15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 180/2004 z dne 16. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1775/2003 z dne 25. 11. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 329/2003 z dne 24. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Tožnica je zoper pritožnika (v pravdi toženca) vložila tožbo na ugotovitev solastnine na stanovanjski hiši in na izstavitev zemljiškoknjižne listine iz naslova skupnega premoženja, ustvarjenega v času zunajzakonske skupnosti. Ker je pritožnik med pravdnim postopkom stanovanjsko hišo prodal, je tožnica naknadno in podrejeno postavila še obligacijski zahtevek. V postopku je bil stvarno pravni zahtevek že pravnomočno zavrnjen, zato je predmet izpodbijanih sodb le še obligacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je v petem ponovljenem sojenju obligacijskemu zahtevku tožnice ugodilo. Ugotovilo je, da je med tožnico in pritožnikom obstajala zunajzakonska skupnost, v času katere sta obe pravdni stranki prispevali h gradnji stanovanjske hiše. Zato sodi stanovanjska hiša v njuno skupno premoženje in je tožnica upravičena do dela njene vrednosti. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave, kršitev pravic iz 14. in iz 22. člena Ustave ter iz prvega odstavka 6. člena in iz 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in iz 1. člena Protokola k EKČP. Meni, da mu v postopku niso bile zagotovljene enake pravice, ker dokazi, ki jih je predlagal, niso bili izvedeni. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni nikoli sprejelo niti enega dokaznega sklepa in da ni izvedlo nobenega dokaza. Meni, da je sodišče s takim ravnanjem kršilo načelo ustnosti, načelo javnosti in načelo kontradiktornosti. Pritožnik zato meni, da mu je bilo sodno varstvo zagotovljeno le formalno, ne pa tudi vsebinsko, in da ni bil deležen poštenega sojenja. Meni tudi, da je zaradi navedenih kršitev prišlo do odvzema njegove lastnine brez ustreznih postopkov in v nasprotju z Ustavo in zakoni. Pritožnik v ustavni pritožbi s številnimi navedbami izraža tudi nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami. Zlasti se ne strinja z odločitvijo sodišč glede zavrnitve njegovega ugovora zastaranja, glede upoštevanja dejstva, da mu spremenjena tožba sploh ni bila vročena in glede načina izvedbe dokazov v ponovljenem sojenju na prvi stopnji.

B.

3.Očitki pritožnika, da mu v postopku niso bile zagotovljene enake pravice in da ni bil deležen poštenega sojenja, bi bili lahko pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Z vidika te pravice je pomembno, ali je sodišče pritožnika obravnavalo na način, ki ga ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti tožnici, ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj in ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb. Vendar pa pritožnik kršitev te pravice zatrjuje zelo splošno in ne pove ne, zakaj naj bi bil obravnavan neenakopravno ne, kateri dokazi, ki jih je predlagal, naj ne bi bili izvedeni. Iz drugostopenjske sodbe izhaja, da je Višje sodišče pritožniku že odgovorilo, zakaj prvostopenjsko sodišče o predlaganih dokazih za zaslišanje nekaterih prič ni izdalo niti dokaznega sklepa niti jih ni zavrnilo, in mu pojasnilo, da v predlogu ni navedel, zakaj so te priče potrebne in o katerih dejstvih bi vedele kaj povedati. Poleg tega iz prvostopenjske odločbe jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v postopku izvedlo številne dokaze. Zato očitek pritožnika, da prvostopenjsko sodišče ni sprejelo niti enega dokaznega sklepa in da ni izvedlo nobenega dokaza, ne more biti utemeljen.

4.Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi ni neposredno izvedlo predlaganih dokazov. Vrhovno sodišče je glede tega sprejelo stališče, da do kršitve načel kontradiktornosti in neposrednosti ni prišlo, saj sta se pravdni stranki na zadnji glavni obravnavi 24. 6. 2004 strinjali, da se vsi sprejeti dokazni sklepi povzamejo in da se izvedeni dokazi štejejo za prebrane. Ob tem pa je še pojasnilo, da je bila glavna obravnava opravljena v prisotnosti obeh pravdnih strank in njunih pooblaščencev in da je bil zapisnik podpisan brez pripomb. Takšno stališče Vrhovnega sodišča z vidika pravice iz 22. člena Ustave ni sporno.

5.Prav tako bi bil z vidika pravica iz 22. člena Ustave lahko pomemben očitek pritožnika, da mu spremenjena tožba nikoli ni bila vročena. V tej zvezi pa je pritožniku Višje sodišče pojasnilo, da ne glede na to, da mu pripravljalna vloga sicer formalno ni bila vročena, iz pravdnega spisa izhaja, da je bil seznanjen z obstojem in z vsebino spremenjene tožbe ter da se je tudi spustil v obravnavanje po spremenjenem tožbenem zahtevku. Zato je zavzelo stališče, da mu zaradi nevročene pripravljalne vloge, ki je vsebovala tudi spremembo tožbe, pravica do obravnavanja ni bila kršena. S tem se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče. Takšno stališče ni v nasprotju s pravico iz 22. člena Ustave.

6.Pritožnik dalje meni, da mu je bilo zaradi neenakega obravnavanja sodno varstvo zagotovljeno le formalno, ne pa tudi vsebinsko, s čimer naj bi mu bil kršen četrti odstavek 15. člena Ustave. Kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave ne more biti samostojna podlaga za uveljavljanje človekovih pravic, ker ne vsebuje posamičnih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč načela o sodnem varstvu teh pravic in svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Vendar pa pritožnik s tem očitkom po vsebini zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta pravica Ustave med drugim zagotavlja pravico do meritorne odločitve, to je do formalne in vsebinske odločitve sodišča. Do takšne odločitve je v obravnavani zadevi prišlo. Ali je taka odločitev sodišča pravilna, pa ni stvar presoje Ustavnega sodišča.

7.Pritožnik tudi meni, da sta mu bili z izpodbijanimi sodbami kršeni pravici iz 14. člena EKČP in iz 1. člena Protokola k EKČP. Vendar pa so ti očitki pritožnika tako splošni, da jih Ustavno sodišče ni moglo niti preizkusiti.

8.Številne druge navedbe pritožnika, zlasti glede zavrnitve njegovega ugovora zastaranja, pa po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

9.Glede zatrjevane kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP Ustavno sodišče pojasnjuje, da je vsebina te določbe zajeta v določbah 22. in 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče očitke o kršitvi prvega odstavka 6. člena EKČP presojalo v okviru zatrjevanih kršitev pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić