Jedro

Pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B se presoja obstoj vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije, kadar se v postopku pred organi Republike Slovenije pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, pač pa druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1475/99-7 z dne 11.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.6.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote C. z dne 28.4.1999, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega M.M., rojeni 29.7.1892, umrli 29.6.1960. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98-odločba US, v nadaljevanju ZDen-B), s katerim je bil v 9. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US in 23/97-odločba US) dodan nov 3. odstavek, ki določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z določbo 1. člena ZDen-B je bil temeljnima pogojema za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca dodan še dodaten pogoj vzajemnosti. Ta pogoj velja za državljane držav, ki prejšnjim lastnikom vračajo premoženje in pri tem diskriminirajo slovenske državljane, in državljane tistih držav, ki so po drugi svetovni vojni izvedle podržavljenje, pa še niso sprejele predpisov o vračanju. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo M.M. premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US in 65/98, v nadaljevanju ZDen) in da se je imenovana ob podržavljenju in na dan 9.5.1945 štela za jugoslovansko državljanko, ob smrti pa je bila hrvaška državljanka. O teh dejstvih sta stranki postopka soglasni. Ker je Republika Hrvaška z Zakonom o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunistične vladavine (Narodne novine, št. 92/96) vračanje premoženja uredila tako, da je to pravico priznala le osebam, ki so bile ob uveljavitvi tega zakona hrvaški državljani (9. člen zakona), in ker obravnavana zadeva do 7.11.1998 ni bila pravnomočno končana, so dane predpostavke za uporabo 1. člena ZDen-B. Ta določba se namreč po 27. členu ZDen-B uporablja za vse postopke, ki še niso bili pravnomočno končani do uveljavitve ZDen-B oziroma do 7.11.1998, kar je naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), s katero je prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B. Stališče tožene stranke, da je M.M. šteti ob uporabi določbe 1. člena ZDen-B za tujo državljanko in bi za denacionalizacijo moral biti izpolnjen pogoj vzajemnosti, je pravilno. Iz gramatikalne razlage te določbe izhaja, da je zakonodajalec vezal pogoj vzajemnosti pri vračanju premoženja tujemu državljanu na čas ob denacionalizaciji. Denacionalizacija je namreč vračanje premoženja prejšnjemu lastniku, na ime katerega se odločba o denacionalizaciji vedno glasi (1. odstavek 67. člena ZDen). Odločitev o vzpostavitvi lastninske pravice je po svoji naravi konstitutivna. Zato je treba v primeru, ko je prejšnji lastnik umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, izpolnjevanje pogoja iz 1. člena ZDen-B presojati glede na ureditev v času odločanja. V obravnavani zadevi ni pomembno, da je bila M.M. ob smrti tudi jugoslovanska državljanka. Za Jugoslavijo kot zvezno državo je bilo značilno, da so bili državljani posameznih republik istočasno tudi državljani zvezne države in da je bila zakonodajna pristojnost za urejanje državljanstva hkrati na zvezni in republiški ravni. Navedeno kaže na enakost obeh državljanstev. Zato dejstva, da je bila M.M. ob smrti hrvaška državljanka, ni mogoče obiti. Po v času sprejemanja odločitve o denacionalizaciji veljavnem 1. odstavku 1. členu Zakona o tujcih pa so osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, tujci. Tudi dejstvo, da v obravnavanem primeru ni podan pogoj vzajemnosti, je pravilno ugotovljeno. Določbe Zakona o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunistične vladavine, ki glede fizičnih oseb zahtevajo hrvaško državljanstvo, so bile z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21.4.1999 sicer razveljavljene, vendar z odložnim rokom do sprejetj a novega zakona oziroma najdalj enega leta. Da bi bil tak zakon v času izpodbijane odločbe že sprejet, pa tožnik ni dokazal niti tega ni zatrjeval. Njegovo stališče, da je bila že z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške vzpostavljena vzajemnost in da zakon sploh ni potreben, pa ni upoštevno. Prav tako ni upoštevno njegovo sklicevanje na Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki je začela veljati 23.2.2000, ker ta ne ureja vprašanj denacionalizacije.

V pritožbi uveljavlja tožnik pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je M.M. bila jugoslovanska državljanka ob podržavljenju, glede na domicilno pripadnost ob popisu prebivalstva leta 1947 je imela tudi takratno hrvaško državljanstvo. Ker je umrla pred denacionalizacijo, njenega državljanskega statusa ni mogoče presojati po poznejših predpisih. Republiškega državljanstva bivših ljudskih republik tudi ni mogoče istoveti z državljanstvom sedanje Republike Hrvaške. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 1. člena ZDen-B, ki govori o osebah, ki so bile na dan 9.5.1945 jugoslovanski državljani, sedaj pa so tuji državljani. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o tujcih. Napačna je tudi ugotovitev, da v obravnavanem primeru ne obstoji vzajemnost. Določbe Zakona o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunistične vladavine, so bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21.4.1999, rok za sprejem novega zakona pa je bil podaljšan do 23.4.2001. Dejanska vzajemnost obstaja, saj je že sedaj znana odločitev zakonodajalca. Vzajemnost pa obstoji tudi na podlagi Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 23.2.2000. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi odločbo tožene stranke oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ni pogojev za uporabo določbe 1. člena ZDen-B, je neutemeljen. Postopek denacionalizacije je upravni postopek, ki se vodi po pravilih splošnega upravnega postopka. Po teh pravilih se v upravnem postopku odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, razen če v zakonu ni drugače določeno. V obravnavani zadevi je dne 28.4.1999, ko je bila izdana odločba organa prve stopnje, že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona.

Drži, da državljanskega statusa ni mogoče ugotavljati po predpisih, uveljavljenih po smrti osebe. Državljanstvo je osebnostna pravica, ki se pridobi ob rojstvu in preneha s smrtjo. Zmotno pa je tožnikovo prepričanje, da se pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B ugotavlja državljanski status. Pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B se presoja obstoj vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije, kadar se v postopku pred organi Republike Slovenije pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, pač pa druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo. Pri razlagi določbe 1. člena ZDen-B je namreč potrebno upoštevati tudi namen zakonodajalca. Ta pa je v besedilu predloga ZDen-B (Poročevalec, št. 10 z dne 28.1.1998) navedel, da se besedilo 1. člena nanaša na tiste osebe, ki so imele na dan 9.5.1945 državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ in na osebe, ki so imele na ta dan jugoslovansko državljanstvo in so sedaj tujci, ker nimajo slovenskega državljanstva.

Po presoji pritožbenega sodišča uporabe določb ZDen-B tudi ne izključuje dejstvo, da je M.M. umrla leta 1960. ZDen namreč ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena Zden in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji. Zato je v takšnem primeru tudi za umrlo osebo potrebno ugotoviti, ali je za denacionalizacijo izpolnjen pogoj iz 1. člena ZDen-B. Če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena Zden in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je po presoji pritožbenega sodišča pomembno, kakšno pravno razmerje daje državljanskemu statusu umrle osebe pravo Republike Slovenije oziroma pravo sedanje države, naslednice bivše republike bivše SFRJ.

Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi pomembno republiško državljanstvo M.M. ob njeni smrti. Glede tega je v upravnem postopku ugotovljeno (odločba Upravne enote C. z dne 15.5.1997), da imenovana ni imela državljanstva takratne Republike Slovenije. Zato je tudi po 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), ki ureja pravno kontinuiteto s prej veljavnimi predpisi, ni mogoče šteti za državljanko Republike Slovenije. Ker pa imenovani sedanja Republika Hrvaška priznava status državljanke Republike Hrvaške za namen uveljavljanja denacionalizacije v Republiki Sloveniji (potrdilo Mestnega sekretariata za upravo in pravosodje z dne 14.4.1993), sta po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo, ko sta imenovano štela v smislu določbe 1. člena ZDen-B za hrvaško državljanko, ki bi bila denacionalizacijska upravičenka ob pogoju, če bi Republika Hrvaška, ki je tudi uvedla denacionalizacijo, priznavala položaj denacionalizacijskega zavezanca slovenskemu državljanu.

Pritožbeni ugovor o obstoju vzajemnosti je neutemeljen. Po podatkih upravnih spisov je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v času odločitve o denacionalizaciji ni bila vzpostavljena vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško. Da bi v Republiki Hrvaški že veljal zakon, ki bi priznaval državljanom Republike Slovenije pravico do denacionalizacije ali, da bi bila o vzajemnosti sklenjena mednarodna pogodba ali, da bi se vzajemnost dejansko uresničevala, pa pritožnik niti ne zatrjuje. Sklicevanje na bodočo ureditev, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne more izkazovati obstoja vzajemnosti.

Glede na navedeno ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kolikor pa se tožeča stranka sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ga v tem upravnem sporu ni dopustno uveljavljati po določbi 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 5. odstavkom 72. člena ZUS zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.