Jedro

Glede na to, da je bil zavarovanec v času naročenega letalskega prevoza v intenzivni enoti bolnišnice v Manavgatu in da je bil zavarovanec takrat že možgansko mrtev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo), da pri naročenem prevozu zavarovanca ni šlo za prevoz zaradi oživljanja, ohranitve življenja ali preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca, ohranitve življenjsko pomembnih funkcij, niti ni šlo za nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da ni šlo za nujni prevoz v smislu določbe 1. točke 54. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep tožene stranke z dne 8. 10. 2012, s katerim je bila zavržena zahteva tožnic za povračilo stroškov opravljenih zdravstvenih storitev v tujini za umrlega zavarovanca A. A. Odpravilo je tudi odločbo tožene stranke z dne 6. 12. 2012, s katero je bil sklep odpravljen v delu, ki navaja, da tožnici po smrti zavarovane osebe ne moreta biti stranki v upravnem postopku in s katero je bila zavrnjena pritožba tožnic zoper sklep tožene stranke, ki se nanaša na povračilo stroškov zdravstvenih storitev in povračilo stroškov prevoza iz tujine v domovino zaradi nadaljevanja zdravljenja zavarovane osebe A. A. Toženi stranki je naložilo, da tožnicama povrne stroške nujnega zdravljenja zavarovanca A. A. v Turčiji v času od 20. 8. 2010 do 25. 8. 2010 v višini 23.881,17 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov nujnega reševalnega prevoza v višini 19.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2010. Odločilo je, da imata tožnici pravico do pogrebnine v višini 50% zneska, veljavnega na dan smrti pokojnega zavarovanca in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni s posebno upravno odločbo odloči o odmeri pogrebnine. Zahtevek za povrnitev stroškov naročenega letalskega prevoza v znesku 19.200 EUR je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da pri tem ni šlo za reševalni prevoz v smislu 1. točke 54. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami), saj ni šlo za prevoz zaradi oživljanja, ohranitve življenja ali preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca, ohranitve življenjsko pomembnih funkcij, niti ni šlo za nenadno in usodno poslabšanje zdravstvenega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke z dne 6. 12. 2012 in sklepa z dne 8. 10. 2012 in na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov nujnega reševalnega prevoza v višini 19.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2010 dalje ter je v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da je tožena stranka dovolj konkretizirano in substancirano prerekala temelj in višino tožbenega zahtevka tožnic za povrnitev stroškov reševalnega prevoza. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da pri nameravanem letalskem prevozu v domovino ni šlo za reševalni prevoz v smislu določbe 1. točke 54. člena Pravil, saj je izvedenec ugotovil, da je bil zavarovanec že možgansko mrtev.

3. Zoper tisti del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zahtevek za povračilo stroškov nujnega reševalnega prevoza pokojnega A. A. v domovino sta tožnici vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sodišče nepravilno odločilo, da je tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo višino tožbenega zahtevka dovolj konkretizirano in substancirano prerekala, posledično je bil neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov nujnega reševalnega prevoza v višini 19.200 EUR, saj bi sodišče višino zahtevka moralo šteti za priznano in tožbenem zahtevku v tem delu ugoditi. Sodišče ni upoštevalo določbe drugega odstavka 218. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) o tem, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Sodišči prve in druge stopnje sta odstopili od sodne prakse, razvidne iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 30/2006 z dne 13. 3. 2008, II Ips 498/2003 z dne 9. 9. 2004 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3446/2011 z dne 4. 4. 2012. Sodišče druge stopnje neutemeljeno navaja, da je tožena stranka zahtevek za povrnitev stroškov nujnega reševalnega prevoza dovolj substancirano prerekala z navedbo v pripravljalni vlogi, da stroški tovrstnega prevoza na podlagi 9. točke 25. člena Pravil ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Ta navedba predstavlja zgolj prerekanje temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka. Prevoz v domovino je bil predviden zaradi ohranitve življenja, in da se prepreči poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca. Zaradi nepravilne razlage in uporabe drugega odstavka 218. člena ZPP sta sodišči prve in druge stopnje kršili 14. člen Ustave Republike Slovenije, sodišče druge stopnje pa tudi 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-I). Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je v pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi dokazi.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijskega očitka, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni možno preizkusiti, saj sta tožnici navedli zgolj to, da si razlogi sodbe med seboj nasprotujejo, ne da bi pri tem konkretno pojasnili v čem in glede katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo podano zatrjevano nasprotje. To nasprotje pa bi moralo biti tudi takšno, da se zaradi njega izpodbijane sodbe sploh ne bi dalo preizkusiti. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni možno uveljavljati zgolj z prepisom abstraktne zakonske določbe, temveč mora vlagatelj revizije natančno in popolno opredeliti obseg revizijskega izpodbijanja in revizijske razloge.

8. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja v zvezi z domnevnim nasprotjem med stališčem sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za nujen reševali prevoz in ugotovitvami izvedenca B B. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če bi se v izpodbijani sodbi glede izvedenskega mnenja ali kakšnega drugega dokaza navajalo nekaj drugega, kot pa je njegova dejanska vsebina. Vendar pa revizija takšnega nasprotja niti ne zatrjuje.

9. Sicer pa stališče sodišča, da predvideni letalski prevoz pokojnega A A. ni bil nujni prevoz v smislu določbe 54. člena Pravil ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Ta je izrecno ugotovil, da je bil transport s specialnim letalom popolnoma neprimerna rešitev, da zdravniki intenzivne enote svojcem, kljub naraščujočim stroškom oskrbe, ne bi smeli dovoliti transporta (možgansko) mrtvega človeka v Graz v specialnem letalu. Stališče izvedenca, da gre vsa odgovornost za dogovor o premestitvi v delokrog in kompetence zdravnikov, ki so izvajali zdravljenje na intenzivnem oddelku in da soprogi pokojnika ne bi smeli naložiti odgovornosti za transport, vključno z visoko ceno stroškov transporta, ne pomeni, da je šlo za nujen prevoz v smislu določbe 1. točke 54. člena Pravil. Nasprotno, iz teh ugotovitev izhaja ne le, da prevoz ni bil nujen, temveč da je bil povsem neprimerna rešitev. Pri tem ni bistveno, ali so zdravniki v Turčiji napram tožnicama ustrezno opravili pojasnitveno dolžnost. Navedeno je lahko temelj njihove odškodninske odgovornosti, ne pa obveznosti tožene stranke, da povrne stroške naročenega letalskega prevoza.

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v več odločbah zavzelo stališče, da iz te določbe izvira več temeljnih pravic, predvsem pravica do kontradiktornega postopka (pravica do izjavljanja) in pravica do enakopravnosti strank (enakost orožij). Te pravice naj bi bile tožnicama kršene zaradi neupoštevanja določb ZPP o pravnih posledicah neprerekanja dejstev, vendar je iz izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče s tem ugovorom tožnic seznanilo in nanj tudi odgovorilo, zato ni bila kršena njuna pravica do izjave. Izpodbijani sodbi tudi ni možno očitati, da je bila glede tega vprašanja očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve.

11. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse, kar prav tako predstavlja enega od vidikov kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS. V odločbah na katere se sklicuje revizija (sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 30/2006 in II Ips 498/2003 ter sodbi oziroma sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3446/2011 in I Cp 3110/2012) so sodišča ugotovila, da so tožbeni zahtevki po temelju utemeljeni, višina zahtevka pa ni bila prerekana. V tem sporu pa je bil zahtevek za povračilo stroškov prevoza s posebnim letalom zavrnjen že na podlagi ugotovitve, da po temelju ni utemeljen, kar je tožena stranka pravočasno uveljavljala, zato ni bistveno, da zahtevku ni še posebej ugovarjala po višini.

