Jedro

Ni podana bistvena kršitev sestave sodbe, če sodišče svojo odločitev opre na temelj objektivne odškodninske odgovornosti, čeprav se razlogi deloma nanašajo na elemente krivdne odgovornosti, v kolikor ti ne izključujejo dejanske podlage za obstoj objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi poškodbe na delu dne 8.10.1994. Odločitev o višini odškodnine ter povrnitvi pravdnih stroškov pa je pridržalo za končno sodbo. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik sodišču očita bistveno kršitev postopka iz 13. točke 354. člena ZPP. Sodišče naj bi namreč v razlogih mešalo elemente krivdne in objektivne odgovornosti, ko po eni strani pravi, da je podana objektivna odgovornost, po drugi strani pa se tožencu očita opustitev dolžnosti ureditve delovnih pogojev, kar predstavlja krivdni razlog. Ne glede na to, pa naj bi sodišče tudi dejansko stanje ugotovilo napačno. Nerazjasnjeno naj bi ostalo predvsem dejstvo, kakšne razmere so v času nesreče vladale na tiru št. 13. Glede tega naj bi sodišče svoje ugotovitve oprlo na izpoved priče A.R., ki pa sploh ni bil očividec spornega dogodka. V zvezi s tem bi bilo potrebno v prvi vrsti zaslišati J.M. in A.J.. Pritožnik dalje predlaga ogled, potrebno pa bi bilo tudi upoštevati, da je tožena stranka zagotovila ustrezno stopnjo varnosti, saj so vsi delavci opravili preizkus iz varstva pri delu, imeli potrebne delovne izkušnje ter na razpolago vsa zaščitna sredstva. Pritožnik zaključuje, da bi moral tožnik v času nezgode uporabljati svetilko. Neuporaba le-te predstavlja njegovo krivdno ravnanje, ki toženca v skladu s 177. členom ZOR ekskulpira. Na pritožbo je po svojem pooblaščencu odgovorila tožeča stranka. V zvezi z grajo dokaznega postopka navaja, da priče R. ni predlagala tožeča, marveč tožena stranka in ji na glavni obravnavi sploh ni bilo očitano, da bi ne poznala razmer. Glede njegovega poznavanja razmer še dodaja, da so bile te na spornih tirih splošno takšne, kot je izpovedal in ne le kritičnega dne. V pritožbi predlagani dokazi pomenijo le zavlačevanje postopka. Navedbe, da so imeli vsi delavci opravljen izpit iz varstva pri delu, pa z zadevo nimajo nobene logične zveze. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tako z odločitvijo kot z razlogi izpodbijane sodbe. Prvo sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Odločilnega pomena je tako najprej ugotovljeno nesporno dejstvo, da se je tožnik kot delavec tožene stranke poškodoval na delu. Kadar pa se delavec poškoduje na delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih odškodninskega prava (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR). Od tod dalje je potrebno torej še ugotoviti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca. Splošna pravila odškodninskega prava vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR. Delodajalčeva odgovornost je tako lahko bodisi krivdna bodisi objektivna. Objektivna odgovornost na delodajalčevi strani bo podana, če je škoda, ki jo je utrpel delavec posledica opravljanja nevarne dejavnosti kot neizogibnega dela delovnega procesa ali če škoda izvira iz nevarne stvari, s katero je imel oškodovanec kot delavec opraviti (154/2 člen ZOR). Prvo sodišče se je postavilo na stališče, da je bila delovna pot tožnika, ko je moral kot vlakovni odpravnik po poti, ki je namenjena gibanju delavcev tožeče stranke, prečkati tire, nevarna. Povečana nevarnost je bila predvsem posledica kamna, na katerega je tožnik stopil, stojala, v katerega se je zadel ter slabe vidljivosti na spornem prostoru. Pritožbeno sodišče soglaša tako z dejanskimi ugotovitvami kot z materialnopravnim zaključkom, da so navedene okoliščine objektivno nevarne. Pritožnik sicer navaja, da prvo sodišče ni v dovoljšnji meri razjasnilo, kakšne razmere so bile kritičnega dne na kraju nezgode. Ob preizkusu izpodbijane sodbe se pokaže, da te navedbe ne držijo. Zaslišana priča, ki jo je predlagala tožena stranka, je namreč dovolj jasno izpovedala, kakšne razmere so vladale na konkretni železniški postaji. Dejstvo, da priča ni bila tudi očividec nezgode, v ničemer ne zmanjšuje tehtnosti tega dokaza. Priča namreč ni bila zaslišana zato, da bi povedala, kako je tožnik padel, marveč zaradi razjasnitve, kakšna je bila vidljivost na kraju dogodka. Ta dejstva pa je bila priča zmožna neposredno zaznavati, saj je bila spornega dne prisotna na železniški postaji. Ugotovitev dejanskega stanja se tudi v celoti ujema z navedbami tožnika, kar je prvo sodišče jasno navedlo v razlogih svoje odločitve. Izvedba v pritožbi predlaganih dokazov bi tako res pomenila le zavlačevanje postopka, kot navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, in nepotrebno povzročanje stroškov, dodaja pritožbeno sodišče, ter se njih izvedba kaže kot nepotrebna, saj je dejansko stanje popolno ugotovljeno. Kot rečeno, je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da so ugotovljene delovne okoliščine predstavljale povečano nevarnost, katere posledica je tudi škoda, ki jo je utrpel tožnik. Vsakršno nadaljnje iskanje krivdnih elementov na strani toženca - delodajalca je v luči te pravde povsem nepotrebno. Že samo dejstvo, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero odgovarja delodajalec, pomeni, da je podan temelj odškodninske odgovornosti. S tem pritožbeno sodišče tudi odgovarja na pritožbene navedbe, da naj bi prvo sodišče zagrešilo bistveno kršitv postopka, ko je v razloge resda vpletlo tudi elemente, ki nakazujejo na opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke. Te pritožbene navedbe pa nikakor ne pomenijo, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni, da so si med seboj v nasprotju ter še toliko manj, da sodbe zaradi tega nebi bilo mogoče preizkusiti. Ugotovitve prvega sodišča ter dejanska podlaga za obstoj objektivne odgovornosti sta si namreč v razmerju večje - manjše. Izpodbijana sodba tako vsebuje vse razloge za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti, temu z ničemer ne nasprotuje in zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana. Tožene stranke prav tako ne ekskulpira dejstvo, da so imeli vsi delavci in tako tudi tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu, kot skuša prikazati pritožnik. Že prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik nevarne situacije kljub normalni pazljivosti ni mogel predvideti. Drži nadalje tudi to, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati obstoj ekskulpacijskih razlogov iz 177. člena ZOR, česar pa ni storila in niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi tožnik na primer ravnal v nasprotju z predpisi o varstvu pri delu, kar bi lahko ustrezalo zakonskemu dejanskemu stanu iz navedenega določila. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (365/2 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.