Jedro

Tožnik je bil z odredbo nadrejenih premeščen na delovno mesto ob liniji za pakiranje aluminijskih palic, na dan nesreče je opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Na tem delovnem mestu je bilo delovno okolje založeno s stolicami, kar kaže na neustrezno urejeno delovno okolje. Tožnik tudi ni imel ustreznega izobraževanja za primer, kako ravnati v primeru obratovalnega zastoja, niti ni bil seznanjen o obstoju senzorjev, ki naj bi samodejno zaustavili linijo. Glede na navedeno oz. ker tožena stranka ni dokazala, da je poskrbela za varno opravljanje dela, za nastalo nesrečo in škodo tožniku odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v tč. I/1 izreka tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 915,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh po prejemu sodbe, višji tožbeni zahtevek se zavrne“; - v tč. I/2 izreka tako, da se glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh po prejemu sodbe, višji tožbeni zahtevek se zavrne“; - v tč. II izreka tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 3.381,85 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 463,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mu je prvotožena stranka dolžna plačati nadaljnjo odškodnino v višini 1.115,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka in sicer stroške sodne takse za odgovor na tožbo 32,84 EUR in stroške izvedenca v skupnem znesku 789,21 EUR ter nagrado pooblaščenke v skupnem znesku 743,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženkama pa naloži v nerazdelno plačilo vse stroške postopka, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, drugemu sodniku, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ignoriralo napotke pritožbenega sodišča in ni vsebinsko izvedlo ali vsaj ponovilo dokazov. Kljub temu je pridobilo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke in ga tudi neposredno zaslišalo, čeprav zaslišanja ni predlagala nobena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in ker obstaja v obrazložitvi nasprotje med razlogi sodbe ter vsebino listin in izpovedi prič ter tožnika kot stranke. Sodišče prve stopnje ni ustrezno vestno in skrbno, v smislu določil 8. člena ZPP, presojalo zadeve in ni pravilno dokazno ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, še zlasti ne pričanja ključnih prič škodnega dogodka, zlasti priče D.S., ki je bil v času nezgode odgovoren za transportno linijo ob kateri se je tožnik poškodoval in ki je bil najbolje seznanjen s preteklim delovanjem transportne linije. Iz njegovega pričanja je sodišče prve stopnje povzelo le, da je „tožnik v kritičnem času upravljal z mostnim dvigalom in ni imel nobenih nalog v zvezi s transportnim trakom“. Sodišče se ni ukvarjalo z urejenostjo delovnega okolja z vidika VPD in da je bil tožnik zgolj začasno premeščen na drugo delo z odredbo nadrejenih, zato je res utrpel delovno nezgodo „na svojem delovnem mestu“, vendar v delovnem okolju, ki so ga uredili drugi delavci. V navedbi prijave nezgode pri delu z dne 13. 12. 2007 jasno kaže, da delovno okolje ni bilo primerno urejeno. Nepravično je, da se tožnikovo ravnanje presoja kot samovoljno, zato ker je storil to kar mu nalaga obveznost iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni vestno in skrbno dokazno ocenilo dejstva, da tožnik ni bil seznanjen, kako mora postopati v primeru obratovalnih zastojev, kot je to bil sporni zastoj 5. 12. 2007. Celo izvedenec iz VPD je na zaslišanju povedal, da tožnik ni imel ustreznega izobraževanja s področja VPD za primer, kako ravnati v primeru obratovalnega zastoja. Sodišče tudi ni ocenilo tožnikove trditve, da sploh ni vedel za obstoj in morebitno ustrezno delovanje senzorjev, ki naj bi samodejno zaustavili linijo, tudi ni ocenilo izpoved priče D.S. da bi tudi sam, v takšnem primeru postopal enako kot tožnik. Tožnik v času nezgode zagotovo ni vedel, kolikšna je dejanska škoda prvo tožene stranke, če palica pade s traku in se poškoduje. Prepričan je bil, da je škoda večja. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno dokazno ocenilo tožnikove trditve, ki je skladna z oceno izvedenca iz VPD, „daje območje na rezalni liniji, kjer sicer ni bilo delovno mesto tožnika, nevarno območje ...“.V konkretnem primeru je poleg krivdne odgovornosti podana tudi objektivna odgovornost prvo tožene stranke, saj je tožnik utrpel škodo tudi v zvezi z nevarno dejavnostjo, ki je bila nevarna zlasti zato, ker je bila transportna linija, glede na pričanje priče D.S., očitno neizpravna, kar dokazujejo prav pogosti obratovalni zastoji v kritičnem času. Sodišče prve stopnje tožniku ni dalo možnosti, da bi celovito pojasnil dejansko stanje delovne nezgode in stanje delovnega mesta na dan nezgode. Opozarja, da je prvo tožena stranka sodišču predložila sporne fotografije, ki jih je izdelala pred obravnavo z dne 19. 1. 2009, ko je bilo stanje pomembno spremenjeno. Sodišče je tudi prezrlo vsebino prijave nezgode pri delu, kjer je podano tudi „mnenje o vzroku nezgode“. Iz mnenja izhaja, da je tudi po stališču prvo tožene stranke tožnik bil dolžan palico vzeti iz proge, pri čemer je bil dolžan najprej odstraniti stolice, da bi lahko varno prijel palico. Dokazni postopek je povsem očitno pokazal, da je bilo takšno „lovljenje palic“ pri prvo toženi stranki pogosto, zato bi prvo tožena stranka morala ustrezno poskrbeti za takšno ureditev delovnega okolja, da bi tožnik mogel ne le varneje, temveč nemoteno dostopati do transportne linije, ker so z nje uhajale palice. Ker tožnik v času delovne nezgode ni ravnal nepravilno in prvo tožena stranka tega tudi ni dokazala, pomeni zaključek sodišča prve stopnje, da je sam kriv za delovno nezgodo, zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 480/2000 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 584/2000. Priglaša pritožbene stroške.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločilo in s sklepom opr. št. Pdp 338/2010 z dne 9. 9. 2010 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Zaključilo je, da prvo tožena stranka ni kriva za tožnikovo poškodbo in da se je nesreča pripetila izključno zaradi ravnanja tožnika.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi v skladu s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu dne 5. 12. 2007, ko je hotel ujeti palico, ki se je skotalila po transportni mizi in ko jo je hotel ujeti, je stopil na stolico, kjer mu je zdrsnilo, zaradi česar je padel in dobil udarec v desno nogo in rano na goleni. Med strankama je sporen tako temelj odškodninske odgovornosti, kot višina odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Za delodajalčevo odgovornost po tem določilu morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega prava. Po navedenem določilu delodajalec torej ne odgovarja delavcu za škodo, če mu ta ni nastala na delu ali v zvezi z delom oziroma, če ni podana delodajalčeva krivdna oziroma objektivna odgovornost. V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po obrnjenem dokaznem bremenu mora tako povzročitelj škode, če želi izključiti svojo odgovornost, dokazati, da je poskrbel za potrebno varnost in nadzorstvo, ali pa da je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode oziroma je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer in ima v tem primeru oškodovanec pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ). Po določbi 2. odstavka 132. člena OZ pa se za škodo od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari po določbi 150. člena OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) ocenilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen.

Iz pogodbe o zaposlitvi tožnika pri prvo toženi stranki izhaja, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu „metalurški delavec, šifra ..., v diviziji stiskalništvo, PP cevarna“. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je kritičnega dne palice odvažal iz transportne linije na drugo lokacijo, ni pa jih pakiral. To delo je tožnik občasno opravljal (enkrat do dvakrat mesečno) že 23 let. Iz njegove izpovedi izhaja, da ni vedel za senzorje na transportni liniji. Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je po pogodbi o zaposlitvi dolžan vestno, pravočasno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljati delo, zato je tudi ravnal tako, da bi preprečil škodo, ki bi nastala, če bi palice iz transportnega traku padle na tla. Priči M.Č. in P.M. sta izpovedali, da tožnik ni bil upravičen posredovati na transportni liniji, ker je bil zadolžen za upravljanje mostnega dvigala, dočim je priča D.S., ki je bil odgovoren za transportno linijo, izpovedal, da tožnik ni imel nobenih nalog v zvezi s transportnim trakom, izpovedal pa je tudi, da je tožnik že pred nezgodo (isti dan) trikrat dvignil in iz traku odstranil zaostalo palico, težave z zaostajanjem palic na transportni liniji pa so se pojavljale občasno. Izvedenec varstva pri delu je v svojem mnenju in zaslišanju povedal, da je tožena stranka poskrbela za potrebno varnost pri delu v vseh ozirih. Iz mnenja izhaja, da je bil tožnik na delovnem mestu metalurški delavec izpostavljen nevarnostim padcev, možnost spotikanja ..., vendar to za konkretni primer ni relevantno, ker se tožnik ni poškodoval na svojem delovnem mestu. Izvedenec pa je še izpovedal, da je območje na rezalni liniji, kjer sicer ni bilo delovno mesto tožnika, nevarno območje, v katerega tožnik ni posegel, ker je že prej padel. Izvedenec je jasno povedal, da tožnik ni imel ustreznega izobraževanja s področja varstva pri delu za primer, kako ravnati v primeru obratovalnega zastoja, niti ni bilo jasno, ali je tožnik vedel za senzorje, ki naj bi samodejno zaustavili linijo.

Delodajalec mora organizirati delo tako, da poteka varno. Delodajalec, ki mora delavcem omogočiti varno delo, mora računati tudi z običajno stopnjo manjše pazljivosti. Bistveno je, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal delo za delodajalca, njegova dolžnost pa je bila, da dokaže, da je delo organiziral na način in s takšnimi sredstvi, ki bi tovrstne škodne dogodke lahko preprečili. Prvo tožena stranka v postopku ves čas poudarja, da je bil tožnik tisti, ki je delo opravljal v nasprotju z navodili tožene stranke in ker je kršil predpise iz varstva pri delu. V skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. list RS št. 56/99 in naslednji) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tožnik je bil z odredbo nadrejenih premeščen na delovno mesto ob liniji za pakiranje aluminijskih palic, torej je prišlo do nesreče na delovnem mestu. S stolicami založeno delovno okolje, kot izhaja iz prijave nezgode pri delu, kaže na neustrezno urejeno delovno okolje. Tožnik tudi ni imel ustreznega izobraževanja za primer, kako ravnati v primeru obratovalnega zastoja, niti ni bil seznanjen o obstoju senzorjev, ki naj bi samodejno zaustavili linijo. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je poskrbela za varno opravljanje dela, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni zagotovila varnega dela, zato za nastalo nezgodo in škodo tožniku odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri delu tožnika ni šlo za nevarno dejavnost. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah primera predstavlja večjo nevarnost od običajne in glede na tistega, ki tako dejavnost opravlja. Okoliščina, da je tožnik na transportni liniji hotel ujeti aluminijsko palico, ki se je skotalila po transportni mizi, da bi palico ujel, pa je moral stopiti na stolico, pri tem pa mu je zdrsnilo in je padel, je tista, ki je odločilno vplivala, da je delo, ki ga je tožnik opravljal nevarna dejavnost. Izvedenec je glede stolic, ki naj bi predstavljale rezervo za odlaganje palic izpovedal, da ni bilo najbolj primerno, da so bile naložene ob transportni liniji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da je samovoljno posredoval na transportni liniji, izven okvira svojega delovnega mesta. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil tožnik z odredbo premeščen na delo – dovoz praznih palet in odvoz napolnjenih palet (pakiranje aluminijastih palic). V konkretnem primeru je bila torej transportna linija in lovljenje palic preko stolice nevarna dejavnost. Po 149. členu OZ se za škodo od nevarne dejavnosti šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če dokaže, da ta ni vzrok.

Glede na ugotovitev, da so v konkretnem primeru podani s strani prvo tožene stranke tako elementi objektivne kot tudi krivdne odgovornosti za nastanek škodnega dogodka, je pritožbeno sodišče ugotavljalo utemeljenost in višino posameznih odškodninskih postavk za nepremoženjsko škodo. Po določilu 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice, ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je postavilo sodnega izvedenca – travmatologa dr. A.K.. Iz mnenja izvedenca in njegovega zaslišanja izhaja, da je tožnik utrpel globoko odrgnino povrhnjice (epidermisa) spredaj, v spodnji tretjini desne goleni.

Tožnik je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval denarno odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja dr. A.K. izhaja, da je tožnik trpel telesne bolečine srednje intenzitete v času prevezovanja in zdravljenja globokih odrgnin povrhnjice desne goleni v času 17 dni, telesne bolečine slabe intenzitete pa je trpel ob grobem dotiku v predelu brazgotine ali sprememb vremena še 3 do 4 tedne. Za lajšanje bolečin je potreboval navadna zdravila proti bolečinam. Trpel je nevšečnosti ob vsakem pregledu pri zdravniku, prevezovanju, povijanju, kopanju, odstranjevanja krast, pri mazanju odrgnine in jemanju zdravil, v času 4 tednov. Pritožbeno sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo celotno zahtevano odškodnino, saj je odškodnina primerljiva z odškodninami, ki se prisojajo v istovrstnih primerih.

