Jedro

Na namen obtoženih da sta vedela, da je mamilo - heroin, ki sta ga prevažala in s tem prenašala v svojem avtomobilu namenjen nadaljnji prodaji, je moč sklepati iz dejstev o njegovi količini in tega da obtoženca nista zasvojenca z mamili, kljub temu da te okoliščine v zagovorih nista priznala.

Izrek

Pritožbi obtoženega K. K. in obtoženega D. L. po zagovornikih se z a v r n e t a kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi K. K. in obtoženi D. L. sta dolžna plačati vsak po 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obtoženi K. K. in obtoženi D. L. spoznana za kriva v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena v zvezi s členom 25 KZ. Obtoženemu K. je bila izrečena kazen dveh let, obtoženemu D. L. pa kazen enega leta in desetih mesecev zapora, v katero je pri obeh sodišče prve stopnje, po določilih I. odstavka 49. člena KZ, vštelo čas, prebit v priporu od 2. 3. 2000 od 14.40 ure. Obtožencema je bilo, po določilu IV. odstavka 196. člena KZ, odvzeto 97,98 g heroina. Skladno III. odstavku 95. člena ZKP sta bila oba obtoženca obsojena še na povrnitev vsak polovice nastalih stroškov kazenskega postopka v znesku 44.900,00 SIT in plačilo povprečnine, pri vsakem od njiju odmerjene v višini po 100.000,00 SIT. Proti tej sodbi sta se pritožila oba obtoženca, obtoženi K. K. in obtoženi D. L. po svojih zagovornikih. Med tem, ko zagovornica obtoženega K. K. v vloženi pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 370 ZKP, zagovornik obtoženega L. izrecno uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa napada še odločbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji. Med tem, ko zagovornica obtoženega K. K. predlaga spremembo izpodbijane sodbe in oprostitev obtoženega, zagovornik obtoženega D. L. predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izrek nižje kazni zapora temu obtožencu. Pritožbi nista utemeljeni. Drugače kot pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve, pa tudi, da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pravilno pa uporabilo tudi kazenski zakon, ko je oba spoznalo za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja. Povedanega namreč, kljub obširnim pritožbenim navedbam pritožnika nista uspela prav v ničemer omajati. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti zatrjevanju zagovornice obtoženega K.K., s katerimi ta smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka člena 371 ZKP. Ni sprejemljiva njena trditev, da strokovno mnenje M. za n. z. - C. za k. t. p. (CKTP - list. št. ...), s katerim je bilo potrjeno, da je dne ... ob ... uri, na cestninski postaji v T. zasežena snov, katero sta prevažala v svojem avtomobilu obtoženca v količini 97,98 g heroin, ni dokaz, na katerem bi smela sloneti izpodbijana sodba. V zvezi s tem sodišče druge stopnje poudarja, da je CKTP zgolj strokovna služba, katera samostojno ne opravlja funkcije odkrivanja oz. pregona kaznivih dejanj in njihovih storilcev, kar je slučaj tudi v obravnavanem primeru. Zaradi povedanega se sodišče druge stopnje pridružuje stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi I Ips 269/97, da se takšno strokovno mnenje sme uporabiti kot dokaz, kar ni v direktnem nasprotju niti z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je to odločalo o tem vprašanju, saj tudi to v celoti ne odvzema dokazne vrednosti mnenju navedenega centra. Ob povedanem ni prezreti, da se ugotovitve strokovnega mnenja ne razlikujejo od predhodnega testa snovi, katerega je opravila policija, pa tudi, da obtoženca izrecno ne zanikata možnosti, da sta takrat prevažala heroin. Prav nobenega razloga ni nadalje videti, zakaj sodišče prve stopnje ob razsoji zadeve ne bi smelo upoštevati tega, kar je v svoj zagovor povedal ob prvem zaslišanju soobtoženi obtoženega K. K., obtoženi D. L.. Ta je bil res prvič zaslišan že dne 3. 3. 2000 s pričetkom ob 18.45 uri, med tem, ko je svoj prvi zagovor soobtoženi K. K. podal šele naslednjega dne ob 9.35 uri. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja,da iz zapisnika o zaslišanju slednjega jasno izhaja, da so mu bile ob zaslišanju predočene tudi trditve soobtoženega, kakor jih je ta podal ob zaslišanju pri preiskovalnem sodniku prejšnjega dne. To pa pomeni, da se je zapisnik o zaslišanju obtoženega L. takrat v spisu nahajal, zaradi česar navedba zagovornice obtoženega K. K. v pritožbi, da so bile te listine iz spisa izločene, ne odgovarjajo resnici. To je moč zanesljivo trditi na podlagi zapisa v zapisniku (list. št. ...), ko je zagovornica navedla, "da ji ni bil na razpolago zapisnik o zaslišanju obtoženega D. L..". Iz določil člena 73 ZKP namreč izhaja, da ima zagovornik tudi v primerih, ko je obtoženi zaslišan med opravo posameznih preiskovalnih opravil, pravico pregledati in prepisovati spise in si ogledati zbrane dokazne predmete. Prav iz ničesar v spisu, tudi ne trditev v pritožbi pa ne izhaja, da je zagovornica pregled spisa in kopije spornega zapisnika od preiskovalnega sodnika zahtevala. Kot vse kaže, lastne napake zato ne bi smela očitati sodišču in ga pri tem še poučevati o obstoju načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, katero je temu znano in tudi zanj jasno. Sodišče prve stopnje ob razsoji ni zagrešilo nadaljne v pritožbah smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tiste iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev je zagovornica obtoženega K. K. obrazložila z besedami, da je sodišče prve stopnje ob odsotnosti dokazov, le te nadomestilo s svojim mnenjem, podobno trditev pa je najti tudi v navedbah zagovornika obtoženega D. L.. Tudi te trditve ne držijo, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje moč razbrati vse kaj drugega, namreč, da njegova odločitev temelji na izvedenih dokazih, katere je bilo seveda potrebno ocenjevati s tistim, kar je bilo še na razpolago, to pa je bil zagovor obeh obtožencev, takšen, da je njegova dejansko opravljena celovita analiza pokazala, da mu v delu, ko sta storitev očitkov obtožbe zanikala, ni moč verjeti. Skozi analizo zagovora obtožencev in zbranih dokazov je sodišče prve stopnje imelo vso možnost ocenjevati ali njuno ravnanje predstavlja zakonite znake očitanega jima kaznivega dejanja tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu, pri čemer je tudi po presoji sodišča druge stopnje prišlo do pravilnih zaključkov. Sodišče prve stopnje torej ob razsoji ni kršilo kazenskega zakona. Pri tem je potrebno poudariti,da povedano v celoti potrjuje pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve kakor je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, katerega sodišče druge stopnje v celoti sprejema in bo zato o njem v tej sodni odločbe povedanega le še toliko, kolikor je to potrebno v zvezi z navedbami obeh pritožnikov. Pritožnika v vloženih pritožbah, kot rečeno osporavata pravilnosti in popolnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja pri čemer izpostavljata, da je materialnih dokazov, ki govore v prid obtožbi malo, oziroma jih ni, pa še tisti o katerih govori sodišče v pretežnem delu pritrjujejo temu, kar sta v svoj zagovor povedala obtožena. Po njunem prepričanju je sodišče prve stopnje ob razsoji zaradi pomanjkanja dokazov te nadomestilo z lastnim mnenjem in sklicevanjem na splošno znana dejstva.Skratka po oceni pritožnikov sta bila spoznana za kriva, čeprav njuna krivda ni dokazana, na podlagi najvišje mere gotovosti, s čemer so bila kršena temeljna načela, na katerih sloni kazenska zakonodaja. Po presoji sodišča druge stopnje je zgornja zatrjevanja pritožnikov pripisati zgolj enostranski, koristim obtožencev prilagojeni oceni izvedenih dokazov, do česar imata ta dva vso pravico, ne moreta pa pričakovati, da jima bo pri tem mogoče slediti. V nasprotju s pritožnikoma namreč sodišče druge stopnje, tako kot v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni res, da obtožencem očitanega kaznivega dejanja ne potrjujejo materialni dokazi. Tako je ne le iz zagovora obtoženih, ampak tudi izpovedi priče S. moč zanesljivo zaključiti, da sta obtoženi D. L. kot voznik avtomobila, obtoženi K. K. pa kot njegov sopotnik inkriminiranega dne,ob kontroli prometa,bila zaustavljena za cestninsko postajo v T., pri čemer je bil pri slednjemu ob njegovem legitimiranju v vrečki, iz katere je jedel čips in jo je s seboj prinesel iz avtomobila najden zavitek z grudastjo snovjo. Povsem drugače kot pritožnika tudi sodišče druge stopnje ugotavlja,da gre za najdbo, odločilno za izid tega kazenskega postopka, saj je bilo z analizo snovi pri CKTP ugotovljeno, da gre za heroin, mamilo, kot so to v strokovnem mnenju zapisali strokovnjaki navedenega centra. Dokazano je torej, da sta obtoženca takrat prenašala mamilo v vozilu, s katerim sta se peljala in to v ne zanemarljivi količini 97,98 g. Čeprav na prvi pogled nezanimiv podatek o količini najdenega heroina pri obtožencih, kar skušata minimilizirati tudi pritožnika, se pokaže za pomemben. Prav ima namreč sodišče prve stopnje, da izkušnje, ki si jih je to nabralo v žal preštevilnih kazenskih postopkih glede istovrstnih kaznivih dejanj, zanesljivo pokažejo, koliko odmerkov je mogoče pripraviti iz navedene količine mamila in kolikšna je njegova