Jedro

Zakon loči pristojnost odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe glede na fazo konkretnega postopka, in sicer je odločilnega pomena za razmejitev pravnomočnost sklepa o ugovoru. Po izdaji sodbe (s katero se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali se razveljavi), vse dokler ta ne postane izvršljiva po 1. odstavku 256. člena ZIZ, je pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje, to je izvršilno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep razveljavi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o ugovoru zoper sklep tega sodišča opr. št. Z z dne 14. 11. 2013. 2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje dolžnik. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča nepravilno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se upniku naloži povračilo stroškov predmetne pritožbe.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (257. člen ZIZ).

6. O tem, katero sodišče je pristojno odločati o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo, je določeno v prvem in drugem odstavku 256. člena ZIZ. Zakon loči pristojnost glede na fazo konkretnega postopka. Tako je v drugem odstavku 256. člena ZIZ, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, določena pristojnost za primer, ko je predlog za izdajo predhodne odredbe vložen med pravdnim postopkom, ki teče po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper izdani sklep na podlagi verodostojne listine. V tem pravdnem postopku se odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi. Takoj, ko je o tem odločeno s sodbo (s katero se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali se razveljavi) predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena citiranega zakona lahko le sodba. Zato je po izdaji sodbe, vse dokler ta ne postane izvršljiva po prvem odstavku 256. člena ZIZ, pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje, to je izvršilno sodišče, kot na to pravilno opozarja pritožnik (tako tudi Višje sodišče v Celju v odločbi opr. št. Cpg 228/2013 z dne 9. 10. 2013).

7. Drugi odstavek 256. člena ZIZ torej predstavlja določbo o stvarni in krajevni pristojnosti v fazi postopka, ko izdani sklep o izvršbi predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki je podlaga za izdajo predhodne odredbe. Namen novele, Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 26/2011; ZIZ-I), ki je v zakon vnesla navedeno dopolnitev, je bil iz razloga smotrnosti odpraviti dvojnost postopkov, ko se hkrati obravnava postopek na podlagi predhodne odredbe pred izvršilnim sodiščem in pravdni postopek na podlagi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pred pravdnim sodiščem (glej Poročevalec Državnega zbora z dne 11. 3. 2011).

8. V konkretnem primeru je upnik predlog za izdajo predhodne odredbe vložil na podlagi izdane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Pg z dne 24. 9. 2013, s katero je sodišče delno v veljavi ohranilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi opr. št. VL z dne 21. 12. 2010. Ne gre torej za situacijo, kot je v odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. I R 187/2012 z dne 22. 11. 2012 in Višjega sodišča v Kopru opr. št. Rg 7/2013 z dne 23. 5. 2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V teh primerih gre za primer vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe po izdaji sklepa o ugovoru, torej na podlagi sklepa o izvršbi in ko bo utemeljenosti ugovora še odločalo pravdno sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje kot izvršilnega sodišča po prvem odstavku 256. člena ZIZ, da ni pristojno za odločanje o ugovoru zoper izdano predhodno odredbo, tako ni pravilna. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik je s pritožbo sicer uspel, vendar je sodišče druge stopnje skladno in smiselno s prvim odstavkom 156. člena ZPP v zvezi s 15. ZIZ kljub temu odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče ne more upniku naložiti stroškov, ki so dolžniku nastali zaradi dela sodišča in jih torej dolžniku ni povzročil neutemeljeno.