Jedro

ZKZ v prvi alineji B). točke 107. člena ZKZ določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Ob upoštevanju dikcije navedene določbe, ki inšpektorju nalaga pristojnost izreči citirani ukrep, sodišče ugotavlja, da izrek ukrepa iz 1. točke izpodbijane odločbe (odstranitev objekta), ne temelji na določbi prve alineje B). točke 107. člena ZKZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-3260/2016-16 z dne 21. 4. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o. odredil, da mora s kmetijskega zemljišča s parc. št. 898, 969 in 970 k.o. ..., ki je po dejanski rabi opredeljeno kot trajni travnik, odstraniti kovinsko konstrukcijo - reklamni pano z vpetim oglasnim platnom (1. točka izreka); določil rok za izvršitev 1. točke izreka inšpekcijske odločbe (2. točka izreka); odločil, da bo o priglašenih in drugih možnih stroških postopka odločal s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka); in odločil, da pritožba na odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je 20. 12. 2016 inšpektorica po uradni dolžnosti opravila nadzor namenske rabe kmetijskega zemljišča s parc. št. 898, 969 in 970 v ..., v solastništvu B.B., C.C. in D.D. ter ugotovila, da se kmetijsko zemljišče, ki v naravi predstavlja trajni travnik, v celoti ni uporabljalo v skladu z namenom, to je kmetijsko proizvodnjo. Na delu obravnavane parcele je bila ugotovljena postavitev reklamnega panoja, na več mestih točkovno pritrjenega na tla preko konstrukcije in s pomočjo pletenic in pod katerim trava v letu 2016 ni bila pokošena. V postopku pred izdajo odločbe je bila pridobljena izjava D.D. ter družbe E. d.o.o., ki je podpisala najemno pogodbo z lastnikom zemljišča, na podlagi katere se lahko na parcelah postavi montažna konstrukcija, ki je potrebna za namestitev oglasnega sporočila in ugotovljeno, da je lastnik montažne konstrukcije družba A. d.o.o. Pridobljena je bila pogodba za najem dela površine zemljišča s parc. št. 898, 969 in 970 k.o. ..., sklenjena med podjetjem E. d.o.o. ... in D.D., za postavitev enega komada reklamnega panoja dogovorjenih dimenzij in potrebnih inštalacij. Glede na izjavo E. d.o.o. je kmetijska inšpektorica na družbo A. d.o.o. naslovila pisni poziv k izjasnitvi in 14. 3. 2017 prejela izjavo o dejstvih in okoliščinah v zvezi z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda.

3. Kmetijska inšpektorica je ukrep utemeljila z določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in določbo 107. člena istega zakona ter odgovorila na navedbe oziroma pripombe pooblaščenca družbe A. d.o.o. 4. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in v 1. točki izreka izpodbijane odločbe črtalo besedno zvezo „z vpetim oglasnim platnom“, v drugih delih pa pustilo besedilo izreka izpodbijane odločbe nespremenjeno. Odločilo je, da stroški, ki so nastali v tem postopku, gredo v breme pritožnika in zavrnilo zahtevo za vračilo plačane upravne takse.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo iz razlogov po 1. 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlagala, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke.

6. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvam upravnih organov, da je treba zemljišče uporabljati skladno z namensko rabo, izpostavlja pa, da zakon ne določa, da se kmetijskih zemljišč ne sme uporabljati tudi za druge namene. Lastnik zemljišča le tega še vedno obdeluje in ga torej uporablja skladno z njegovo namensko rabo. Zato tožeča stranka meni, da postavitev konstrukcije ne predstavlja posega, ki bi lastnika omejeval bolj kot na primer mejnik ali drogovi električne napeljave.

7. Tožeča stranka opozarja na definicijo uporabe kmetijskih zemljišč v skladno z njihovo namensko rabo, ki jo določa prvi odstavek 4. člena ZKZ. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS U 582/2008 z dne 15. 9. 2010, ki pojasnjuje oziroma razlaga pomen te določbe. Opozarja, da je bilo že v postopku ugotovljeno, da je zemljišče normalno obdelano, da postavitev reklamnega panoja sama po sebi ne predstavlja večje ovire pri obdelovanju in da materiali ne povzročajo onesnaževanja. Delna neobdelanost zemljišča je nastopila zaradi zdravstvenih razlogov na strani lastnika. Tako tožeča stranka s postavitvijo kovinske konstrukcije deluje v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča in ne omejuje njegove osnovne rabe. Kot nepravilno šteje sklicevanje drugostopenjskega organa na prakso Vrhovnega sodišča RS, odločbo X Ips 183/2016, ker je bilo dejansko stanje, ki ga je sodišče obravnavalo v tej zadevi, drugačno kot v obravnavani.