cena. Sklicevanje pritožnikov, da sodišče prve stopnje teh splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati, ni sprejemljiva. Je pa takšno njuno zatrjevanje razumljivo, saj dokazuje, da obtoženca nimata prav, ko trdita, da jima je bilo mamilo v vozilo podtaknjeno. Prevoz tako dragih snovi tisti, ki se s tem ukvarjajo, ne prepuščajo slučaju in ga niso tudi v obravnavanem primeru. Nasprotno, v celoti je pritrditi sodišču prve stopnje, da sta obtoženca dobro vedela, po kaj gresta v Ljubljano, kaj sta tam dobila in kaj vozita. Temu v prid govore nadaljnji dokazi in dejstva. Prvi so v spisu se nahajajoči izpiski razgovorov s in na mobilni telefon obtoženega K. K., s katerimi je potrjena njegova in s tem prisotnost obtoženega L., saj ga je vozil, tistega dne v L.. Še več, potrjeno je tudi, da so bili na številko mobilnega telefona osebe, katero obtoženi K. K. imenuje B. opravljeni razgovori tudi že prej, zadnji dan pred prijetjem obtoženih. Potovanje obtožencev v L. je bilo torej načrtovano in dogovorjeno in ni šlo zgolj za slučajen ogled kraja, kjer naj bi v bodoče delal obtoženi K.K., pri čemer bi se naj z bodočim delodajalcem še pogovoril. Gre za preveč prozoren zagovor, da bi mu bilo moč verjeti, zlasti ker je ovržen z dokazom, ki ga je predložil obtoženi K.K. sam, namreč tem, da ima zagotovljeno stalno zaposlitev v M. (list.št. ...). Pri tem ne more motiti dejstvo, da je bil obtoženi K.K. klican s strani osebe, ki poseduje prej omenjeno številko mobilnega telefona in Ljubljane le pet minut pred ustavitvijo v T.. Vsebini tega razgovora, kot jo je pojasnil obtoženi K.K. in njegovega ravnanja za tem, katero nasprotuje zagovoru soobtoženega, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa ni verjeti. Dokaz za to je obnašanje obtoženih ob zaustavitvi, ko je z izpovedjo priče S. potrjeno, da je bil obtoženi K. K. pri tem brezbrižen, ne pa tudi obtoženi L., kar pa še ne pomeni, da je zaradi tega potrebno dogajanje v njuni takratni duševnosti ugotavljati s pomočjo izvedenca - psihiatra. Tudi brez slednjega je namreč moč zanesljivo zaključiti, da gre za reakciji oseb, ki sta dobro vedeli, v kakšnih težavah sta se znašli. Brezbrižnost obtoženega K. K. je tako oceniti kot njegov poizkus odvrniti pozornost policista od vrečke, v kateri se je nahajalo mamilo, podobno kot obnašanje obtoženega L., kateri je s policistom, ki ga je obravnaval prišel v konflikt. Tudi slednjega je mogoče razumsko razložiti s tem, da je skušal pozornost preusmeriti nase, v čemer je skorajda uspel, saj je za nekaj časa od soobtoženega z mamilom odvrnil policista S.. Ugotovitve izpodbijane sodbe, da sta oba obtoženca vedela, kaj prenašata, je torej obema dokazana tako kot nadaljnje dejstvo, da sta to vede in hote storila prav zato, da bi bilo prenašano mamilo dano v nadaljnjo prodajo. Gre za dejstvo, ki se poraja samo, saj gre dejansko za tolikšno količino mamila, da ga obtoženca nista kupila zase, še zlasti, ker trdita, da sama nista njegova uživalca. Da bi ga pripeljala v M. zgolj zato, da bi uživala ob pogledu nanj, pa tudi ni verjeti. Zato se izkaže, tudi zaradi splošno znanih dejstev, o tem, kaj prekupčevalci z mamili počno, kot edina resničnost dejstvo, da bi bilo mamilo, če bi v M. prispelo prodano zasvojencem z njim. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji v tem delu se tako izkaže, da zlasti zagovornica obtoženega K. K. nima prav, ko v pritožbi trdi, da je ta govoril po resnici. Nasprotno, on in soobtoženi sta povedala le toliko, da je bilo mogoče tudi brez njunega pravega priznanja, ob upoštevanju materialnih dokazov zanesljivo ugotoviti, da ima obtožba prav in da je storitev kaznivega dejanja obema v celoti dokazana. V zvezi s pritožbama je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obema obtožencema izreklo kazni zapora. Takšno kazen zahteva že teža storjenega kaznivega dejanja, zlasti dejstvo, da sta obtoženca ob njegovi izvršitvi pozabila na zdravje, zlasti mladih ljudi, katero bi bilo prizadeto, če bi mamilo kasneje bilo razpečano. Kazni sta jima bili nadalje izrečeni v primernih višinah tako, da ni videti potrebe po njihovem morebitnem znižanju. To velja tudi za obtoženega D.L., saj je sodišče prve stopnje pri njem kot obtoževalno pravilno upoštevalo njegovo predkaznovanost. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrditi. Obtoženca s pritožbama nista uspela, zato morata plačati povprečnini. Njuni višini sta odmerjeni skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi kot jih je pri vsakemu od njiju ugotovilo sodišče prve stopnje in so takšne, da bosta stroške zmogla plačati.