne zadruge. Pravno nasledstvo je bilo torej določeno v skladu z veljavnim pravom v kritičnem času. Nezakonitost je tudi v tem, da ne iz prve ne iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, ali tožnica izpolnjuje kriterije za vrnitev premoženja po 3. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o zadrugah (ZZad), torej ali izpolnjuje kriterije za zadružno zvezo. Tedanje pravo je postopke likvidacije premoženja obravnavalo drugače kot današnje. Iz tretjega odstavka v zvezi s 4. točko prvega odstavka 268. člena Temeljnega zakona o podjetjih izhaja, da se redna likvidacija ne opravi, kadar se en subjekt pripoji drugemu pravnemu subjektu in ta drugi pravni subjekt vključuje premoženje prvega (pravni subjekt, h kateremu se pripoji prvi subjekt, kot univerzalni pravni naslednik postane imetnik vseh pravic in obveznosti ter sredstev prvega subjekta). K. bi lahko pridobil premoženje E. tudi na podlagi 10. člena Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah, v katerem je bilo določeno, da se premoženje, ki ostane po prenehanju zadruge, skladno z zakonom odstopi kmetijski zadrugi, ki je po gospodarski dejavnosti najbolj sorodna zadrugi, ki je prenehala, a se za to niso odločili. Po vsebini in namenu je glede na doslej navedeno jasno, da je univerzalno pravno nasledstvo med E. in K., v jeziku sedaj veljavnega korporacijskega prava, vrsta združitve (pripojitve), to pa pomeni, da je prevzemna družba – K. univerzalni pravni naslednik prevzete družbe. Da je temu tako, je mogoče ugotoviti tudi z branjem zadnjega odstavka na strani 2 odločbe skupščine Občine J., iz katere izhaja, da se „vsa sredstva aktive in pasive zadruge s posebno pogodbo prenesejo na K. in sicer po zaključnem računu za leto 1968 ter po popisu na dan prevzema“. Če bi šlo za prenos ali odstop premoženja zadrugi ali delovni organizaciji, ki je po gospodarski dejavnosti najbolj podobna zadrugi, ki je prenehala (10. člen Temeljnega zakona o zadrugah), se ne bi bila prenašala tudi pasiva. Če ne bi šlo za pripojitev, v omenjeni odločbi tudi ne bila navedena „posebna pogodba“, ki je po prepričanju tožnice ustreznica današnje pogodbe o pripojitvi iz 581. člena ZGD-1. Naveden ne bi bil tudi zaključni račun in popis na dan prevzema. Zanemarljiva ni niti ugotovitev (do katere se organa nista opredelila), da so vse listine, ki se tičejo statusno pravnih sprememb E., vpisane pod zadevo opr. št. ... pri tedanjem Okrožnem gospodarskem sodišču v Ljubljani. Iz sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani z dne 4. 6. 1969, s katerim je odločeno, da se E. izbriše iz zadružnega registra, povsem jasno izhaja, da K. po posebni pogodbi prevzame „vse premoženje, pravice in obveznosti te zadruge“ ter se ravno iz tega razloga zadruga izbriše iz registra. Sam izbris pravnega subjekta torej še nič ne pove o vprašanju pravnega nasledstva oz. le tega ne izključuje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v tem postopku Občina L. predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov.

5. Stranka z interesom Občina M. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je organ zavrnil zahtevo tožnice za vračilo v izreku navedenega premoženja. Ni sporno med strankami, da je zahtevo za vračilo pravočasno (glede na določbe ZZad) vložila Č., ki je bila 13. 12. 1994 izbrisana iz registra. Tudi ni sporno, da je najprej s postopkom nadaljevala I., ki pa ni uspela izkazati pravnega nasledstva po vlagateljici zahtevka Č., nato pa je 14. 3. 2010 oziroma 16. 6. 2010 vložila predlog za nadaljevanje postopka tožnica.

9. Uvodoma sodišče soglaša z razlogi drugostopenjskega organa, da je procesna kontinuiteta med tožnico in vlagateljico zahtevka Č. izkazana, iz razlogov, ki jih je drugostopenjski organ navedel in se na njegove razloge v celoti sklicuje (statusno preoblikovanje Č. v pet samostojnih kmetijskih zadrug, od katerih je ena tožnica). Soglaša pa tudi z razlogi organov, da tožnica ni izkazala pravnega nasledstva med zadrugami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno in vlagateljico zahtevka Č., kar je relevantno, kolikor bi bila zavrnitev zahteve utemeljena na podlagi določbe 2. točke 66. člena ZZad, ki določa, da vračilo premoženja lahko uveljavljajo, če ni zadružne organizacije, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, zadružne organizacije, ki so pravni nasledniki le teh. Iz izpodbijane odločbe (glej str. 9, odstavek 5) pa izhaja, da je organ presojal zahtevek za vračilo po 3. točki 66. člena ZZad. Drugje v obrazložitvi, niti iz drugostopenjske odločbe, ne izhaja na kateri pravni podlagi je zavrnitev utemeljena, čeprav, kot je sodišče že zgoraj navedlo, bi izhajalo iz obrazložitve obeh odločb, da jo organa utemeljujeta na 2. točki 66. člena ZZad, glede na raziskano dejansko stanje, kljub drugačni navedbi prvostopenjskega organa na navedeni 9. strani. Razlogov v zvezi z zavrnitvijo po 3. točki 66. člena ZZad pa ne vsebujeta ne prvostopenjska ne drugostopenjska odločba.

10. Sodišče je že v sodbi U 253/2014 z dne 12. 4. 2005, takrat tožnice N., poudarilo, da bi moral prvostopni organ ugotoviti, ali je vlagateljica zahteve za vrnitev premoženja Č. zahtevo vložila v svojstvu iz 3. točke 66. člena ZZad, ker je ta predpostavka za aktivno legitimacijo morala biti podana že ob vložitvi zahteve in ali je tožnica (takrat I.), ki je postopek nadaljevala, v statusnem smislu pravna naslednica vlagateljice. Enako velja tudi v obravnavani zadevi. Organ bi moral uvodoma presoditi zahtevek Č. in ugotoviti ali ga je uveljavljala po 2. ali 3. točki 66. člena ZZad, ter nato glede na postavljen zahtevek ugotavljati dejansko stanje. Kolikor je Č. uveljavljala zahtevek po 3. točki 66. člena ZZad, bi moral organ raziskati dejansko stanje v tem okviru, torej ali je bila Č. zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije in organizacije kooperantov z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga. Seveda pa mora to veljati tudi za njeno procesno pravno naslednico – tožnico. Ugotovitev relevantnih okoliščin v zvezi s 3. točko 66. člena ZZad pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Iz navedenega se torej razlogov organa za zavrnitev zahteve ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Kolikor pa bo ugotovljeno, da je bil zahtevek uveljavljan na podlagi 2. točke 66. člena ZZad, torej da je relevantno dejansko stanje v zvezi s pravnim nasledstvom Č. po zadrugah, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, pa se bo moral organ opredeliti tudi do vseh navedb tožnice, ki se nanašajo na likvidacijski postopek B. po Temeljnem zakonu o podjetjih, razlogih zaradi katerih tožnica meni, da izbris iz registra ni pravno relevanten, pač pa je pravno relevantno nasledstvo po premoženju, ne glede na stališče iz sodb U 253/2004 in U 1819/2008, saj v teh postopkih sedanja tožnica ni bila stranka (ne glede na stališče v zvezi s pravnim nasledstvom, ki ga je sodišče navedlo tudi v tej sodbi). Na navedeni pomanjkljivosti obrazložitve temelji tudi glavnina tožbenih ugovorov, neopredelitev do razlogov, za katere tožnica meni, da so odločilni, pa pomeni kršitev obrazložitve iz 214. člena ZUP.

12. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

13. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

14. Odločitev o stroških postopka strank z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ugotoviti je, da sta stranki z interesom predlagali zavrnitev tožbe, torej je bil njun interes na strani toženke, in ker v obravnavanem postopku ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka nista upravičeni.