Jedro

Ker je bila tožnica od 23.8.1991 do 31.8.1992 vseskozi v bolniškem staleža, niso bili podani elementi odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke, ker tožnica določenega števila dni letnega dopusta za leto 1991 ni mogla izkoristiti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve letnega dopusta za leto 1991 v znesku 19.923,00 SIT, oz. 12.593,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za plačilo regresa za letni dopust za leto 1992 v znesku 25.929,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v znesku 3.000,00 SIT.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zatrjuje, da v letu 1991 ni mogla izkoristiti preostalih 11 dni letnega dopusta, ker je bila vse od 23.8.1991 pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 31.8.1992 v bolniškem staležu, ki je bil tudi posledica krivičnih očitkov tožene stranke, v letu 1992 pa ni dobila izplačanega regresa niti pri toženi stranki, niti pri drugem delodajalcu, pri katerem je po 1.9.1992 sklenila delovno razmerje, s tem, da v tem koledarskem letu letnega dopusta sploh ni koristila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi dovolj razčiščenega dejanskega stanja, pri njeni izdaji pa pritožbeno sodišče ni zasledilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še dodaja, da za neizkoriščenje preostalih dnevov letnega dopusta za leto 1991 niso podani elementi odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke. Očitno tožnica tega dela letnega dopusta ni mogla izkoristiti zaradi več kot enoletnega bolniškega staleža od 23.8.1991 dalje, s tem, da ni izkazano, da bi bila za ta bolniški stalež krivdno odgovorna tožena stranka. V času veljavnosti splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90), ki je urejala pravico do regresa za letni dopust v 1. točki 38. člena, so sodišča štela pravico do izplačila regresa kot pravico, ki je vezana na koriščenje letnega dopusta. Ker tožnica v letu 1992 letnega dopusta pri toženki ni koristila (očitno iz razloga, ker je bila do 31.8.1992 vseskozi v bolniškem staležu, po 31.8.1992 pa se je takoj zaposlila pri drugem delodajalcu) pri toženi stranki ni bila opravičena do izplačila regresa, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Glede na povedano tožnica s svojo pritožbo ni mogla uspeti.