Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da naročnik ni pravočasno obvestil izvajalca o napakah dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna pritožnici odpraviti na njeni lokaciji vse napake pri postavitvi montažnega dvoladijskega steklenjaka VENLO po popisu izvedenca na svoje stroške, sicer bo dala te napake popraviti tožeča stranka na stroške tožene stranke. S sodbo je obenem ugodilo tudi zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in razsodilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 471.560,00 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 165.681,50 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je po prvih napakah obvestila toženo stranko o vseh nepravilnostih na objektu. Tožena stranka je bila prav tako telefonično obveščena takoj, ko so postale vidne tudi druge napake. Predstavnik tožene stranke si je stanje ogledal, prav tako pa tudi lastnik uvoženega rastlinjaka. Akceptni nalog pa je bil pravočasno in pravilno izpolnjen. Tožeča stranka je mnenja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vse predlagane dokaze tožeče stranke, zlasti pa ni pritegnilo izvedenca in pridobilo gradbenega načrta. Izvedenec bi lahko na podlagi gradbenega načrta in ogleda rastlinjaka ugotovil, kaj predstavlja skrite napake in kakšna so odstopanja. Šele na podlagi mnenja izvedenca bi tožnica lahko zahtevala znižanje kupnine in uveljavljala škodo. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila 614. in 615. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj dela sploh niso bila opravljena v skladu z pogodbo in gradbenim načrtom. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabilo določila 614. in 615. člena ZOR. Vsebinsko namreč predstavlja sporna pogodba, ki je podlaga predmetnemu razmerju pogodbo o delu. V pritožbi podano mnenje tožeče stranke, da dela niso bila opravljena v skladu s pogodbo, je neutemeljeno. Tožeča stranka je zahtevala odpravo napak, ker že postavljeni rastlinjak ni imel lastnosti, ki bi jih po njenem moral imeti. Skladno s prej citiranimi določili zakona je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo brž, ko je to po normalnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prejemnika. Po pregledu in prevzemu opravljenega dela prevzemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri navadnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Naročnik se lahko sklicuje na napako, ki je pri navadnem pregledu ni bilo mogoče odkriti (skrita napaka), če naročnik o njej obvesti prejemnika posla čimpreje, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija izhaja, da sta pravdni stranki v letu 1996 sklenili pogodbo o uvozu in montaži steklenjaka, pri kateri je tožena stranka kot izvajalec prevzela izvedbo uvoza in montažo rabljenega in uvoženega steklenjaka sistem VENLO na lokaciji tožeče stranke na Ptuju, da je tožena stranka sporni rastlinjak na lokaciji tožeče stranke postavila in zaključila z montažnimi deli v decembru 1996, ter da je tožeča stranka pred izstavitvijo končnega računa z dne 20.12.1996 objekt tudi prevzela. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre pri napakah, ki so bile navedene v dopisu toženi stranki z dne 3.3.1997 (žlebi brez originalnih kondenzov oz. jih sploh ni, nepravilno obešeni žlebovi za kondenz, steklo nezaščiteno na žlebovih, pri žlebu stranske strani nezaščitene, odtoki na žlebovih niso pravilno zmontirani, odtoki kondenzov se iztekajo v glavne nosilce, betonski temelji brez nagiba, vrata nepravilno vstavljena, steklo okoli žlebov nepravilno zaščiteno s purpeno, sleme ni pritrjeno z originalno pločevino za pritrjevanje slemena) in ki naj bi jih tožena stranka po tožbenem zahtevku odpravila, za očitne napake, katere bi tožeča stranka lahko odkrila že pri običajnem pregledu ob prevzemu objekta. Zato ni mogoče slediti navedbi pritožbe, da naj bi nekatere napake postale vidne šele kasneje. Ker je pri obravnavanih napakah pravilno ugotovljeno, da ne gre za skrite napake, tudi ni bila potrebna izvedba dokaza z vpogledom v gradbeni načrt in z izvedencem. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja, da je bila tožena stranka takoj, ko jih je opazila, telefonično obveščena o nepravilnosti na rastlinjaku. Takšno grajanje bi bilo na naravo napak prepozno, saj bi morala tožeča stranka očitne napake skladno s 3. odstavkom 614. člena ZOR grajati že ob prevzemu rastlinjaka. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi pred izstavitvijo dopisa z dne 3.3.1997 kakorkoli grajala napake na rastlinjaku. Pravilno je namreč ugotovilo, da direktor tožeče stranke, zaslišan kot stranka, ni znal časovno opredeliti, kdaj naj bi predhodno telefonično obvestil toženo stranko, o ugotovljenih napakah, niti o katerih napakah, razen pokanja šip na zgornjem delu rastlinjaka, pri čemer pa odprava le tega sploh ni zajeta v tožbenem zahtevku. Glede na to, da je sodišče pravilno zaključilo, da ni dokazano, da bi tožeča stranka pred dopisom z dne 3.3.1997 toženo stranko obvestila o napakah, le ta v pritožbi tudi neutemeljeno ponavlja povsem nekonkretizirano (časovno in drugače) trditev, da naj bi si direktor tožene stranke in njegov inozemski partner ogledala rastlinjak zaradi reševanja reklamacije. Tej trditvi že zaradi njene presplošnosti ni bilo mogoče slediti, sicer pa je direktor tožene stranke jasno povedal, da se je pri tožeči stranki oglasil zaradi izterjave neplačanega dolga, ne pa zaradi reševanja reklamacije. Tožeča stranka tudi neutemeljeno navaja, da bi lahko šele na podlagi mnenja izvedenca zahtevala znižanje kupnine in uveljavljala škodo glede zahtevka iz nasprotne tožbe. Stranka mora namreč sama zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo določeni opredeljeni zahtevki in ugovori. Pri tem pa si sama lahko pomaga tudi z izvedenci. Sodišče ne oblikuje strankinih zahtevkov in ugovorov, njegova naloga je, da o njih razsoja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno tudi, ko ni upoštevalo nedoločnih navedb tožeče stranke oziroma tožene strake po nasprotni tožbi o škodi zaradi zamude postavitve rastlinjaka. V zvezi z zamudo pa so odveč tudi njene pritožbene navedbe o akceptnem nalogu. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede nasprotnega zahtevka. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ni našlo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.