Jedro

Sklicevanje na nesposobnost za storitev kaznivega dejanja zaradi posebnih psihičnih lastnosti obsojenca, ki bi jih potrdil izvedenec psihiater, ne more biti obnovitveni razlog iz 3. tč. 1. odst. 410. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika odvetnika M. M. P. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot neutemeljeno zahtevo zagovornika obsojenca za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno končanega s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K ... z dne 04.04.2002, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp ... z dne 24.09.2002. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obsojenega in ga izpodbijal zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni. Pritožba ni utemeljena. V pritožbi se navaja, da je sodišče povsem spregledalo bistvo obnovitvenega razloga in ga ovrglo z irelevantnimi in nelogičnimi razlogi, kot je navedba iz sklepa, da je storil kaznivo dejanje tri leta pred prvo obravnavo pri psihiatru in razlaga o prištevnosti, čeprav se zagovornik nanjo sploh ne sklicuje. Nerazumljiv je tudi razlog, da je obsojenec sam kriv za svojo duševno motenost, ker je storil kaznivo dejanje in je zato tudi zapadel v depresijo. Navaja še, da je dejstvo in dokaz potrebno obravnavati, kakor je postavljen v zahtevi za obnovo in je notorno, da gre za pregledno in očitno dejstvo. V pritožbi je še ponovil, da v zahtevi za obnovo postopka navaja, da obsojenec po svojih osebnostnih lastnostih zaradi duševne prizadetosti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je med prvo obravnavo pri psihiatru in med storitvijo kaznivega dejanja minilo več kot tri leta, kar je razvidno tudi iz izvida zdravniškega pregleda, ki je bil priložen zahtevi za obnovo postopka. Vsled tega se obsojenec ne more sklicevati na to, da je bil duševno bolan v času storitve kaznivega dejanja. Kljub temu pa iz priloženega izvida ni razvidno, da bi šlo za bolezen, ki bi obsojencu preprečila storitev oziroma bi bil zaradi nje nesposoben storiti kaznivo dejanje. B.F., dr. med. spec. psihiater je v svojem mnenju zapisal le, da je pacientovo stanje takšno, da vsaj še 6 mesecev ne bo zmožen za prestajanje zaporne kazni. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v sklepu nepravilno obrazložilo tudi prištevnost obsojenca, ki ni bila predmet zahteve za obnovo postopka. Vendar takšno stališče sodišča prve stopnje ni z ničemer vplivalo na utemeljenost njegove zahteve. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nova dejstva in dokazi, predloženi v zahtevi za obnovo postopka, niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.