Jedro

Če se kakšno določilo posebnih zavarovalnih pogojev in določilo police ne ujemata, velja slednja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnikom vsakemu po 66.666,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1995 do plačila ter ji nerazdelno povrniti 79.027,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 do plačila. Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti določila 2. točke 3. odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev tožene stranke KO-B-91 za kombinirano kolektivno zavarovanje delavcev v podjetjih in v drugih organizacijah za primer nezgode in smrti zaradi bolezni je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu navedene sodbe se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je sporno določilo 2. točke 3. odstavka 2. člena dopolnilnih pogojev v nasprotju z zavarovalno polico. Nasprotje je le navidezno. Za pokojnega je bilo zavarovanje sklenjeno, vendar glede na vsebino dopolnilnih pogojev z odložnim oziroma suspenzivnim pogojem. 1. odstavek 898. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR izrecno določa, da mora biti dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Zavarovalna pogodba pa je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali je tedaj že prenehala možnost, da bo nastal. Prereka tudi sklep o stroških.

Tožeča stranka je prvotno tožila za 2.100.000,00 SIT, sklep pa nima razlogov, ker ne vsebuje specifikacije pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ni pojasnila, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, absolutna bistvena postopkovna kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ni podana.

Tožena stranka, ki uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbe v tem delu ni obrazložila, zato je pritožbeno sodišče svoj preizkus glede dejanskih ugotovitev omejilo na obseg iz 2. odstavka 370. člena ZPP. Citirane kršitve ni zasledilo.

Izpodbijana sodba je tudi v materialnopravnem pogledu pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja s sklepom sodišča prve stopnje, da obstoji nasprotje med vsebino zavarovalne police štev. 000827 z dne 7.11.1994 in 2. točko 3. odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev za kombinirano kolektivno zavarovanje delavcev v podjetjih in v drugih organizacijah za primer nezgode in smrti zaradi bolezni KO1-B-91 (v nadaljevanju dopolnilni pogoji). Tožena stranka in delodajalec pokojnega P. S. sta sklenila zavarovalno pogodbo s poimensko navedbo zavarovancev (4. člen dopolnilnih pogojev). P. S. je bil nesporno na seznamu, priloženem polici. Kot začetek zavarovanja je v polici naveden datum 1.12.1994, v skladu s 1. odstavkom 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR pa zavarovalna pogodba učinkuje, če ni drugače dogovorjeno, začenši od 24. ure dneva, ki je na polici označen kot dan začetka zavarovanja. Ker iz police ne izhaja nikakršna omejitev glede začetka učinkovanja zavarovanja za pokojnika, v pritožbi ponujena razlaga, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena s suspenzivnim pogojem, ni pravilna. Pod takšnim pogojem (2. odstavek 74. člena ZOR) bi bila pogodba sklenjena v primeru, če iz police ne bi izhajal nedvoumen datum začetka zavarovanja, temveč bi bilo iz nje razvidno, da je sklenitev pogodbe za delavce, ki so ob sklenitvi zavarovanja v bolniškem staležu, odložena do njihove vrnitve na delo.

Res je sicer, da je zavarovanje delavcev, ki so v bolniškem staležu s stališča zavarovalnice bolj tvegano kot zavarovanje ostalih delavcev.

Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni dokazala, da je bilo že v trenutku sklenitve zavarovalne pogodbe zanesljivo, da bo riziko nastopil (2. odstavek 898. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo v skladu z določilom 2. odstavka 154. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela z zneskom 200.000,00 SIT, tožena pa z zneskom 1.900.000,00 SIT. Odmerjeni pravdni stroški tožnikov znašajo skupaj 90.418,50 SIT, toženke pa 11.391,00 SIT. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje dovolj natančno obrazložilo, zato pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov, ni utemeljen.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odstavka 166. člena ZPP.