Jedro

Tožena stranka stališč Sodišča EU ni upoštevala, ko je presojala tožnikove navedbe o spolni zlorabi in spolni usmerjenosti z vidika novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ker tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi ni upoštevala predloženih informacij o izvorni državi tožnika in se do njih ni opredelila, je tudi napačno ugotovila dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1451/2017/120 (1222-08) z dne 25. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v ponovljenem postopku po sodbi I U 1466/2021 z dne 4. 11. 2021 z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prve alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), kjer je določeno, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nova dejstva in novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

3. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik že 3. 9. 2021 podal namero za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka zavrgla s sklepom dne 21. 9. 2021. Upravno sodišče je v zadevi I U 1466/2021 s sodbo z dne 4. 11. 2021 tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Upoštevaje mnenje izvedenke psihiatrične stroke je namreč ugotovilo, da tožnik zaradi svojega psihofizičnega stanja (njegova sposobnost samostojnega oblikovanja in izražanja volje glede procesnih dejanj in odgovorov na zastavljena vprašanja v zvezi s preteklimi dogodki je delno motena) v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben. Zato mu je tožena stranka v ponovljenem postopku postavila skrbnika za poseben primer in 18. 1. in 20. 1. 2022 opravila ponoven razgovor.

4. Tožena stranka je presodila, da je tožnik med razlogi za uvedbo ponovnega postopka navajal deloma iste razloge kot že v obeh preteklih prošnjah za mednarodno zaščito (delovanje za stranko A., katere član je postal v Nemčiji), deloma pa druge, dodatne razloge (težave s pripadniki Etelaatav v očetovem podjetju, kjer je tudi sam delal, spolnim nadlegovanjem v mladosti in dveletnim objavljanjem pesmi s politično vsebino na Instagramu ter svojo istospolno usmerjenost). Poleg tega je ugotovila še, da dokazil za svoje navedbe ni predložil. 5. V zvezi z delovanjem za stranko A. je tožena stranka ugotovila, da se je tožnik na ta razlog že skliceval v drugi prošnji za mednarodno zaščit0. Ne glede na to, ali je bil pri delovanju te stranke aktiven že v izvorni državi, kot je zatrjeval ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito, ali pa šele v Nemčiji, kot je navedel ob vložitvi zahteve za uvedbo ponovnega postopka, pa je presodila, da ne gre za novo dejstvo, saj je razlog, na katerega se je skliceval, obstajal že v času postopka za mednarodno zaščito v zvezi z njegovo drugo prošnjo. Ker je tožena stranka ta razlog že presojala, tožnik pa v zvezi s tem ni navedel nič novega, je tožena stranka presodila, da zatrjevana dejstva ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

6. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotovila, da tožnik težav s pripadniki Etelaata v predhodnih postopkih ni omenjal. Pojasnil je, da mu je tako svetoval oče. Tudi sicer so bile to bolj očetove težave, čeprav je zaradi tega tudi sam pobegnil iz Irana. Ker o teh stvareh ni govoril, je trpel psihično stisko, zato je pred dvema letoma o tem začel pisati članke in pesmi ter jih objavljal na Instagramu. Meni, da je sedaj njegovo življenje v nevarnosti. Na podlagi navedenega je tožena stranka ocenila, da tudi v tem primeru ne gre za nova dejstva ali navedbe, saj so se ti dogodki zgodili v času, ko je tožnik še živel v Iranu. Tožnik ob tem ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Razlogi, ki jih je navajal, po njeni oceni niso opravičljivi. Izpostavila je, da je s tožnikom opravila več razgovorov, v katerih je bil o svojih pravicah in obveznostih poučen. V postopkih je imel tudi pravno pomoč PICa, zato se ne more sklicevati, da ni vedel, kaj bi moral povedati.

7. Prav tako je tožena stranka presodila, da zatrjevanega spolnega nasilja in istospolne usmerjenosti tožnika ne more obravnavati kot novo dejstvo, saj navedeno izvira iz tožnikovega otroštva, torej iz časa, ko je še bil v izvorni državi, teh razlogov pa v prejšnjih postopkih ni uveljavljal. Njegovo pojasnilo, da o tem prej ni govoril iz strahu in da je o dogodkih začel govoriti šele po tem, ko je začel v Sloveniji obiskovati psihiatra, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Na podlagi vsega navedenega je sklepala, da je tožnik z obiski psihiatra pričel še v času preden je bilo odločeno o njegovi drugi prošnji za mednarodno zaščito. Zato je menila, da bi v zvezi z navedenim moral predložiti zdravniško dokumentacijo. Ker je ocenila, da bi moral tožnik ta razlog uveljavljati že v preteklih postopkih, a ga ni, je kot nerelevantne zavrnila tudi predložene informacije o njegovi izvorni državi, iz katerih izhaja preganjanje LGBT oseb v Iranu. Menila je, da te informacije ne bi v ničemer spremenile njene odločitve.

8. Iz nadaljevanja izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka tudi preostale tožnikove razloge, in sicer pisanje pesmi ter političnih člankov in člankov o veroizpovedi, zavrnila. Ocenila je, da gre sicer za nove navedbe, ki pa so neizkazane, saj tožnik zanje ni ponudil nobenih dokazov. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj teh navedb ni v postopku uveljavljal že prej. V zvezi s šamanizmom, za katerega je tožnik izpostavil, da se zanj zanima, pa je ugotovila, da tožnik ni navedel, da bi imel zaradi tega v Iranu lahko težave, pri odločanju pa je vezana na trditveno podlago tožnika.

9. Na podlagi navedenega je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uvedbo ponovnega postopka, zato je njegovo zahtevo zavrgla.

10. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Pojasnjuje, da dejstev, ki jih je navajal sedaj, ni mogel uveljavljati v preteklih postopkih, zaradi svoje duševne motnje. Ta mu je bila diagnosticirana šele po že pravnomočno zaključenih postopkih. Ker je subjekt, ki iz več razlogov sodi med skupino izjemno ranljivih prosilcev, mora biti deležen posebne zaščite. Izpostavlja, da je vključen v program za žrtve nasilja in da trpi za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo. Zaradi te motnje je depresiven, tesnoben, ima vsiljive spomine, težave s koncentracijo, ni sposoben hitrega priklica pomembnih podrobnosti povezanih s travmatičnimi dogodki, ima disociativne motnje, je čustveno odmaknjen od težkih dogodkov, trpi za disociativno fugo, depersonalizacijo in disociativno motnjo identitete. Kot otrok je bil deležen psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja, kar vse je na njem pustilo posledice, ki se sedaj odražajo v njegovih psihičnih težavah. Meni, da se tožena stranka ne zaveda dinamike psihoterapevtske obravnave ne glede na to, da je imel tožnik v ponovljenem postopku tako pomoč pravne svetovalke, kot tudi skrbnico za poseben primer. Svoje težave lahko izrazi preko risanja in pisanja besedil, v upravnem postopku pa se ne more primerno izraziti, saj ne razume teže posledic, ki jih imajo njegove izjave na njegov pravni položaj, niti ne razume pravnega pouka. Zato meni, da bi tožena stranka morala uvesti ponoven postopek, saj je izkazan očiten dvom v pretekle postopke, predvsem ali je tožnik sploh razumel oziroma bil sposoben razumeti in se zavedati, katera dejstva so pomembna za postopek mednarodne zaščite.

11. Tožnik tudi meni, da bi zaradi svoje istospolne usmerjenosti moral biti deležen posebne obravnave, kar izhaja tudi iz smernic UNHCR. Zato nasprotuje stališču tožene stranke, da predložene informacije v zvezi s preganjanjem istospolnih v Iranu niso pomembne. Meni, da tožena stranka ni sledila navodilu sodišča v zadevi I U 1466/2021 in mu je zgolj formalno postavila skrbnika za poseben primer, nato pa povsem enako dokazno ocenila njegove izjave. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito oziroma podredno izpodbijani sklep odpravi in ga vrne toženi stranki v ponoven postopek.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in se v bistvenem sklicuje na izpodbijani sklep. Meni, da je sledila vsem napotkom sodišča, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je v navedeni zadevi dne 30. maja 2022 razpisalo glavno obravnavo, katere se niti tožnik niti njegova pooblaščenka kljub pravilnemu vabljenju nista udeležila in svoje odsotnosti nista pravočasno opravičila. Glede na navedeno je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (tretji odstavek 58. člena ZMZ-1).

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev tožene stranke, da zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da sta bili tožnikovi prvotni prošnji za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjeni pred vložitvijo obravnavane zahteve. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka o zahtevi tožnika za uvedbo ponovnega postopka enkrat že odločala, vendar je sodišče po vloženi tožnikovi tožbi zaradi procesnih kršitev izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (sodba Upravnega sodišča I U 1466/2021 z dne 4. 11. 2021). Prav tako med strankama ni sporno, da je v ponovljenem postopku tožena stranka tožniku postavila skrbnika za poseben primer in opravila nov razgovor. Zahtevo tožnika je zavrgla in svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 16. ZMZ-1 v 64. členu v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve, določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti (tretji odstavek).

17. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, to je 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

18. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavni zadevi tožnik med razlogi za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navajal tudi, da je bil v izvorni državi spolno zlorabljen in da ima težave zaradi svoje spolne usmerjenosti. V upravnem postopku je s tem v zvezi navedel posamezne dogodke ter v spis predložil informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja preganjanje LGBT oseb v Iranu.

19. Tožena stranka teh tožnikovih trditev ni obravnavala kot novo dejstvo v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj je ugotovila, da dogodki izvirajo iz vlagateljevega otroštva in ki so zgodili preden je tožnik zapustil Iran. Njegova pojasnila, zakaj se na te razloge ni skliceval v prejšnjih postopkih, je zavrnila kot neopravičljiva in ocenila, da teh trditev ni mogoče obravnavati kot novo dejstvo. Zato je v nadaljevanju kot nerelevantne zavrnila tudi informacije o preganjanju LGBT oseb v Iranu, ki jih je v postopku predložil tožnik, saj je ocenila, da njene odločitve ne bi v ničemer spremenile.

20. Tožnik se je v tožbi skliceval na svoje posebne okoliščine in sicer duševno motnjo, ki mu je bila diagnosticirana šele po dveh pravnomočno zaključenih postopkih v zvezi z njegovo prvo in drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Ker trpi za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo, ki je izvor večjega števila njegovih težav, meni, da bi tožena stranka morala ob presoji njegove zahteve upoštevati tudi dinamiko procesa psihoterapevtske obravnave. Zgolj dejstvo, da mu je v ponovljenem postopku zaradi procesne nesposobnosti zagotovila ustrezno zastopanje, pa ne pomeni, da mu tožena stranka lahko sedaj upravičeno očita, da bi moral prav te specifične razloge za uvedbo ponovnega postopka, uveljavljati že v prejšnjih upravnih postopkih, saj da je s tem v zvezi že imel obilo priložnosti.

21. Sodišče je že v postopku v zadevi I U 1466/2021 postavilo izvedenko psihiatrične stroke B. B., dr. med. in ji odredilo izdelavo izvedenskega mnenja (priloga C1), iz katerega izhaja, da sodna izvedenka po opravljenem osebnem pregledu tožnika in pregledu listinske dokumentacije sicer ni ugotovila, da bi v času pregleda trpel za katero od hudih in kroničnih duševnih motenj iz spektra psihoz ali razpoloženjskih motenj, kot tudi ne organske duševne motnje ali kognitivne motnje. Vendar pa je ugotovila, da trpi za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo, ki se manifestira zlasti z anksiozno in depresivno simptomatiko. Zaradi tožnikove izrazitejše tesnobe in sugestibilnosti kot posledice njegove mladosti in istočasne psihološke nezrelosti ter pridruženega stanja kompleksne posttravmatske stresne motnje je zato menila, da je bila njegova sposobnost samostojnega razumnega oblikovanja in izražanja volje glede procesnih dejanj in odgovorov na zastavljena vprašanja v zvezi s preteklimi dogodki zaradi sugestibilnosti, povišane tesnobe, občutkov sramu in psihične nezrelosti, v času predhodnega upravnega postopka delno motena.

22. Glede na navedeno duševno stanje tožnika in upoštevaje sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju, SEU) v zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin v zvezi s tožnikovo zatrjevano spolno usmerjenostjo,1 pa tudi zatrjevano spolno zlorabo, in sicer da je treba: - člen 4(3)(c) Direktive 2004/832 in člen 13(3)(a) Direktive 2005/853 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi, ki delujejo pod nadzorom sodišča, v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin o zatrjevani spolni usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito, čigar prošnja temelji na strahu pred preganjanjem zaradi te usmerjenosti, izjave tega prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusili le z zaslišanji, ki temeljijo na stereotipih o istospolno usmerjenih; - člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 7 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja prosilca za mednarodno zaščito natančno izprašali o njegovih spolnih praksah; - člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 1 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi navedeni organi v okviru omenjenega obravnavanja sprejeli dokaze, kot so prosilčeva izvršitev homoseksualnih aktov, njegova oprava „testa“ za ugotovitev njegove istospolne usmerjenosti ali predložitev videoposnetkov takih aktov; - člen 4(3) Direktive 2004/83 in člen 13(3)(a) Direktive 2005/85 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja sklepali na neverodostojnost zadevnega prosilca za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ta prosilec svoje istospolne usmerjenosti ni zatrjeval ob prvi priložnosti, ko se je lahko izjavil o razlogih za preganjanje; sodišče ugotavlja, da tožena stranka stališč SEU v konkretni zadevi ni upoštevala, ko je presojala tožnikove navedbe z vidika novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ker tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi ni upoštevala predloženih informacij o izvorni državi tožnika in se do njih ni opredelila, je tudi napačno ugotovila dejansko stanje.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, po tretjem odstavku istega člena pa je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

1 Sodišče v zvezi s temi ugotovitvami povzema del sodbe Upravnega sodišča I U 547/2021 z dne 18. 8. 2021 (33. točka obrazložitve). 2 Glasi se: "Obravnava prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in upošteva individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo." 3 Glasi se:"Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice zagotovijo, da je oseba, ki vodi razgovor, ustrezno usposobljena, da kolikor je mogoče upošteva osebne in splošne okoliščine prošnje, vključno s kulturnim poreklom ali ranljivostjo prosilca."