Jedro

Statistični podatki sami po sebi ne morejo vplivati na višino določene preživnine, saj le-to opredeljujejo le zgoraj navedene okoliščine: zmožnost staršev in potrebe mld. otroka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. točki izreka razen glede preživnine 90 EUR na mesec od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje) spremeni tako, da se le-ta zniža na 120,00 EUR in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mld. otrok pravdnih strank A. A., rojen 15. 4. 2009, dodeli v varstvo in vzgojo materi (I. tč. izreka sodbe), da je toženec kot oče tožnici (materi) zanj dolžan plačevati mesečno preživnino 140,00 EUR, in sicer od vložitve tožbe dalje (II. tč. sodbe) ter da stiki med očetom in sinom potekajo vsako soboto (III. tč. sodbe). Drugačne zahtevke tožnice je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške (IV. in V. tč. sodbe).

2. Proti sodbi se pritožuje toženec, sklicuje se na vse formalne pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in določi preživnino na 100 EUR brez obveznosti poravnati že natekle obroke oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je dosojena preživnina previsoka, tako glede na uradno dostopne statistične podatke o višini povprečne preživnine v RS, kot tudi glede na preživnino, ki jo je dolžan plačevati za svoja druga dva otroka, ki sta starejša od A. in oba šoloobvezna, in sicer zanju plačuje po 80,00 oziroma 90,00 EUR. Sodišču očita, da je preveč verjelo tožnici in da je njen materialni položaj v resnici boljši, kot ga prikazuje, na kar kaže tudi njeno lastništvo avtomobila. Za A. bi plačeval 90,00 EUR, kar je enako, kot plačuje za hči. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in v (sicer komaj še) zadostnem obsegu ugotovilo pravno pomembna dejstva, kršitev postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, druge pa konkretno niso očitane, ni pa v celoti pravilno uporabilo relevantnih določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

6. Kriterije za določanje višine preživninske obveznosti staršev predstavljajo določbe 129. in 129.a čl. ZZZDR, ki urejajo razmerje med roditeljema pri porazdelitvi preživninskega bremena. Po določbi 129. čl. ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca.

7. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ugotovilo, da so potrebe mld. A. sledeče: 35 EUR na mesec za vrtec, 50 EUR na mesec za hrano, 30 EUR na mesec za oblačila, 13 EUR na mesec za plenice, 10 EUR na mesec za higienske potrebščine, 15 – 20 EUR na mesec za igrače, 300 EUR na leto za počitnice (kar je 25 EUR na mesec) ter 3 krat na leto 40 EUR za čevlje (kar je 120 na leto oziroma preračunano: 10 na mesec). Toženec tem potrebam obrazloženo ne nasprotuje, vendar njihova vsota ni 220 EUR, pač pa 190 EUR na mesec.

8. Pritožbeno sodišče glede na ostale ugotovitve sodišča prve stopnje in zlasti glede na pavšalne pritožbene navedbe nima resnejših pomislekov glede razporeditev finančnega bremena med oba starša. 30 EUR nižje potrebe (glede na ugotovitve sodišče prve stopnje) torej znižujejo preživninsko breme obema, tožencu za 20 EUR na mesec, tožnici pa za 10 EUR na mesec.

9. Statistični podatki, na katere se toženec sklicuje, sami po sebi ne morejo vplivati na višino določene preživnine, saj le-to opredeljujejo le zgoraj navedene okoliščine: zmožnost staršev in potrebe mld. otroka. Zato tudi zgolj s sklicevanjem na to, da za starejša otroka plačuje nižjo preživnino, toženec ne more uspeti: na višino preživnine za njegova druga dva otroka pač vplivajo njune potrebe (ki niso odvisne zgolj od starosti), ter seveda na drugi strani zmožnost obeh roditeljev, ne le toženca. Navedba, da ima tožnica gotovo boljši gmotni položaj, kar izkazuje njeno lastništvo osebnega vozila, so premalo konkretne, da bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev o tožničini zmožnosti.

10. Na podlagi navedenega je bilo treba toženčevi pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP), sicer pa jo zavrniti in potrditi izpodbijani in nespremenjeni del prvostopenjske sodbe (353. čl. ZPP), saj glede slednjega tudi uradni preizkus ni pokazal relevantnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP).