Jedro

Ko predlog za izvršbo zoper dolžnika – gospodarsko družbo - temelji na verodostojni listini, pa sklep o izvršbi, s katerim sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev, še ni postal pravnomočen, pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZIZ ni izpolnjen. Izvršba se je v konkretnem primeru že začela opravljati, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje, ki je glede dela obrestnega zahtevka v 1. točki izreka sklep o izvršbi razveljavilo in izvršilni predlog zavrnilo, hkrati tudi ustaviti izvršbo v tem obsegu in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, s čimer bi v celoti končalo postopek v obsegu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika ugodeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep se v zavrnilnem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se ustavi izvršba in razveljavijo opravljena izvršilna dejanja (rubež denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet) v obsegu, v katerem je v 1. točki izreka razveljavljen sklep o izvršbi in zavrnjen izvršilni predlog, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka ter v 2. in 3. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru dolžnika ugodilo v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti na podlagi 376. člena Obligacijskega zakonika, in v tem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi z dne 11. 7. 2007 ter izvršilni predlog zavrnilo, v preostalem pa je ugovor kot neutemeljen zavrnilo. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe in zavrglo predlog za odblokado denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika, v 3. točki izreka pa je odločilo o dolžnosti dolžnika upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške, odmerjene na 158,68 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dolžnik je po svojih pooblaščencih pravočasno vložil pritožbo zoper zavrnilni del sklepa in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi tako, da sklep razveljavi tudi v zavrnilnem delu. Uveljavlja absolutno ničnost sodbe, izdane proti osebi, ki ne obstaja, pri čemer tudi ne more priti v poštev določba 24. člena ZIZ. Navaja, da upnik listine iz navedene določbe ni predložil, iz predloženega izpiska iz sodnega registra pa je razvidno le, da je bil M. T. med ustanovitelji družbe, ni pa razvidno, ali je bil tudi družbenik družbe ob izbrisu le-te. Tako ni z ničemer izkazal, da bi bil univerzalni pravni naslednik družbe in bi moralo zato sodišče takšen predlog zavreči. Nadalje vztraja pri uveljavljanju, da je upnik zamudil enoletni rok za izterjavo terjatve izbrisane družbe in pride po njegovem mnenju do protiustavne situacije, ko bi bila po eni strani odgovornost družbenikov omejena na eno leto, odgovornost dolžnikov napram družbenikom kot upnikom pa neomejena (upoštevaje splošne zastaralne roke). Meni tudi, da za konkretno situacijo pride v poštev novi ZFPPIPP in družbenik izbrisane družbe ne more uveljavljati terjatve. ZFPPIPP naj bi določal, da se določbe ZFPPod uporabljajo le za postopke izbrisa gospodarskih družb, ne pa tudi za uveljavljanje pravic izbrisane družbe, za katere ZFPPIPP določa poseben postopek (444. člen). Ustavno sodišče je družbenike opredelilo kot univerzalne pravne naslednike in razveljavilo določbe glede pozneje najdenega premoženja, s takšnim izhodiščem pa je skladna le ureditev, po kateri velja enoletni rok za uveljavljanje terjatev tako za upnike izbrisane družbe napram družbenikom kot tudi za družbenike napram dolžnikom izbrisane družbe. Nadalje pritožnik uveljavlja, da je bil prvotni upnik izbrisan na podlagi ZFPPod brez likvidacije in gre za zlorabo, saj ne gre za pozneje najdeno premoženje, za katero družbeniki niso vedeli, temveč je bila terjatev ugotovljena v pravdnem postopku, ki ga je začela družba, ki je bila vmes izbrisana, sodišče pa je izdalo sodbo zoper neobstoječo družbo. Družbenik je zlorabil procesne pravice, ko je čakal na sodbo v pravdnem postopku, ki bi ga moral prevzeti, in s tem počakal na odločitev sodišča, da se prepriča, da ga ne zadenejo negativne posledice. Sodišče bi moralo dejanje upnika presojati v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. Upnik je šele takrat, ko je potekel enoletni rok in je izvedel, da je sodba zanj ugodna, postopek nadaljeval tako, da je vložil predmetno izvršbo. Nadalje dolžnik uveljavlja kršitev 24. člena ZIZ, saj je upnik predložil dogovor, sklenjen med njim in L. T., s katerim naj bi slednja nanj prenesla vse pravice iz nasledstva izbrisane družbe, s tem pa tudi polovico predmetne terjatve, dogovor pa ni bil sklenjen v notarskem zapisu. Glede odločitve o odlogu izvršbe in predlogu za deblokado denarnih sredstev na transakcijskem računu pa navaja, da je dolžnik podredno predlagal tudi odlog izvršbe za del, ki se nanaša na zamudne obresti in je vsaj v tem delu utemeljen. Glede predloga za deblokado denarnih sredstev pa navaja, da ga ne vlaga kot samostojno pravno sredstvo, temveč zgolj kot predlog k ugovoru. Ker je blokiran znesek 190.800,00 EUR, razveljavljeni del (zamudne obresti) pa predstavlja skoraj tretjino blokiranih sredstev, je dolžnik poudaril pomembnost odblokade sredstev. Sodišče pa kljub temu ni odredilo, da se sredstva na transakcijskem računu v tem obsegu sprostijo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, za kar navaja razloge, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

S sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi je bil opravljen rubež denarnih sredstev z blokado dolžnikovih sredstev v višini obveznosti, saj je bil sklep o izvršbi vročen dvema organizacijama za plačilni promet (prim. 138. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Izvršba se je torej v konkretnem primeru že začela opravljati, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje, ki je glede dela obrestnega zahtevka v 1. točki izreka sklep o izvršbi razveljavilo in izvršilni predlog zavrnilo, hkrati tudi ustaviti izvršbo v tem obsegu in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, s čimer bi v celoti končalo postopek v obsegu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika ugodeno (prim. S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1984, strani 246 in 247). Višje sodišče je zato upoštevalo pritožbeno uveljavljanje v zvezi z deblokado sredstev, kolikor se nanaša na zamudne obresti, glede katerih je sodišče ugovoru dolžnika ugodilo in je v tem obsegu odločitev o zavrnitvi ugovora spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in ustavilo izvršbo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja v obsegu, v katerem je na dolžnikov ugovor glede zakonskih zamudnih obresti razveljavljen sklep o izvršbi in zavrnjen izvršilni predlog (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 15. členom ZIZ).

V preostalem delu pa je višje sodišče ugotovilo, da je pritožba zoper zavrnilni del 1. točke izreka ter zoper 2. in 3. točko izreka neutemeljena.

Višje sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izvršilni naslov v zvezi s tožečo stranko oziroma upnikom tega postopka. Dolžnik ne zatrjuje, iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bila sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 55/2002 z dne 1. 4. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 508/2005 z dne 15. 3. 2007 razveljavljena, odpravljena ali spremenjena, kar bi pomenilo ugovorni razlog iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega bi bilo sodišče ob obravnavi ugovora dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka istega člena. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete in je izvršilno sodišče izvršilni naslov dolžno izvršiti tako, kot se glasi. Zato tudi ne more presojati uporabe procesnih pravic v pravdnem postopku, kar uveljavlja pritožnik v III. točki pritožbe. Višje sodišče še dodaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred prenehanjem tožeče stranke (ta je bila iz sodnega registra izbrisana 30. 3. 2006), pritožbeno sodišče pa odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave in sme odločiti o pritožbi, čeprav je prišlo v pritožbenem postopku do prekinitve postopka zaradi prenehanja pravne osebe, ki je stranka postopka (smiselna uporaba drugega odstavka 207. člena ZPP).

Upnik je v obravnavanem izvršilnem postopku univerzalni pravni naslednik tožnika iz izvršilnega naslova, saj je kot ustanovitelj (eden od dveh) gospodarske družbe tudi njen družbenik (glej prvi odstavek 408. člena Zakona o gospodarskih družbah, veljavnega v času izbrisa iz sodnega registra, oziroma prvi odstavek 473. člena sedaj veljavnega ZGD-1). Dolžnik v ugovoru ni uveljavljal, da upnik ob izbrisu gospodarske družbe (prvotnega upnika oziroma tožnika) ni bil družbenik le-te, zaradi česar je uveljavljanje tega dejstva v pritožbi nedopustna pritožbena novota, saj dolžnik niti ne zatrjuje, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovoru (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo dovolj izčrpne in prepričljive razloge za to, da je družbenik izbrisane gospodarske družbe njen univerzalni pravni naslednik, in tudi zato, da ni mogoče upoštevati ugovornega razloga poteka enoletnega roka za izterjavo terjatve. Višje sodišče se z razlogi strinja in se nanje zaradi izognitve ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Zato zavrača dolžnikovo vztrajanje in pravno naziranje glede enoletnega roka, ki naj bi veljal tudi za upnike – družbenike, ki uveljavljajo svoje terjatve proti dolžnikom gospodarske družbe, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) prenehala obstajati. Dolžnik za svoje naziranje nima pravne podlage, logičnost zakonske ureditve rokov za uveljavljanje terjatev, tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, s katero je bil med drugim razveljavljen 36. člen ZFPPod, pa v konkretni zadevi ni in ne more biti predmet razprave. Višje sodišče zavrača tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi v konkretni situaciji prišel v poštev Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), pri čemer opozarja na prehodne in končne določbe tega zakona, predvsem na 500. in 496. člen. Zakon se namreč prične uporabljati 1. 10. 2008, razen v 500. členu določenih določb. V 496. členu je določeno, kateri zakon se za pravne posledice prenehanja gospodarske družbe zaradi izbrisa iz sodnega registra uporablja glede na čas izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra. V 1. točki navedenega člena je določeno, da se v postopkih izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, za pravne posledice njenega prenehanja zaradi izbrisa uporabljajo določbe ZFPPod, če je bila družba izbrisana pred 7. 4. 2007, kar je bilo tudi v konkretnem primeru.

V IV. točki pritožbe dolžnik uveljavlja ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ glede polovice predmetne terjatve, saj je v sodnem registru poleg upnika kot družbenica vpisana tudi T. L. S pritožnikom se je sicer mogoče strinjati, da predloženi dogovor, sklenjen med upnikom in T. L., ni listina, s katero bi bilo mogoče zadostiti pogoju za prehod terjatve v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, vendar dolžnik tega razloga v ugovoru ni uveljavljal, sodišče pa na ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ne pazi po uradni dolžnosti. V drugem odstavku 55. člena ZIZ so namreč določene omejitve preizkusa ugovora po uradni dolžnosti, in sicer le glede ugovornih razlogov iz 1. do 4. točke ter iz 7. točke v primeru, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. V skladu s 15. členom ZIZ se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo tudi določbe ZPP, vendar le v primeru, če ni v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Meje preizkusa sklepa sodišča prve stopnje ZPP določa v 350. členu v zvezi s 366. členom in v drugem odstavku predpisuje, da sodišče po uradni dolžnosti med drugim pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, vendar pa je ta preizkus v izvršilnem postopku glede prehoda terjatve na upnika oziroma obveznosti na dolžnika, ki je ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, omejen v drugem odstavku 55. člena ZIZ. Zato tudi višje sodišče pravilne uporabe določb o prehodu terjatve druge družbenice na upnika v tem postopku po uradni dolžnosti ne more preizkušati. Ob tem še poudarja, da je upnik v predlogu za izvršbo navedel, na kakšni podlagi izterjuje celotno terjatev iz izvršilnega naslova in za trditve predlagal tudi dokaze, tako da je imel dolžnik možnost razlog, ki ga uveljavlja v pritožbi pod IV. točko, uveljaviti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tega ni storil, šele pritožbeno uveljavljanje pa je prepozno.

Glede odločitve o odlogu in predlogu za odblokado denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika upnik v pritožbi ni navedel nobenih relevantnih dejstev, uveljavljanje deblokade sredstev v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede katerih je bilo ugovoru ugodeno, pa je višje sodišče obravnavalo v okviru zavrnilnega dela 1. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker tudi niso ugotovljene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka pravilna. Prav tako je pravilna odločitev o stroških v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa in tudi dolžnik ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi navedeno odločitev izpodbijal. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo, razen spremembe zavrnilnega dela 1. točke izreka sklepa, zavrnilo in v tem obsegu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Sklenilo je, da stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnik zato, ker je s pritožbo uspel le v manjšem delu in ni mogoče ugotoviti, da bi mu te stroške upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), upnik pa zato, ker z vsebino odgovora na pritožbo ni v ničemer prispeval k pravilnosti in hitrosti odločitve o pritožbi in zato ni mogoče šteti, da bi bili ti stroški za izvršbo potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).