Jedro

V reviziji zoper sodbo, s katero je bila vzdržana v veljavi odločitev pristojnega organa tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo postopka, se lahko uveljavljajo le kršitve, ki so bile storjene v obnovitvenem postopku, ne pa kršitve, ki naj bi jih tožena stranka ali sodišče storila že v rednem postopku, niti zmotna uporaba materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št. 24-4038306 z dne 2. 8. 2001 odločila, da je pri tožnici podana invalidnost II. kategorije zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2001 dalje, s pravico do dela na svojem delu s polovico delovnega časa. Ta (dokončna in pravnomočna) odločba je veljala do 31. 12. 2002, ko je tožena stranka ponovno odločala o delazmožnosti tožnice in je z odločbo št. 24 4038306 z dne 1. 7. 2003 glede kategorije invalidnosti in vzroka zanjo odločila enako, spremenila je le pravico do dela na svojem delovnem mestu v pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno. Na pritožbo obeh strank je bila z odločbo št. I-4038306 z dne 10. 11. 2003 taka odločitev spremenjena le glede trajanja delovnega časa (4 ure dnevno).

Tožnica je z vlogo z dne 5. 12. 2003 pri toženi stranki predlagala obnovo postopkov, končanih z odločbama z dne 2. 8. 2001 in 10. 11. 2003 in sicer le v delu, ki se nanaša na vzrok invalidnosti: uveljavljala je ugotovitev, da je invalidnost posledica nesreče pri delu oziroma poklicne bolezni. Kot nov dokaz je priložila kopije iz knjige D. S. „Lep pozdrav iz celice 49“ in medicinsko dokumentacijo iz obdobja od leta 1996 do 2003. Tožena stranka je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 10. 11. 2003 zavrgla s sklepom št. I-4038306 z dne 5. 2. 2004, predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 2. 8. 2001 pa je zavrgla s sklepom št. I-4038306 z dne 19. 2. 2004. Oba sklepa temeljita na določbi 267. člena ZUP, ker da okoliščine, na katere se predloga opirata, niso verjetno izkazane. Pritožbo zoper sklep z dne 19. 2. 2004 je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Zoper oba sklepa je tožnica vložila tožbo.

Sodišče prve stopnje je obravnavanje o obeh tožbah združilo in zavrnilo tožbena zahtevka za odpravo izpodbijanih sklepov tožene stranke. Predlog za obnovo postopka se nanaša le na okoliščine o vzroku invalidnosti. V skladu z določbami ZUP o obnovi postopka bi morala tožnica take okoliščine kot verjetne izkazati. V dokumentaciji, priloženi predlogu za obnovo, pa ni dokazov o poškodbi pri delu in tudi ne dokazov, da bi šlo za poklicno bolezen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva, da sodišče dopusti revizijo na podlagi 4. in 5. točke 31. člena oziroma tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Sodišče je zmotno upoštevalo kolizijo med določbami prvega odstavka 303. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev in določbami 286. člena Kazenskega zakonika. Sklicuje se na svojo dolžnost varovanja poslovne skrivnosti, zaradi česar ni mogla sama podati kazenske ovadbe, delo (knjigo) „Lep pozdrav iz celice 49“ pa je našla v roku največ 30 dni pred podano zahtevo za obnovo postopka. Z oceno tveganja pri delodajalcu je bila seznanjena šele 17. 5. 2004. Neupoštevanje te dokumentacije pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava pri postopanju tožene stranke in sodišč.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Nepotrebne in pravno povsem zgrešene so navedbe revizije v zvezi z dopustitvijo revizije. V obravnavani zadevi gre za odločitve o pravicah iz invalidskega zavarovanja, v takih primerih pa je revizija vedno dovoljena že po zakonu (4. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica ne uveljavlja, zato v tem delu revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni upošteven. Njegova presoja bi prišla v poštev le pri odločitvah, sprejetih v razveljavitvenem ali nadomestitvenem postopku. V reviziji zoper sodbo, s katero je bila vzdržana v veljavi odločitev pristojnega organa tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo postopka, se lahko uveljavljajo le kršitve, ki so bile storjene v obnovitvenem postopku, ne pa kršitve, ki naj bi jih tožena stranka ali sodišče storila že v rednem postopku, niti ne zmotna uporaba materialnega prava. Te razloge je stranka lahko uveljavila z rednimi pravnimi sredstvi, ne more pa jih uveljavljati v reviziji zoper sklep, s katerim je bil zavržen obnovitveni predlog.

Poleg tega se tožnica sklicuje na okoliščine in dejstva, ki sploh niso bili predmet odločanja s spornimi sklepi tožene stranke. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje (in enako tudi sodišča prve stopnje), da se v tem postopku presojajo le dejstva in dokazi, ki jih je tožnica navedla v predlogu za obnovo postopka. Dejstev in dokazov, ki jih tožnica navaja šele v sodnem postopku in na katere se sklicuje v reviziji (ocena tveganja pri delodajalcu in „kolizija med ZTVP in KZ“), pri presoji zakonitosti sklepov o zavrženju predloga za obnovo zato ni (bilo) mogoče upoštevati.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.