Jedro

Ker je bila tožeča stranka dolžna po opravljenih delih, ki so terjala prekop ceste, vzpostaviti cesto v vozno in varno stanje, soglasna volja pogodbenih strank ni bila pogoj za določitev vsebine pogodbe, zato pritožbene trditve, da bi morala tožeča stranka s toženo stranko glede „vzpostavitve ceste v prvotno stanje“ skleniti še posebno pogodbo, niso utemeljene. Glede vprašanja, ali bi imela tožeča stranka upravičenje zahtevati plačilo za opravljena dela tudi od investitorja pa se sodišču ni bilo treba opredeljevati, ker to vprašanje ni predmet te pravde. Prav tako tudi ne vprašanje, ali je ta strošek tožena stranka upravičena zaračunati investitorju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 02. 10. 2007 (pravilno v 1. in 3. točki izreka), po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico 10.295,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 08. 2006 do plačila ter izvršilne stroške v višini 249,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku osemdnevnega paricijskega roka za plačilo stroškov do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.344,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožena stranka v razmerju s tožečo stranko naročnica del. Tožena stranka je na podlagi gradbene pogodbe z investitorjem prevzela izvedbo del izgradnje kanalizacije in plinovodnega priključka pri izgradnji določenega stanovanjskega naselja, ki pa so terjala tudi dela prekopa javne ceste. Za ta poseg je Občina toženi stranki izdala dovoljenje. V primeru, če pride do prekopa ceste na podlagi dovoljenja Občine, je tožeča stranka s strani Občine pooblaščena za nadzor in za vzpostavitev ceste v prvotno stanje, torej v vozno in uporabno stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena dela, ki jih je bila dolžna opraviti, tudi zaračunati toženi stranki. Iz upravnega dovoljenja (A10) namreč izhaja, da je investitor del ali po pooblastilu izvajalec del dolžan zagotoviti finančna sredstva za dokončno obnovo začasno utrjene javne prometne površine po tem dovoljenju v varno vozno in uporabno stanje. Tožeča stranka je tožbo na plačilo del vzpostavitve ceste v vozno in uporabno stanje vložila zoper toženo stranko kot pooblaščenega izvajalca del, ker ji je tožena stranka tudi dala naročilo za „vzpostavitev ceste v prvotno stanje“ (naročilnica št. 05306 z dne 03. 11. 2004). V konkretni pravdi sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo vprašanja, ali je bil v razmerju med investitorjem in toženo stranko kot izvajalcem del, investitor dolžan nositi stroške, ki so nastali izvajalcu del, ker je pravilno ocenilo, da ima tožeča stranka podlago, da zahteva plačilo od izvajalca, ki ji je za opravo del dal veljavno naročilo. Ker je bila tožeča stranka dolžna po opravljenih delih, ki so terjala prekop ceste, vzpostaviti cesto v vozno in varno stanje, soglasna volja pogodbenih strank ni bila pogoj za določitev vsebine pogodbe (2. odstavek 17. člena OZ), zato pritožbene trditve, da bi morala tožeča stranka s toženo stranko glede „vzpostavitve ceste v prvotno stanje“ skleniti še posebno pogodbo, niso utemeljene. Glede vprašanja, ali bi imela tožeča stranka upravičenje zahtevati plačilo za opravljena dela tudi od investitorja pa se sodišču ni bilo treba opredeljevati, ker to vprašanje ni predmet te pravde. Prav tako tudi ne vprašanje, ali je ta strošek tožena stranka upravičena zaračunati investitorju.

Tožena stranka izhaja iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je dejstvo, da je z enostransko odpovedjo gradbene pogodbe investitorju in s prenehanjem del, kakorkoli vplivalo na njeno pogodbeno razmerje, ki je nastalo z naročilom del tožeči stranki. Zato, ker zgolj enostranska izjava o prenehanju še ne ustvari učinkov razveze pogodbe po 1. odstavku 111. člena OZ; zato ker tožena stranka ni izkazala, da ji je investitor preklical dana pooblastila v zvezi z upravnimi dovoljenji in nenazadnje tudi zato, ker bi bila tudi v primeru, če bi odstopila od pogodbe s tožečo stranko, še preden je le ta končala z deli, dolžna izplačati dogovorjeno plačilo (648. člen OZ). Trditev o tem, da je tožeča stranka izvedla dela že po poteku skrajnega roka iz dovoljenja Občine pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo presojati, ker pritožnica ni navedla, zakaj jih ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Zato tudi ni pomembno, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka dela po naročilu končala, pač pa le da jih je izvršila v celoti.

S tem se izkaže, da ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je tudi mogoče preizkusiti. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Ni pa jih pritožbeno sodišče priznalo niti tožeči stranki, ker je ocenilo, da z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbe.