Jedro

Tretji odstavek 110. člena ZDavP-2 velja le za obveznosti, na katere učinkuje postopek zaradi insolventnosti, to je za obveznosti nastale do uvedbe stečajnega postopka, ni pa ovire, da ne bi bilo mogoče odločati o odlogu plačila davka po 102. členu ZDavP-2 za obveznosti nastale po uvedbi stečajnega postopka, če so za to izpolnjeni v prvem odstavku 102. člena ZDavP-2 določeni pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožeče stranke za odlog plačila dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 39.314,83 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2011 vložila vlogo za odlog plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2011. Prvostopni organ je to vlogo obravnaval po določilih 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in vlogo zavrnil, ker je ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih določa Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Tožeča stranka je sicer plačilno nesposobna, vendar ni v ničemer izkazala, da je stečaj posledica okoliščin, na katere ni mogla vplivati. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi odložitev plačila davčnega dolga lahko preprečila nastanek hujše gospodarske škode. Prvostopni organ še dodaja, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) sicer vsebuje določbe o zmanjšanju in odložitvi zapadlosti dolžnikovih obveznosti, vendar le v okviru ukrepa finančnega prestrukturiranja dolžnika, sicer pa se vloge davčnih zavezancev glede izpolnjevanja pogojev za odlog in obročno plačilo davčnega dolga obravnava po 102. členu ZDavP-2 in še to le v okviru preprečitve hujše gospodarske škode, katera pa je davčnemu zavezancu v stečaju dejansko že nastala. Prvostopni organ zaključuje, da so trajnejša nelikvidnost, vpliv davčnega zavezanca na trajnejšo nelikvidnost, grozeča gospodarska škoda ter vpliv odloga oziroma obročnega plačila davčnih obveznosti na preprečitev hujše gospodarske škode, zakonsko opredeljeni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za dovolitev odloga oziroma obročnega plačila davčnih obveznosti. Ker ti pogoji v obravnavanem primeru niso izkazani, je prvostopni organ vlogo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT 499-31-18/2012-4 z dne 4. 4. 2012 njeno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ pritrjuje prvostopni odločitvi, glede pritožbenih navedb pa dodaja, da je bila pritožniku odločba Ministrstva za finance, s katero je bila odpravljena odločba prvostopnega organa z dne 27. 6. 2011, vročena stečajni upraviteljici dne 6. 10. 2011. Ne drži torej pritožbena trditev, da ta odločba tožeči stranki ni bila vročena. Glede trditve tožeče stranke, da se davčni organ ni opredelil do vprašanja, da je ZFPPIPP specialnejši zakon kot ZDavP-2, pa drugostopni organ dodaja, da je prvostopni organ na tretji strani odločbe v šestem odstavku pojasnil, da ZFPPIPP vsebuje določbe o zmanjšanju in odložitvi zapadlih dolžnikovih obveznosti, vendar le v okviru finančnega prestrukturiranja dolžnika, sicer pa se uporabljajo določbe 102. člena ZDavP-2. Davčni organ je tako pravilno ugotavljal ali zavezanec izpolnjuje pogoje za odlog plačila na podlagi 102. člena ZDavP-2. V skladu s tem členom pa lahko davčni organ odloži plačilo le v primeru, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v navedenem členu, in so podrobneje opredeljeni v 40. do 43. členu Pravilnika. Če vsi pogoji niso izkazani, vlogi ni mogoče ugoditi. Za odlog plačila tako ne zadošča, da zavezanec dokaže plačilno nezmožnost, izgubo sposobnosti pridobivanja dohodkov in hudo gospodarsko škodo, ampak mora dokazati tudi, da bi odlog plačila lahko preprečil hujšo gospodarsko škodo. Tožeča stranka navedene okoliščine ni izkazala. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija tudi pravilnost odločitve o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tega pa v tem postopku ni več mogoče preverjati.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo, saj bi bilo treba glede na to, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, uporabiti ZFPPIPP kot specialnejši predpis, na podlagi katerega bi bil odlog plačila mogoč. Tožeča stranka navaja, da je v skladu s pozivom prvostopnega organa predložila dokazila o trajnejši nelikvidnosti, nastanku hujše gospodarske škode, dokazilo o izgubi prihodkov iz razlogov, na katere ni mogla vplivati ter tudi, da bi z odlogom oziroma obročnim plačevanjem davka toženi stranki omogočili izognitev nadaljnji še hujši gospodarski škodi.

V tožbi tudi ponovno navaja, da ji je bilo nadomestilo napačno in previsoko odmerjeno. Z odločbo o odmeri z dne 22. 6. 2011 ji je davčni organ odmeril nadomestilo v višini 67.086,35 EUR za obdobje po uvedbi stečajnega postopka in tako organ ni ravnal skladno s tretjim odstavkom 2. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor. V skladu z določbo 90. člena ZDavP-2 bi lahko davčni organ tudi po pravnomočnosti odmerne odločbe, ko je ugotovil, da je bil davek previsoko odmerjen po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca tako odločbo odpravil ali razveljavil, pa tega ni storil. Iz tega razloga je bil kršen materialni predpis. Razen tega tožeča stranka meni, da je zadostila tudi pogojem, ki jih narekuje 102. člen ZDavP-2, zato bi, če ne drugače, odlog plačila moral biti dopusten na podlagi izpolnjenih pogojev iz tega člena. Po mnenju tožeče stranke že samo dejstvo, da je v stečajnem postopku, dokazuje obstoj vseh teh postavk. V stečajnem postopku ni praktično nobenih sredstev, zato že sprotno poplačilo tekočih stroškov stečajnega postopka predstavlja velik problem. Glede na višino zneska nadomestila, bi njegovo plačilo bistveno vplivalo na višino stečajne mase namenjene prioritetno za poplačilo terjatev 40 delavcem. V tem primeru pa bo tožeča stranka postala tudi popolnoma nesposobna sprotnega plačila tekočih stroškov kot so stroški električne energije, plina, plač in drugega, zato je o nastanku hujše gospodarske škode utemeljeno govoriti. Iz tega razloga je tožeča stranka predlagala odlog plačila za čas, ko bo realizirana prodaja nepremičnine, za katero je nadomestilo odmerjeno, in bo razpolagala z zadostnimi sredstvi, da poravna svojo obveznost do tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odločbo prvostopnega organa razveljavi in spremeni tako, da nadomestilo odmeri skladno z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor podredno pa, da odločbo prvostopnega organa odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna. Davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja dohodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode (prvi odstavek 102. člena ZDavP-2). Tretji odstavek 110. člena ZDavP-2 določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti ni mogoče voditi postopkov po 101., 102. in 103. členu tega zakona za obveznosti, na katere v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, učinkuje postopek zaradi insolventnosti. Sodišče se strinja z zaključkom, da to določilo velja za obveznosti, na katere učinkuje postopek zaradi insolventnosti, to je za obveznosti nastale do uvedbe stečajnega postopka, ni pa ovire, da ne bi bilo mogoče odločati o odlogu plačila davka po 102. členu ZDavP-2 za obveznosti nastale po uvedbi stečajnega postopka, seveda če so za to izpolnjeni v prvem odstavku 102. člena ZDavP-2 določeni pogoji.

Sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da bi morala upravna organa pri odločanju uporabiti ZFPPIPP kot specialni predpis, saj le-ta govori o zmanjšanju in odložitvi zapadlosti dolžnikovih obveznosti v okviru finančnega prestrukturiranja (15. člen ZFPPIPP), o vlogi za odlog plačila finančnih obveznosti vloženi pri davčnem organu pa ta organ odloča v skladu z določili ZDavP-2. Pri tem je treba izhajati iz 102. člena ZDavP-2, ki pravi da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja dohodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode določi minister, pristojen za finance.

Ta je to storil s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik, ki je veljal v času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe (Uradni list RS, št. 141/2006, 46/2007, 102/2007 in 28/2009), je v 40. členu določal kriterije za ugotavljanje hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP, ki jih davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu plačila oziroma obročnem plačevanju davka upošteva na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu. To so: da je davčni zavezanec plačilno nezmožen ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov; da je plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati; da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda; da bi odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode (40. člen Pravilnika).

Šteje se, da je davčni zavezanec plačilno nezmožen (nelikviden), če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (prvi odstavek 41. člena Pravilnika). Šteje se, da je davčni zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, če je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, zaradi katerega od dohodkov iz 42. člena tega Pravilnika (drugi odstavek 42. člena Pravilnika). Davčnemu zavezancu se lahko pri izpolnjevanju drugih pogojev, dovoli odlog ali obročno plačilo davka, tudi če še ni plačilno nezmožen, pa bi tako stanje nastopilo, če bi davek, za katerega želi odlog ali obročno plačilo, že zapadel v plačilo (tretji odstavek 41. člena Pravilnika).

Šteje se, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zlasti, če je plačilna nezmožnost nastala zaradi začetih stečajnih postopkov ali postopkov prisilne poravnave pri njegovih ključnih poslovnih partnerjih; ukrepov tuje države, na trgu katere davčni zavezanec ustvarja prihodke, zaradi katere bi prišlo do plačilne nezmožnosti; dlje časa trajajoča nezmožnost opravljanja dejavnosti zaradi bolezni; neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti oziroma odpovedi pogodbe ključnih pogodbenih partnerjev, če davčni zavezanec kaže, da po sodni poti uveljavlja terjatve do pogodbenih partnerjev, oziroma če so taka dejanja posledica domnevnih kaznivih dejanj pogodbenih partnerjev, za katere je podan obtožni predlog v kazenskem postopku; izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgih, kjer ustvarja večino prihodkov; naravnih in drugih nepredvidenih nesreč (42. člen Pravilnika).

Šteje se, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda, če je izpolnjen kateri izmed naslednjih kriterijev: davčnemu zavezancu grozi, da bo nastopilo finančno stanje zaradi katerega njegovo premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo vseh dolgov, ki jih ima do upnikov (prezadolženost); davčnemu zavezancu grozi, da bo moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja (prvi odstavek 43. člena Pravilnika).

Iz podatkov predmetnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2011 vložila vlogo, v kateri prosi, da ji prvostopni organ odobri odlog plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nedoločen čas. Navaja, da stečajna masa trenutno ne zadošča niti za plačilo osnovnih stroškov poslovanja. Plačilo nadomestila bi bilo možno šele po realizirani prodaji nepremičnine, za katero je nadomestilo obračunano. Prvostopni organ je tožeči stranki poslal tudi vabilo na dopolnitev vloge, s katero tožečo stranko poziva, da izkaže pogoje za odlog plačila obveznosti po 102. členu ZDavP-2 in Pravilnika. Na ta poziv je tožeča stranka odgovorila z vlogo z dne 2. 11. 2011, s katero pošilja izpis prometa na transakcijskem računu za obdobje 24. 9. 2011 do 24. 10. 2011. Pojasnjuje, da tožnik ni mogel vplivati na začetek stečajnega postopka, ki je bil posledica trajnejše nelikvidnosti in je hkrati tudi izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov. Pošilja tudi predlog predračuna stroškov in načrt poteka stečajnega postopka. Pojasnjuje, da potekajo aktivnosti za podpis najemne pogodbe za najem prostora. Ta pogodba je sicer podpisana, vendar pa še ni bila realizirana. Glede na to, najemnina še ni bila vplačana. Če bi bila pogodba realizirana, bi bili mesečni prihodki iz naslova najemnine 22.000,00 EUR.

Sodišče se strinja s stališčem upravnih organov, da morajo biti pogoji za odlog plačila davka iz 102. člena ZDavP-2, ki jih še podrobneje opredeljuje Pravilnik, izpolnjeni kumulativno. Razen trajnejše nelikvidnosti oziroma izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, mora biti izkazana tudi možnost nastanka hujše gospodarske škode, ki bi jo odlog plačila davka preprečil. V konkretni zadevi je tožeča stranka kot vlagatelj vloge za odlog plačila davčnih obveznosti že v stečajnem postopku. S tem je izkazana njena nelikvidnost, vendar pa tudi po presoji sodišča ne tudi hujša gospodarska škoda. Tožeča stranka sicer opisuje okoliščine konkretnega stečajnega postopka, med stroške katerega v skladu z 8. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP spadajo tudi obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ki nastanejo med potekom stečajnega postopka, vendar pa s tem ni izkazan nastanek hujše gospodarske škode v smislu 102. člen ZDavP-2 in 43. člena Pravilnika. Namen stečajnega postopka je enakomerno in sočasno poplačilo upnikov. Stroški stečajnega postopka pa so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov). Upravitelj sme opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP). Trditev tožeče stranke je, da stečajna masa ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti stečajnega dolžnika, to pa tudi po presoji sodišča ne pomeni hujše gospodarske škode v smislu 102. člena ZFPPIPP.

Glede na to, tudi vse ostale tožbene navedbe pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo izpodbiti. V tem postopku pa pravilnosti odmerne odločbe ni več mogoče presojati.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.