Jedro

Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba toženke se zavrne in se potrdi I. točka izreka sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova pripravljenosti v času varovanja državne meje plačati posamezne mesečne zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku (iz naslova pripravljenosti v času opravljanja nalog v okviru A., B., vojaških vaj, urjenja in usposabljanja) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek (točki II in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v primerih odrejene pripravljenosti zaradi opravljanja nalog v okviru A. in B. ter vojaških vaj, urjenja in usposabljanja ni šlo za nobene izredne vojaške dejavnosti, ki jih ni bilo mogoče organizirati na drugačen način. V navedenih primerih je šlo za običajno službo in kontinuirano opravljanje nalog, brez posebnosti. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 196/2018 zavzelo stališče, da do izključitve določb Direktive 2003/88/ES pride le v primerih, ko dejavnost narekujejo posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine, za kar ni šlo v navedenih primerih. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da gre za posebne dejavnosti. V primeru opravljanja nalog v okviru A. gre za patruljiranje oziroma obhode vojaških objektov, tako kot to izvajajo policijske patrulje ali varnostne službe. Te naloge je bilo mogoče opravljati v rotacijah. Tudi pri opravljanju nalog v okviru B., vajah in usposabljanju (streljanju) ni šlo za nobeno posebno dejavnost, temveč za običajno službo. Pri opravljanju tovrstnih nalog bi se lahko izvajale rotacije, če bi bilo poskrbljeno za prevoz. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sistemom rotacij nekritično ocenilo izpovedi tožnika in njegovih prič, ki jih povzema v pritožbi, ter selektivno upoštevalo izpovedi prič toženke. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da rotacije v okviru A. niso bile primerne, saj je C. C. potrdil, da je prihajalo do rotacij na sedem dni. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo morebitno učinkovitost opravljanja nalog ob drugačni rotaciji zaposlenih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek (točki I in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2023 dopolnil trditveno in dokazno podlago tožbe glede časa, trajanja in vrste dejavnosti glede odrejene pripravljenosti. Tožnik je v tej vlogi zatrjeval, da bo ustrezne trditve podal šele, ko bo prejel ukaze in odredbe, ker je ne more podati brez teh listin. Do prvega naroka tožnik ni podal navedb, katero vrsto pripravljenosti je opravljal in kdaj jo je opravljal. Zaradi razpisa prvega naroka je bila prisiljena namesto tožnika dopolniti manjkajočo trditveno podlago tožnika. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je posamezna vojaška dejavnost izključena iz področja uporabe direktive. Tožnik bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko in izdalo sodbo presenečenja. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, o čemer sodišče ni napravilo resne dokazne ocene. Sodišče pojma vojaške operacije v pravem pomenu besede ni vsebinsko zapolnilo. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Tožnik kot pripadnik SV ni bil v vlogi varovanja policije. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke o cilju operacije Odboj. Ta operacija je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Glede tega uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, ker ni pojasnilo, kaj je pomembno glede dokumentov, ki jih je citiralo v 22. točki sodbe. Ni dokazno ocenilo pisne izjave D. D. in njegovega strokovnega pojasnila ter izpovedi E. E. Podana je kršitev 214. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji pojma vojaške operacije. Napačna sta zaključka, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi in da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. V zvezi s tem uveljavlja kršitvi iz 8. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri varovanju državne meje je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Sistem rotacij za varovanje državne meje ni primeren. Opozarja na razliko med primernostjo in možnostjo sistema rotacij. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi E. E. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnik je bil v spornem obdobju zaposlen na delovnem mestu poveljnik oddelka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje, zavrnilo pa ga je v delu, ki se nanaša na delo v okviru A., B., vojaško urjenje, vaje in usposabljanje.

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88 je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. **K pritožbi tožnika**

8. Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).

9. V vseh navedenih primerih ni šlo za primere delovanja le visoko sposobnih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti. Toženka ni zatrjevala teh okoliščin, ki bi pomenile posebno dejavnost v smislu citirane obrazložitve sodbe Sodišča EU. Te tudi niso bile ugotovljene; dejavnost A. in B. (ki se nanaša na varovanje opreme na pehotnem strelišču F.) ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij v pravem pomenu besede, izrednih dogodkov ipd., temveč je, kot pravilno navaja pritožba, spadala v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo dejavnost v okviru A. vnaprej načrtovana, rotacije so bile tedenske. A. je bila sicer namenjena ukrepanju pri povišani grožnji ali kakršnemkoli incidentu ter ima odzivni čas 5 do 10 minut, vendar po teh značilnostih ne odstopa od dejavnosti straže. Obstoj izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19 tudi ne more biti pogojen z okoliščino, kolikšna je razdalja med krajem, iz katerega se vozi vojak na varovanje objekta, in krajem tega objekta ipd. - pri navedenih okoliščinah gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa, ne pa posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme. Po presoji pritožbenega sodišča naloge v okviru A. in B. (ki se nanaša na varovanje opreme na pehotnem strelišču F. oktobra 2018) ne predstavljajo izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Zato je treba v zvezi s tem delom odrejeno pripravljenost tožnika šteti v delovni čas.

