Jedro

Državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu, tako da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Glede na to, da tožnik pri zavodu ni bil nikdar zavarovan (niti ni bil zavarovan pri pravnih prednikih zavoda), navedena določba zanj pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 3. 2009 in dokončna odločba št. ... z dne 30. 7. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 do 45/08) pritožil tožnik. Zahtevka ni postavil, smiselno pa zahteva, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine ugodi. Uvodoma v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba v obrazložitvi ni ustrezno strukturirana, zaradi česar je oteženo pisanje pritožbe. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno vsebinsko presojalo izpodbijano dokončno odločbo. V sodnem postopku opr. št. Ps 598/2007 oz. Psp 496/2008 je izpodbijal predsodne odločbe, ker je bila zahteva za pokojnino zavrnjena na podlagi ZPIZVZ, čeprav je pravico izrecno zahteval na podlagi ZPIZ. Pritožbi je priložil tožbo, pritožbo in revizijo, vložene v omenjenem sporu in predlagal, da se navedbe v teh aktih, upoštevajoč spremenjene okoliščine, upoštevajo tudi kot argumentacija pritožbe. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do argumentov, navedenih na 2. in 3. strani tožbe, to pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Pogoj zadnjega oz. pretežnega zavarovanja pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za priznanje pravice do starostne pokojnine je diskriminatoren. Takšna ureditev pomeni očitno kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. čl. Ustave. Omejitev te ustavne pravice oz. poseg vanjo bi bil ustavno dopusten le, če bi prestal strogi test sorazmernosti. Določba 5. odst. 2. čl. ZPIZVZ ne more prestati že najblažjega ustavno sodnega testa arbitrarnosti in zato seveda tudi ne testa sorazmernosti. Izrazito diskriminatorno in torej nedopustno bi bilo, če Slovenija svojim državljanom v pokojninsko dobo ne bi priznavala pokojninske dobe, ki so jo ti v času obstoja zvezne države SFRJ dosegli v federalnih institucijah, torej tudi v JLA. Sodišče odločitev utemeljuje s paradoksalno tezo, da ZPIZVZ omogoča privilegirano obravnavanje nekaterih zavarovancev in da takšna ureditev ni diskriminatorna. O ustavni dopustnosti takšnega zakonskega privilegija se sodišče prve stopnje ni izreklo. Iz revizije, vložene zoper sodbo VDSS opr. št. Psp 496/2008, tožnik navaja citat, da se neresnično trdi, da so kot nosilci pravic po ZPIZVZ opredeljeni upravičenci, ki so jim priznane pravice iz naslova sukcesije. Privilegij za državljane Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, bi bil ustavno dopusten, če bi vzdržal tako imenovani strogi test sorazmernosti, kar pomeni, da bi bilo takšno razlikovanje primerno za dosego nekega ustavno dopustnega cilja, da bi bilo za dosego tega cilja nujno in če bi bilo tudi sorazmerno v ožjem pomenu besede. Razlikovanje glede na pogoj iz omenjene določbe nobenega od navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Če bo sodišče zavrnilo ustavno konformno interpretacijo veljavne zakonodaje, tožnik predlaga sprožitev presoje skladnosti slovenske pokojninske zakonodaje in sicer celotne, tako ZPIZ kot ZPIZVZ, z ustavo in ustavnimi pravicami prizadetih, zlasti kar zadeva nediskriminacijo pri upokojevanju. Stališča, da ne gre za neustavno določbo in zato presoje ustavnosti ne bo sprožilo, Višje delovno in socialno sodišče že v omenjenem postopku ni obrazložilo. Vsebinsko skoraj enaka vprašanja so predmet dveh vzporedno potekajočih sodnih postopkov, pri čemer je prvi pred Vrhovnim sodiščem, drugega pa na podlagi pritožbe obravnava Višje delovno in socialno sodišče. Ni ovire, da o spornih vprašanjih presodi najprej nižje sodišče, če ima ustrezne strokovne ambicije in znanje.

Pritožbi prilaga tri procesne akte v omenjenem socialnem sporu Ps 598/2007 oz. Psp 496/2008. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere je sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji sedaj ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/2001, 108/2002, 135/2003, 72/2005, 69/2006). ZPIZ-1 v temeljnih načelih določa, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov, ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti, zagotavljajo pravice, med ostalim tudi za primer starosti (1. odst. 3. čl. ZPIZ-1). Glede obveznosti zavarovanja 1. in 2. odst. 7. čl. ZPIZ-1 določata, da so v obvezno zavarovanje vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ZPIZ-1 ali mednarodni sporazum. Pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače (5. odst. 7. čl. ZPIZ-1).

Nesporno tožnik pri toženi stranki ni bil vključen v obvezno zavarovanje in enako tudi ne pri njenih pravnih prednikih. Tožnik je državljan Republike Slovenije, zanj pa velja ureditev po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Z navedenim zakonom se urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po ZPIZVZ pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (1. čl. ZPIZVZ).

Kljub jasni določbi 5. odst. 2. čl. ZPIZVZ, po kateri ne izpolnjuje pogojev, tožnik trdi, da bi mu bilo potrebno priznati pravico do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji ravno na podlagi navedene določbe. Omenjeni odstavek določa, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Tožnik pri zavodu ni bil nikdar zavarovan, enako velja za zavarovanje pri pravnih prednikih zavoda, zato navedena določba zanj ne pride v poštev. Pravico do starostne pokojnine je tožnik pridobil pri Skladu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z odločbo z dne 4. 10. 1994, priloženo v upravnem spisu. Iz navedene odločbe izhaja, da je bil razrešen poklicne vojaške službe z 31. 7. 1994, od 1. 8. 1994 dalje pa mu je bila priznana pravica do pokojnine.

Določba ZPIZVZ, ki možnost pridobitve pravice omejuje na zavarovance, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, je sicer v skladu s 1. odst. 250. čl. ZPIZ-1, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. V prehodni določbi 455. čl. ZPIZ-1 je določeno, da se tudi po njegovi uveljavitvi, to je po 1. 1. 2000 še naprej uporabljata 1. in 2. odst. 254. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki se uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ – do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ. Omenjeni 254. čl. enako določa, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri zavodu lahko uveljavi oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Velja tudi dodatni pogoj, po katerem lahko omenjena oseba pridobi pravico do starostne oz. predčasne pokojnine, če je z zavarovalno dobo pri zavodu izpolnila pogoje za priznanje pravice po ZPIZ/92, ali je v zadnjih desetih letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine dopolnila v zavarovanju pri zavodu najmanj 80 mesecev zavarovalne dobe ali v zadnjih petih letih najmanj 40 mesecev zavarovalne dobe.

Ob takšni skladni ureditvi sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ustavnosti ureditve. Republika Slovenija se je s 14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS/I, št. 1) obvezala, da bo aktivnim vojaškim osebam zagotavljala statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZITUL po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih jugoslovanske ljudske armade, ki se na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe (Ur. l. RS, št. 35/90 in 20/91), preimenujejo v poveljstva, enote in zavode teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljujejo delo kot pripadniki teritorialne obrambe Republike Slovenije. Enake pravice zagotavlja Republika Slovenija tudi drugim aktivnim vojaškim osebam, ki nadaljujejo službo v teritorialni obrambi Republike Slovenije. Kljub temu, da ni prišlo do ustanovitve enotnih poveljstev oz. preimenovanja enot in zavodov JLA, kot je predvideval 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k Ustavi RS na področju ljudske obrambe, kar je bilo v pristojnosti predsedstva Republike Slovenije, je potrebno upoštevati poziv predsedstva Republike Slovenije vsem starešinam in pripadnikom JLA, razglašen 27. 6. 1991, da zapustijo JLA. Pravice do socialne varnosti ostalih aktivnih vojaških oseb, ki niso po 25. 6. 1991 oz. po omenjenem pozivu predsedstva Republike Slovenije nadaljevale službe v teritorialni obrambi Republike Slovenije, se določijo z zakonom po presoji zakonodajalca in v skladu s 50. čl. Ustave Republike Slovenije.

Pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, imajo državljani po 50. čl. Ustave Republike Slovenije pod pogoji, določenimi z zakonom. Tožnik zakonskih pogojev za priznanje pravice nedvomno ne izpolnjuje. Po 2. odst. 59. čl. Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) Ustavno sodišče lahko ob presoji posamičnega akta, ob uporabi določb IV. poglavja ZUstS, ki ureja oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, lahko začne postopek za oceno ustavnosti oz. zakonitosti takšnega predpisa ali splošnega akta, če oceni, da bi bil lahko protiustaven ali nezakonit. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oz. zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes. Ustavno sodišče je doslej že večkrat obravnavalo posamezne določbe ZPIZVZ z vidika njihove ustavnosti. Ob tem si ni postavilo vprašanja celotne ureditve v ZPIZVZ in tudi ne posebej vprašanja skladnosti določbe 5. odst. 2. čl. z Ustavo. Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, po 30. čl. ZUstS ni vezano na predlog iz zahteve oz. pobude. Lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost drugih določb istega ali drugega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, katerih ocena ustavnosti ali zakonitosti ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi, ali če je to nujno za rešitev zadeve. Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-1-155/00 z dne 22. 4. 2004, objavljeno v Ur. l. RS, št. 51/2004 ter popravek v številki 62/2004, že obravnavalo pobudo za presojo ustavnosti celotnega ZPIZVZ ter jo zavrglo, ker pobudniki niso izkazali pravnega interesa. Glede na takšna stališča ustavnega sodišča je pritožbeno sodišče mnenja, da tožnikove trditve o neustavnosti določenih pogojev za pridobitev statusa upravičenca niso utemeljene.

Neutemeljeno pritožbo je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.