Jedro

Ne gre za dejanja tožene stranke, ki bi bila uperjena zoper konkretne tožnike, ampak gre le za izvrševanje abstraktne pravne norme.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki vlagajo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. V tožbi med drugim navajajo, da jih je tožena stranka dne 17. 11. 2021 po tem, ko so povedali, da nimajo oziroma ne morejo izkazati priznanih dokazil o prebolevnosti, cepljenosti ali testiranju glede SARS-CoV-2 (v nadaljevanju PCT), ter da nimajo soglasij staršev za samotestiranje, odstranila iz rednega pouka in jih izolirala v zbornici. Za tem sta starša sprva nameravala vse tri otroke odpeljati v šolo, zahtevati pojasnila in jih vključiti v šolo. Zahtevala sta tudi pisni sklep, ki bi utemeljil, zakaj tožniki ne smejo vstopati v šolo. Tožena stranka ni izdala pisnega sklepa in jim ni bilo zagotovljeno nobeno pravno sredstvo pred tem dejanjem. Tožena stranka najkasneje od 18. 11. 2021 dalje tožnikom prepoveduje oziroma omejuje vstop v prostore šole. Predstavniki tožene stranke so bili predhodno opozorjeni, da so tožniki preboleli COVID-19. Za prvo tožečo in drugo tožečo stranko so uspeli pridobiti PCR test, za tretjo tožečo stranko pa ne. Navedeno bi pomenilo, da bi morala tretja tožeča stranka od vseh teh otrok opravljati samotestiranje trikrat na teden. Starša menita, da nimata dolžnosti kazanja potrdil, ki jih zahteva tožena stranka niti za starejša otroka, ker za to ni pravne podlage, ker sta povedala, da so vsi otroci zdravi in tudi če bi tako kazanje potrdil bilo pravno dopustno, tega starša nista mogla narediti za starejša otroka, ker bi na ta način diskriminirala najmlajšega otroka.

2. V nadaljevanju tožbe tožniki obsežno pojasnjujejo, zakaj so po njihovem mnenju zahteve tožene stranke nezakonite. Med drugim navajajo, da morajo starši bodisi sprejeti invazivni medicinski poseg nad zdravimi otroci ali pa se s tem ne strinjajo in imajo otroke doma. Ključni problem je ta, da se s PCT pogojem diskriminira učence, saj se nekateri na osnovi potrdila lahko šolajo v šoli, nekateri pa so prisiljeni v šolanje na daljavo. Gre za poseg v temeljne pravice in svoboščine posameznikov.

3. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče ugotovi, da so (bila) dejanja, s katerimi tožena stranka od dne 8. 11. 2021 do vložitve tožbe oziroma do datuma prenehanja dejanj tožnikom ni dovolila v prostore tožene stranke oziroma je to pogojevala z izkazovanjem PCT pogoja oziroma obveznim samotestiranjem, nezakonita, in da so nezakonita dejanja, ker jim ni dovolila vstopa v prostore tožene stranke, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Hkrati s tožbo so tožniki predlagali tudi izdajo začasne odredbe, s katero so zahtevali, naj sodišče odredi toženi stranki, naj nemudoma in do nadaljnjega prenehanja tožnikom neha omejevati vstop v šolo s pogojevanjem s PCT pogoji, obveznim samotestiranjem ali podobnimi ukrepi. Sodišče je s sklepom I U 1733/2021-6 z dne 7. 12. 2021 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja s tem, da bi morala tožnikom izdati pisni sklep, s katerim bi jih napotila domov. V obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo in ne gre za upravno odločanje po Zakonu o osnovni šoli. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) določa le tako imenovani realni akt v smislu fizičnega nevstopa, ne pa odločanja o pravici in izdaji upravne odločbe. Odlok v četrtem odstavku 8. člena določa, da se učencem in dijakom, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT in se ne testirajo s testi HAG za samotestiranje, začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ti se izobražujejo na daljavo. Odlok toženo stranko zavezuje in ji nalaga določene obveznosti. Tožena stranka je dolžna ravnati v skladu z veljavnimi predpisi. Če jih ne bi spoštovala, bi bila predmet inšpekcijskih ukrepov. Tožena stranka je bila s strani staršev tožnikov res obveščena o tem, da so v družini preboleli COVID-19, vendar ustreznega potrdila o tem toženi stranki niso predložili. Tožena stranka se je šele ob prejemu navedene tožbe prvič seznanila s potrdiloma o prebolevnosti za prvega tožnika in drugo tožnico. Navedena lahko šolo obiskujeta. Tožena stranka ju je tudi povabila v šolo in sta dne 3. 12. 2021 tudi prišla. Odlok jasno določa alternativo v primeru, da otroci ne izpolnjujejo pogoja PCT ter se v tem primeru samotestirajo v prostorih šole. Tožena stranka je sledila Odloku in Sklepu o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, ki ga je izdala ministrica za izobraževanje, znanost in šport. Pripravila je načrt šolanja na daljavo ter izvajala in še vedno izvaja vse ustrezne aktivnosti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne in naloži tožnikom stroške tožene stranke.

