Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen, vendar pa za tak zaključek ni podlage v 169. čl. OZ, ampak v določbi 2. odst. 168. čl. OZ. Po tem določilu se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega, kar pomeni, da je pri vprašanju, do katerega zneska je odškodnina omejena, treba upoštevati predpis, ki ureja omejitev odškodnine po višini v času sojenja. To pa pomeni, da je treba uporabiti omejitev iz sedaj veljavnega 1. odst. 82. čl. ZPPCP-1 na znesek 8,33 SDR na kilogram kosmate teže poškodovanega tovora.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku za znesek 637.322,58 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.09.2004 dalje in v izreku o pravdnih stroških r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 698.378,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.09.2004, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni v znesku 33.058,15 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že napačno odločilo o tem, ali je terjatev tožeče stranke zastarana. Tožena stranka je namreč na reklamacijo tožeče stranke odgovorila z dopisom z dne 28.09.2004, temu dopisu pa je priložila tudi vse reklamaciji priložene listine tako, da je od tega dne dalje zastaranje teklo naprej. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zaslišalo predlaganih prič o okoliščini, da so bile skupaj z odgovorom na reklamacijo vrnjene vse reklamaciji priložene listine. Celo, če bi tožena stranka z dopisom z dne 28.09.2004 tožeči stranki ne vrnila celotne dokumentacije, pa je terjatev vseeno zastarala. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zastaranje terjatve ponovno pričelo teči dne 09.11.2004, bi zastaranje izteklo že 10.11.2004, 11.11.2004 pa je bila šele vložena tožba. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ko je tožeči stranki priznalo kot škodo tudi stroške pregleda poškodovane opreme v višini 637.322,58 SIT, ni pa glede tega navedlo nobenih razlogov. Po 1. odst. 100. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP) odškodnina, za katero je prevoznik odgovoren, ne sme presegati 200 DIN za kilogram kosmate teže poškodovane stvari, poleg tega pa je dolžan prevoznik plačati pošiljatelju le še plačano prevoznino in druge, pri prevozu nastale stroške, in sicer v sorazmernem znesku, če je šlo za delno poškodbo stvari. Znesek 637.322,58 SIT za stroške pregleda poškodovane opreme pa ni strošek, za katerega bi bil prevoznik odgovoren. Sicer pa je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je limitirani znesek 200 DIN revaloriziralo ter pri izračunu vrednosti poškodovanega blaga upoštevalo vrednost iz sedaj veljavnega predpisa, to je 8,33 SDR. Za tako odločitev sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne materialnopravne podlage, tudi ne s sklicevanjem na načelo popolne odškodnine iz 169. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Nepravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o pravdnih stroških, saj toženi stranki ni priznalo za odsotnost iz pisarne v času potovanja 80 priglašenih točk, ampak le 60. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo za znesek 61.055,84 SIT z obrestmi, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih kršitev v postopku, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti drugih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Kot pravilno navaja tožena stranka tudi v pritožbi, je odškodnina po 1. odst. 100. čl. ZPPCP omejena in ne sme presegati 200 DIN za kilogram kosmate teže poškodovane stvari. Na to omejitev se sicer v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Ocenilo pa je, da je zaradi spoštovanja načela plačila popolne odškodnine iz 169. čl. OZ treba vrednost kilograma tovora določiti v skladu s sedaj veljavnim ZPPCP-1, ki omejuje odškodnino na 8,33 SDR na kilogram kosmate teže poškodovanega tovora. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen, vendar pa za tak zaključek ni podlage v 169. čl. OZ, ampak v določbi 2. odst. 168. čl. OZ. Po tem določilu se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega, kar pomeni, da je pri vprašanju, do katerega zneska je odškodnina omejena, treba upoštevati predpis, ki ureja omejitev odškodnine po višini v času sojenja. To pa pomeni, da je treba uporabiti omejitev iz sedaj veljavnega 1. odst. 82. čl. ZPPCP-1 na znesek 8,33 SDR na kilogram kosmate teže poškodovanega tovora. Tudi kar se tiče zastaranja, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tako v dejanskem, kot pravnem pogledu napravilo pravilne zaključke. Pri ugotovitvi, da tožena stranka tožeči ni vrnila vseh reklamaciji priloženih dokumentov že 28.09.2004, ampak šele 09.11.2004, se je pravilno sklicevalo na dopis I. z dne 08.11.2004, ki ga je tožeča stranka prejela dne 09.11.2004, in iz katerega je jasno razvidno, da so bile tožeči stranki šele s tem dopisom vrnjene vse listine. Ob takem stanju pa je upravičeno zavrnilo sodišče prve stopnje tudi nadaljnje dokazne predloge tožene stranke na zaslišanje prič. Ne drži tudi trditev tožene stranke, da naj bi zastaranje, če je pričelo teči dne 09.11.2004, izteklo že 10.11.2004, saj sta naslednja dva dneva od 09.11.2004 potekla šele 11.11.2004, ko je bila tožba vložena in zastaranje še ni nastopilo.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, na kakšni podlagi je tožeči stranki prisodilo stroške pregleda poškodovane opreme v višini 637.322,58 SIT, s tem pa je zagrešilo tudi zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Že zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti, ob ugoditvi pritožbi tožene stranke, sicer pa je pritožbeno sodišče iz že navedenih razlogov v ostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na razveljavitev odločitve o pretežnem delu tožbenega zahtevka pa je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških na prvi stopnji.

Pri ponovnem obravnavanju tožbenega zahtevka za znesek 637.322,58 SIT naj sodišče prve stopnje predvsem odpravi omenjeno kršitev, to je svojo odločitev ustrezno obrazloži. Pritožbeno sodišče pa že zdaj pripominja, da je ob odločitvi o tem delu tožbenega zahtevka predhodno treba odgovoriti na vprašanje, ali gre pri stroških pregleda poškodovane opreme za take stroške, ki jih je dolžan povrniti prevoznik v primeru poškodovanja stvari glede na določilo 1. odst. 95. čl. ZPPCP ter 1. in 2. odst. 100. čl. istega zakona.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.