Tožnik je iz naslova utrpelega strahu zahteval odškodnino v višini 600,00 EUR. Ob odločanju o odškodnini za strah mora sodišče najprej presojati, ali sta stopnja strahu in njegovo trajanje tolikšna, da je oškodovanec upravičen do denarne odškodnine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik za kratek čas (par delčkov sekunde) utrpel hud primarni strah, dokler se ni prepričal, da poškodba ni tako huda, da bi mu okvarila zdravje. Sekundarni strah, srednje intenzitete v obliki zaskrbljenosti za potek, način in rezultat zdravljenja, pa še v času od 10 do 12 dni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik za ves prestani strah upravičen do pravične denarne odškodnine v višini 400,00 EUR, višji zahtevek je sodišče zavrnilo kot neutemeljen.

Tožnik je zahteval tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini potnih stroškov (50 km) zaradi voženj na zdravniške preglede. Prvo in drugo toženi stranki razen splošnega ugovora, da ugovarjata zahtevku po temelju in višini, nista podali ugovora, zakaj tožnik ni upravičen do povrnitve potnih stroškov v višini 15,00 EUR. Stroški so tožniku nastali zaradi poškodbe pri delu, zato je upravičen do povrnitve teh stroškov.

Skupno gre tožniku 1.915,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kar po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino. Višji tožbeni zahtevek v višini 200,00 EUR je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljen, saj bi bila višja odškodnina po mnenju sodišča pretirana in bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Prvo tožena stranka je imela pri drugo toženi stranki sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti. S pogodbo o zavarovanju splošne odgovornosti delodajalca je bila dogovorjena odbitna franšiza v višini 1.000,00 EUR, kar pomeni, da mora škodo do 1.000,00 EUR poravnati prvo tožena stranka, za škodo nad zneskom 1.000,00 EUR pa drugo tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Tožnik je upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od 22. 4. 2008, kot je zahteval v tožbi. Obveznost plačila odškodnine je denarna obligacija, zato zanjo velja določba 1. odstavka 378. člena OZ, po kateri mora dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice plačati še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka kateremu namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost (2. odstavek 299. člen OZ). Tožnik je prvo toženo stranko pozval na izpolnitev obveznosti 8. 4. 2008, drugo toženo stranko pa 10. 3. 2008 z izpolnitvenim rokom 14 dni, zato je tožnik po poteku izpolnitvenega roka od 22. 4. 2008 (kot je zahteval v tožbi) upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožnika je 91 %, toženih strank pa 9 %.

Glede na vrednost spora je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. list RS, št. 67/2003 in naslednji) tožniku glede na priglašene stroške, priznalo kot potrebne stroške: tožba 300 točk, prva pripravljalna vloga 300 točk, štiri pripravljalne vloge po 225 točk, prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, urnina 50 točk in odsotnost iz pisarne za čas potovanja 80 točk, pet narokov za glavno obravnavo po 150 točk, urnine 500 točk, odsotnost iz pisarne za čas potovanja 400 točk, ogled z izvedencem 150 točk, zahteva za izločitev izvedenca 225 točk, pritožba zoper sklep o priznanju stroškov izvedencu 125 točk, pritožba zoper sodbo 375 točk, skupaj 4555 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 2.559,06 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku kot potrebne stroške priznalo tudi stroške izvedenine v znesku 636,12 EUR, potne stroške v znesku 544,62 EUR in sodne takse za tožbo in sodbo v znesku 131,36 EUR. Stroški tožnika znašajo 3.871,16 EUR. Glede na uspeh je upravičen do povračila stroškov v sorazmernem delu, kar znaša 3.522,75 EUR.

Stroški prvo tožene stranke znašajo: stroški pooblaščenke v znesku 743,58 EUR, stroški izvedenine 789,21 EUR, sodna taksa za odgovor na tožbo 32,84 EUR in potni stroški 81,40 EUR, skupaj znašajo stroški prvo tožene stranke 1.565,63 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povračila stroškov v višini 140,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti 3.381,85 EUR pravdnih stroškov.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz točke I. sodbe, v preostalem izpodbijanem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Kot potrebne stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 695 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in potnih stroškov tožnika in pooblaščenca znašajo 533,97 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (91 %) je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 485,91 EUR. Pritožbeni stroški prvo tožene stranke znašajo 252,14 EUR. Glede na uspeh (9 %) je upravičena do 22,69 EUR pritožbenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti 463,22 EUR pravdnih stroškov.