6. Tožniki v pripravljalni vlogi navajajo, da je šola ne glede na to, da trdi, da jo Odlok zavezuje, dolžna spoštovati tudi zakonodajo in Ustavo RS. V primeru, če bi jo zaprla inšpekcija, bi imela šola možnost neposrednega pravnega sredstva in sodnega varstva. Tožniki tudi pojasnjujejo, zakaj šolanje na daljavo ni ustrezno. Nadalje pojasnjujejo, zakaj 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih ni ustavno skladen. Odlok pa je protiustaven tudi zato, ker ne vsebuje nobenih časovnih omejitev.

7. Tožena stranka v svojih nadaljnjih dveh pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da z zahtevo po izkazovanju pogoja PCT ni delovala oblastveno. Ni naložila nobene javno pravne obveznosti, pač pa njeno dolžnost opredeljuje 8. člen Odloka. V konkretnem primeru ne gre za urejanje posamičnih razmerij. Pravica tožnikov do izobrazbe ni bila v ničemer kršena. Prvi tožnik in druga tožnica sta očitno ves čas izpolnjevala pogoje, da bi lahko šla v šolo, a so se starši sami odločili, da ostaneta doma in se izobražujeta na daljavo. Ker sta se prvo tožnik in drugo tožnica vrnila v šolo že dne 3. 12. 2022, jima je pravni interes za tožbo prenehal. Dne 19. 2. 2022 je bil objavljen nov Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022). Ta ne določa več pogoja PCT za potrebe vzgojno izobraževalnega programa in je zato tudi tretji tožnici dovoljeno obiskovanje šole brez izvajanja samotestiranja. Četudi je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel in bi bilo zato treba tožbo zavreči. K točki I izreka:

8. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. Tožniki v tožbenem zahtevku zahtevajo, naj sodišče ugotovi, da so dejanja, s katerimi tožena stranka od dne 8. 11. 2021 do vložitve tožbe oziroma do datuma prenehanja teh dejanj ni dovolila vstopa v prostore tožene stranke oziroma je to pogojevala z izkazovanjem PCT pogoja, nezakonita. Zahtevek se torej glasi na ugotovitev, da je od določenega datuma naprej pa do prenehanja dejanj bilo dejanje nezakonito. Dejanja tožene stranke so se v vsakem primeru prenehala z veljavnostjo Odloka 22/2022, ki je začel veljati 21. 2. 2022 in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost prejšnjega odloka. Novi odlok samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno izobraževalnega programa ne določa več. Vendar tožniki zahtevajo, naj sodišče za nazaj ugotovi, da je bilo dejanje tožene stranke v določenem časovnem obdobju nezakonito. Tožbeni zahtevek se ne glasi na to, naj sodišče prepove dejanje, ki še vedno traja (to je bilo zahtevano v predlogu za izdajo začasne odredbe), temveč zahtevajo ugotovitev, da so bila dejanja nezakonita za nazaj. Za tak zahtevek bi sicer lahko imeli pravni interes za vztrajanje pri tožbi, vendar pa ne glede na navedeno, še vedno niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

10. Odlok, ki je prenehal veljati, ne ureja pravnih razmerij, ki bi se nanašala konkretno prav na poimensko določene tožnike v tej zadevi, saj odlok ne pogojuje prav konkretnim tožnikom obiskovanja šole z izpolnjevanjem pogoja PCT. Odlok je naslovljen na vse fizične osebe, ki obiskujejo vzgojno izobraževalne ustanove. Naslovniki predpisa so določeni na splošno, saj v taki opredelitvi ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost tožnikov kot povsem konkretno določenih oseb. Odlok je urejal nedoločeno število naslovnikov pravne norme. Zaradi tega v konkretnem primeru ne gre za dejanja tožene stranke, ki bi bila uperjena zoper konkretne tožnike, ampak gre le za izvrševanje abstraktne pravne norme.

11. Poleg tega tožena stranka z zahtevo po izpolnjevanju določenih pogojev za čas zadrževanja v šoli ni delovala oblastveno. Osnovne šole niso oblastni organi, vendar jim Zakon o osnovni šoli v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen Zakona o osnovni šoli). Oblastveno odločanje šole je omejeno zgolj na izrecno naštete postopke, med katerimi pa ni odločanja o pogojih za fizično navzočnost v šoli. Zahteva po šolanju na daljavo, če niso bili izpolnjeni pogoji PCT, ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, ampak iz zapovedi, ki je bila odločena v Odloku. Ker ne gre za oblastveno dejanje, niso izpolnjeni pogoji za obravnavo tožbe po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zaradi tega je podan razlog za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Identično stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 22/2022 z dne 16. 3. 2022 (tč. 11, 12, 13 obrazložitve), kjer je šlo za primerljivo zadevo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

12. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.