12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tudi ta revizijski očitek, ki pa je povsem nekonkretiziran, očitno temelji na stališču tožnic o nepravilni uporabi določbe 214. člena ZPP. Zatrjevana napačna uporaba navedene določbe bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v smislu ustavnopravnih garancij pa tudi kršitev 22. člena URS, ne pa tudi kršitve 23. člena URS. Z izpodbijano sodbo v ničemer ni bila kršena pravica tožnic do sodnega varstva oziroma dostopa do sodišča, prav tako tudi ne pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar vse je vsebina te ustavne pravice. Tožnici prav tako ne uveljavljata, da o zadevi ne bi odločalo neodvisno in nepristransko in z zakonom ustavljeno sodišče. 13. Nerazumljiv je revizijski očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom, kakor je določeno v 14. členu URS. Ta določa, da se v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero politično ali drugo prepričanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino in da so pred zakonom vsi enaki. Tožnici nista pojasnili glede katere osebne okoliščine nista imeli zagotovljenih enakih človekovih pravic in tudi ne v primerjavi s kom naj bili neenako obravnavani.

14. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, naj bi bila podana ker sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni prerekala višine zahtevka za povrnitev stroškov nujnega reševalnega prevoza. Navedeno bi lahko bilo pomembno le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je zahtevek po temelju utemeljen. V takem primeru bi sodišče moralo zahtevku v celoti ugoditi tudi po višini, saj ta ni bila prerekana. Tožnici pa v reviziji sami navajata, da je tožena stranka ugovarjala temelju tožbenega zahtevka in ker je sodišče ugotovilo, da zahtevek po temelju ni utemeljen, v ničemer ni kršilo določb ZPP, s tem, da je ta del zahtevka zavrnilo.

15. Pri tem tudi ni bistveno, ali se je tožena stranka pri izpodbijanju temelja zahtevka pravilno sklicevala na materialno pravo, saj sodišče pravo pozna. Sodišče druge stopnje pri preizkusu pritožbe na materialno pravo pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2013 zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov prevoza iz tujine v domovino utemeljevala z določbo 9. točke 25. člena Pravil o tem, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja, sodišči pa sta zavrnitev tega dela zahtevka oprli na določbo 1. točke 54. člena Pravil. 16. Ob ugotovitvi, da pri nameravanem letalskem prevozu zavarovanca A. A. iz Turčije v Graz ni šlo za nujni prevoz v smislu določbe 1. točke 54. člena Pravilnika, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnici nista upravičeni do povrnitve stroškov tega prevoza. V skladu s prvim odstavkom 129. člena Pravil ima zavarovana oseba na zasebnem ali službenem potovanju v tujini pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči. Nujno zdravljenje v skladu s 103. členom Pravil obsega tudi nujne prevoze z reševalnimi vozili. Kdaj gre za nujne prevoze določa 1. točka 54. člena Pravil. V skladu s to določbo gre za nujne prevoze, ko je potrebno zagotoviti čimprejšnjo zdravniško pomoč in preprečiti najhujšo možno posledico za življenje ali zdravje zavarovane osebe, za zdravje drugih in vseh primerih, ko zavarovana oseba potrebuje takojšnje nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč.

17. Glede na to, da je bil zavarovanec A. A. v času naročenega letalskega prevoza v intenzivni enoti bolnišnice v Manavgatu in da je bil zavarovanec takrat že možgansko mrtev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo), da pri naročenem prevozu zavarovanca A. A. ni šlo za prevoz zaradi oživljanja, ohranitve življenja ali preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca, ohranitve življenjsko pomembnih funkcij, niti ni šlo za nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče je pravilno zaključilo, da ni šlo za nujni prevoz v smislu določbe 1. točke 54. člena Pravil, ampak za prevoz zavarovanca v domovino na željo svojcev, zato je utemeljeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.