12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper:

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 5/2005 z dne 7. 1. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 950/2004 z dne 22. 12. 2004,

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 64/2005 z dne 18. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 217/2004 z dne 10. 3. 2005 in

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 110/2005 z dne 17. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 323/2005 z dne 6. 5. 2005

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanimi sklepi pritožniku podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Pritožnik je v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Višje sodišče je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

2.Pritožnik zatrjuje, da ne obstajajo okoliščine oziroma da niso podani pogoji za podaljšanje pripora z izpodbijanimi sklepi. Neutemeljen naj bi bil predvsem priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Razlogi, s katerimi sodišča utemeljujejo priporne razloge, naj bi bili izmišljeni. Po mnenju pritožnika je razlogov več, da se pripor odpravi oziroma spremeni v hišni pripor. Pritožnik navaja tudi svoje zdravstvene težave. Prav tako zatrjuje, da naj bi pripor trajal nerazumno dolgo.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti v primeru, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti posameznika, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ta ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah v zvezi s priporom opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

4.Pri odločanju o podaljšanju pripora so sodišča ugotovila obstoj elementov, potrebnih za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodišča so obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor utemeljila s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico oziroma na prvostopenjsko obsodilno sodbo (sodišče je na glavni obravnavi s sodbo št. K 217/2004 dne 10. 3. 2005 pritožnika spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja). Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so sodišča utemeljila s tem, da je bil pritožnik že večkrat kaznovan in da je specialni povratnik ter da se zaradi istovrstnih kaznivih dejanj nahaja v drugih kazenskih postopkih; sedaj pa se pritožniku očita, da je najmanj trikrat tedensko prodajal heroin in kokain. Ti dve drogi po mnenju sodišč predstavljata zelo veliko nevarnost za zdravje ljudi, saj drogi vodita v sorazmerno kratkem času k visoki stopnji zasvojenosti. Glede na to, da je pritožnik specialni povratnik, je bila po mnenju sodišč podana realna nevarnost, da se bo s takšno kriminalno dejavnostjo ukvarjal tudi v bodoče, saj naj bi si z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival sredstva za preživljanje. Sodišča pa v konkretnem primeru niso našla razlogov za nadomestitev pripora s hišnim priporom, kar je v izpodbijanih sklepih obrazloženo.

5.Sodišča so opredelila konkretne okoliščine, na podlagi katerih so sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja, in ob upoštevanju načela sorazmernosti presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

6.Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev razumno obrazložila, niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi niso kršila pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

7.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave varuje tudi zoper nerazumno dolgo trajanje pripora.

8.V navedeni odločbi je opredelilo kriterije za presojo trajanja pripora in se nanje v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, obravnavana pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti in da se brani obtožbe s prostosti.

9.Ustavno sodišče je pritožnikov očitek nerazumno dolgega trajanja pripora presojalo v časovnem okviru od njegove odreditve do sprejema sodnih odločitev, ki jih pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija.

10.Pritožnik je v priporu od 18. 3. 2004. Obtožnica je bila vložena 28. 6. 2004, to je nekaj več kot tri mesece od odreditve pripora. Iz izpodbijanih odločb ter ocene Ustavnega sodišča izhaja, da gre za zahtevno zadevo (nadaljevano kaznivo dejanje, več obdolžencev), tako po dejanski kot pravni (zlasti glede dokaznega postopka) plati. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče, izhaja, da sodišče redno in ažurno opravlja procesna dejanja, saj je dne 28. 9., 29. 9., 30. 9., 1. 10., 5. 10., 13. 10., 15. 10., 22. 10., 16. 11., 17. 11., 19. 11., 26. 11., 15. 12., 21. 12., 27. 12., 28. 12. 2004 ter 25. 1., 2. 2., 11. 2., 15. 2., 7. 3. in 10. 3. 2005 opravilo naroke za glavno obravnavo. Dne 10. 3. 2005 je sodišče na glavni obravnavi izreklo sodbo, ki jo je pritožnik prejel, kot to sam navaja, dne 7. 6. 2005. Objektivni razlog za trajanje postopka je nedvomno predvsem v tem, da gre za obsežno kazensko zadevo (več obdolžencev, nadaljevano kaznivo dejanje). Predmet obtožbe je (nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med hujša in družbi nevarna dejanja. Po presoji navedenega Ustavno sodišče meni, da ni mogoče ugotoviti, da sodišče glede na naravo zadeve ne bi delalo dovolj hitro in da bi pripor trajal nerazumno dolgo. Zato tudi ni mogla biti kršena pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

11.Ker za kršitve ustavnih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču – ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer