Jedro

Ker je bil tožnik kot pripadnik slovenske vojske imenovan na drugo službeno dolžnost za nedoločen čas, ni moglo iti za začasno razporeditev po službeni potrebi v smislu 98. člena ZObr, temveč je šlo za redno imenovanje tožnika na službeno dolžnost za nedoločen čas z ukazom, kot aktom vodenja in poveljevanja, zoper katerega tožnik ni mogel uveljavljati varstva pravic. Tožniku je bila zato pravilno določena obračunska osnova plače na podlagi količnika za obračun plače, predvidenega za to službeno dolžnost.

Izrek

Glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadurnega dela se revizija zavrže, v ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb o določitvi obračunske osnove plače z dne 11.6.1998 in z dne 14.7.1999 na službeni dolžnosti pomočnika za ognjeno podporo s količnikom za določitev osnovne plače 3,60 in razveljavitev odločbe o določitvi obračunske osnove plače z dne 8.10.2001 na službeni dolžnosti pomočnika IV. za altilerijo s količnikom za določitev osnovne plače v višini 3,60, medtem ko je bil pred junijem 1998 razporejen na dolžnost namestnika poveljnika bataljona z višje določenim količnikom za določitev plače. Ugotovilo je, da je bil v obeh primerih tožnik razporejen na dolžnost z ustreznim ukazom v smislu rednega imenovanja oziroma razporeditve za nedoločen čas in ne v smislu začasne razporeditve zaradi začasnih službenih potreb. Zato mu tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti nespremenjene višje obračunske osnove plače na podlagi predhodne razporeditve na dolžnosti namestnika poveljnika bataljona. Posledično je sodišče zavrnilo tudi tožnikov denarni zahtevek za plačilo razlike plače in zahtevek za plačilo 60.000 SIT iz naslova plačila opravljenih nadur, delno pa ugodilo zahtevku iz naslova plačila za dodatno opravljeno delo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in v celoti ugodilo zahtevku iz naslova plačila za dodatno delo v znesku 1.490.000 SIT, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe, da je bil razporejen na drugo dolžnost zaradi reorganizacije Slovenske vojske, v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Prečiščeno besedilo, Ur.l.RS, št. 36/04). Vztraja, da je bil razporejen zaradi službenih potreb na podlagi 98. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur.l.RS, št. 82/94-87/97 oziroma št. 47/01), zaradi česar bi moral obdržati višjo plačo, ki jo je imel pred sporno razporeditvijo. Sicer pa bi morala tožena stranka tudi pri razporeditvi zaradi reorganizacije upoštevati tožnikov osebni čin, njegovo znanje in izkušnje, odlikovanja in druge okoliščine, zaradi katerih bi moral tožnik na novem delovnem mestu obdržati prejšnjo plačo. Hkrati tožnik graja zavrnitev zahtevka iz naslova plačila nadur v znesku 60.000 SIT za čas, ko je v obdobju dežurstva aktivno opravljal delo.

Revizija je bila na podlagi določb 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Glede zavrnitve zahtevka za plačilo 60.000 SIT iz naslova opravljenih nadur revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (prvi in drugi odstavek 367. člena ZPP). Zahtevek iz naslova plačila nadur izhaja iz samostojne pravne podlage, tako da se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP glede tega zahtevka samostojno presojajo pogoji za revizijo. Ker vrednost spornega predmeta iz naslova plačila nadur ne dosega vrednosti spora, ki je pogoj za dovoljenost revizije, je sodišče v tem delu v skladu z določbami 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V ostalem revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik z ukazom z dne 6.6.1998 iz z ukazom z dne 5.10.2001 imenovan na drugo delovno dolžnost za nedoločen čas. Za odločitev je pravno pomembna samo ta ugotovitev, glede katere očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. V bistvu tudi tožnik sam med postopkom ni zatrjeval, da bi bil v teh primerih imenovan na drugo dolžnost le za vnaprej omejen čas, krajši od enega leta.

Že na podlagi gornje ugotovitve je sodišče pravilno presodilo, da v obeh primerih ni šlo za začasno razporeditev tožnika na drugo delo v smislu določb 98. člena ZObr, ki ureja posebne pogoje razporejanja pripadnikov Slovenske vojske na drugo delo zaradi službenih potreb, ki trajajo do enega leta. Ena od značilnosti takšne začasne razporeditve je tudi, da delavec - pripadnik Slovenske vojske obdrži plačo prejšnjega delovnega mesta oziroma naloge, če je to zanj ugodneje. Ker je bil tožnik v obeh primerih imenovan na dolžnost za nedoločen čas, ni moglo iti za začasno razporeditev v smislu določb navedenega člena, temveč je šlo za redno imenovanje tožnika na drugo službeno dolžnost za nedoločen čas z ukazom, kot aktom vodenja in poveljevanja iz 46. člena ZObr, zoper katerega tožnik ni imel in tudi ni uveljavljal varstva pravic.

Ker ZObr posebej ne določa plač pripadnikom Slovenske vojske, tudi zanje veljajo določbe Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (Ur.l.RS, št. 18/94), ki v 7. členu določa, da je količnik za določitev osnovne plače zaposlenega odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta, torej delovnega mesta oz. dolžnosti, na katero je delavec razporejen. Ker so pri toženi stranki delovna mesta opredeljena kot formacijske dolžnosti, je bil torej tožnik upravičen do plače na podlagi količnika za določitev osnovne plače, predvidenega za formacijski dolžnosti, na kateri je bil v spornem obdobju imenovan z ustreznim ukazom. Da sta sporni odločbi izhajali iz tako določenih osnovnih količnikov za obračun plače, tožnik med sodnim postopkom ni zanikal. Glede na to je sodišče njegov zahtevek za razveljavitev teh odločb in za plačilo razlike plače do višine, do kakršne bi bil upravičen na predhodni formacijski dolžnosti namestnika poveljnika bataljona, utemeljeno zavrnilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.