8. Oba upravna organa sta v odločbah navedla, da izrek temelji na določbi 107. člena ZKZ, na prvi alineji B) odstavka 107. člena ZKZ, ker pa pristojni organ ni ugotovil, v čem je uporaba predmetnega zemljišča s strani tožnika v nasprotju z namenom kmetijskega zemljišča, je napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožeča stranka izpostavlja tudi dejstvo, da sta kljub pritožbenim navedbam v upravnem postopku tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ kršila načelo kontradiktornosti, saj mu tako izjava D.D., niti zapisniki inšpekcijskih pregledov niso bili nikoli vročeni. Nepravilna je tudi ugotovitev, da trava ni bila pokošena vsaj 12 mesecev tega leta, kar priznava tudi drugostopenjski organ.

9. Kot nedopustno šteje stališče v zvezi s pritožbeno navedbo, ki se je nanašala na omejevanje ustavne pravice oziroma glede posega inšpektorja z izpodbijano odločbo v gospodarsko funkcijo lastnine in izpostavlja, da morajo upravni organi svoje delo opravljati v okviru in na podlagi ustave in zakona. Takšno odločitev je sprejelo tudi Ustavno sodišče, ki je v sklepu opr. št. U-I-92/12-13 z dne 10. 10. 2013, v 11. točki zapisalo, da morajo vsi organi državni organi odločati po Ustavi in zakonih, torej morajo biti pri vodenju postopkov in odločanju spoštovane vse ustavno zagotovljene pravice. Ni dvoma, da je tožena stranka z odreditvijo odstranitve kovinske konstrukcije na nepremičninah 898, 969 in 970 vse k.o. ... v odločbi z 21. 4. 2017, nesorazmerno posegla v 67. člen Ustave RS, pravico do lastnine oziroma zagotavljanje njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije. Sklicuje se tudi na določbo drugega odstavka 71. člena Ustave RS in v tej zvezi določbo 67. člena Ustave RS. Odstranitev reklamnih panojev zgolj zaradi dejstva, ker ZKZ v prvem odstavku 4. člena določa način uporabe kmetijskih zemljišč, pomeni pretirani formalizem in nesorazmerni poseg v ustavno zagotovljeno gospodarsko funkcijo lastnine, zato je mnenja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice tožeče stranke in je odločba nezakonita tudi s tega vidika.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Prvi odstavek 4. člena ZKZ določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Po 107. členu ZKZ ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča (1. alineja točke A tega člena) ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (1. alineja točke B navedenega člena).

13. V obravnavani zadevi odločitev prvostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da je zemljišče parc. št. 898, 969 in 970 v k.o. ..., v naravi trajni travnik in nadaljnji ugotovitvi, da se del navedenega zemljišča uporablja v nasprotju z njegovim namenom, kmetijsko proizvodnjo, ker je na delu tega zemljišča postavljen, na več mestih točkovno pritrjen reklamni pano, v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ, zato je uporaba določbe 1. alineje odstavka B) 107. člena ZKZ utemeljena.

14. Glede na navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe in navedbe drugostopenjskega organa, izrek inšpekcijskega ukrepa temelji na ugotovitvi nepravilne rabe kmetijskih zemljišč, torej rabe v nasprotju z določbo 4. člena ZKZ. Sodišče se strinja s toženo stranko, da navedena ugotovitev zadošča za izrek ukrepa iz 1. alineje prvega odstavka B) točke 107. člena ZKZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi v delu, kjer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017, da za izrek ukrepa na podlagi 1. alineje prvega odstavka B) 107. člena ZKZ, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, ni relevantno vprašanje degradacije zemljišča, torej pritožbeni in sedaj tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev prvostopenjskega organa, ob pravni podlagi izrečenega ukrepa, da travnik v letu inšpiciranja ni bil pokošen, niso relevantni in ne vplivajo na pravilnost odločitve.

15. V nadaljevanju pa sodišče opozarja, da ZKZ v prvi alineji B). točke 107. člena ZKZ določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Ob upoštevanju dikcije navedene določbe, ki inšpektorju nalaga pristojnost izreči citirani ukrep, sodišče ugotavlja, da izrek ukrepa iz 1. točke izpodbijane odločbe (odstranitev objekta), ne temelji na določbi prve alineje B). točke 107. člena ZKZ. Ker je pristojnost za izrek določnega inšpekcijskega ukrepa (glede na naravo ugotovljene kršitve) izrecno določena, je bilo treba, v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).