10. Zaključki sodišča prve stopnje glede vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, so splošni, brez natančne ugotovitve in opredelitve narave posameznih usposabljanj (vaj), za katere je tožnik uveljavljal dodatno plačilo. Le v primeru B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terensko usposabljanje v oktobru 2020 vključevalo bojno streljanje. Kljub navedenemu iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za vaje in usposabljanja, v katerih so se posnemali pogoji delovanja v izrednih, ekstremnih vojnih razmerah, in da bi v primeru operativnega urjenja sistem rotacij ali načrtovanje delovnega časa škodoval dobri izvedbi te dejavnosti, vendarle izhaja, da gre za aktivnosti oziroma operativno urjenje, ki izključuje uporabo Direktive po prvi alineji prve točke izreka sodbe C- 742/19. 11. Ker prvostopenjsko sodišče še ni ugotavljalo dejanskega stanja glede višine tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločitev v zvezi z opravljenimi urami za A. in B. (varovanje opreme na pehotnem strelišču F. oktobra 2018), je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo v II. točki izreka, posledično pa tudi stroškovni del odločitve (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je bila v nekaterih mesecih, ki jih obsega razveljavitveni del odločitve, stalna pripravljenost odrejena tudi v zvezi z operativnim urjenjem in B. - terenskim usposabljanjem z bojnim streljanjem, je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje dolžno ugotoviti, koliko ur stalne pripravljenosti odpade na delo v okviru A. in B. (ki se nanaša na varovanje opreme na pehotnem strelišču F.), saj le za to delo tožniku pripada razlika v plači. Pri odločitvi, da del izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da sodišče prve stopnje o višini zavrnjenega zahtevka še ni ugotavljalo dejanskega stanja. Če bi pritožbeno sodišče opravilo obravnavo, bi dejstva, povezana z višino terjatve, prvič ugotavljalo in dokazno ocenjevalo pritožbeno sodišče, to pa ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje. Vrnitev zadeve v navedenem obsegu sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

**K pritožbi toženke**

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja nepopolnost in nesklepčnost tožbe. Trditveno breme tožnika obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. S sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih je opredelil ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka za pripravljenost. Navedel je, da mu je bila stalna pripravljenost odrejena med drugim tudi v okviru varovanja državne meje, ter zatrdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki izključujejo uporabo Direktive 2003/88. Po tem, ko je toženka v obliki tabele pojasnila ure v posameznih primerih pripravljenosti na delo na določenem kraju, je tožnik v prvi pripravljalni vlogi konkretiziral tožbeni zahtevek. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik v tej vlogi navedel vsa odločilna dejstva glede odrejene pripravljenosti, saj je svoj (spremenjeni) tožbeni zahtevek podkrepil z ustreznimi (odločilnimi) dejstvi. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu, saj je za potrditev svojih navedb predlagal izvedbo dokazov.

14. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88 glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bilo takšne narave tudi varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive, oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. Zmoten je tudi očitek o sodbi presenečenja, ki jo pritožba povezuje prav z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje.

16. Pritožba očita, da sodišče ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (prva alineja prve točke izreka sodbe C-742/19) in da je podalo lastno definicijo tega pojma, ki nima podlage v spisu. Očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Presojo je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo dokumentov, ki jih je naštelo v 22. točki obrazložitve; če bi jih, bi bil po mnenju pritožbe rezultat dokazne ocene za toženko ugoden. V citirani točki prvostopenjske sodbe je sodišče povzelo dokumente (pravno podlago), ki so urejali delovanje SV na meji. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vsebine dokumentov v zvezi z operacijo Odboj, pri čemer konkretno ne pojasni, zakaj in v čem naj bi bila vsebina navedenih dokumentov pomembna za odločitev v postopku. Le splošno navaja, da varovanje državne meje ustreza vsem elementom vojaške operacije, kar naj bi izhajalo iz določb Direktive št. 13-11, vendar s sklicevanjem na to direktivo vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19 ni mogoče utemeljiti.

18. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji vojaške operacije v pravem pomenu besede (serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških ali operativnih ciljev), ki sta jo potrdila D. D. in E. E. Tožnik je podal zadostna stališča, s katerimi je tej toženkini definiciji nasprotoval. Tudi sicer gre pri presoji tega pojma za pravno vprašanje, to pa ni podvrženo določbam 214. člena ZPP.

19. Pritožba s poudarjanjem izpovedi E. E. in D. D. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč mogoče dovolj jasno razbrati, da sodišče prve stopnje izpovedim navedenih prič, s katerima je želela toženka sodišče prepričati v pravilnost svojih stališč o migrantski krizi kot izrednem dogodku in o tem, da je varovanje državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni sledilo, saj sta izhajali iz pojasnil vojaške znanosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je pri razlagi pojmov iz sodbe Sodišča EU potrebno izhajati iz smisla Direktive 2003/88. Sodišče izjav navedenih prič tako ni prezrlo, je pa na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sprejelo drugačen materialnopravni zaključek od tistega, h kateremu se je toženka ob pomoči navedenih prič zavzemala.

20. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je bil namen SV podpora policije, je nenazadnje potrdil tudi E. E., na katerega se sklicuje pritožba. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Šlo je za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije, kjer je SV nudila le podporo pri obvladovanju migracij, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da varovanja državne meje in operacije Odboj ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to ne vpliva mnenje priče D. D., toženka pa se prav tako neutemeljeno sklicuje na pojmovanja vojaške doktrine. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, njegova interpretacija pa ni odvisna od mnenja posamezne priče oziroma vojaške doktrine. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno navaja pritožba. V zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj je v istovrstnih zadevah tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenost v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (prim. zadeve VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

21. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu tretje alineje prve točke izreka sodbe C- 742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88 uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.

22. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije pri varovanju državne meje možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja navedene vojaške dejavnosti, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. Ker se je pred operacijo Odboj opravljanje te naloge več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, in sicer tudi v začetni fazi v letu 2015, ko je bilo migrantov največ, to po pravilni prvostopenjski oceni dokazuje, da je bila za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija zaposlenih primerna tudi po uvedbi te operacije. V zvezi s presojo izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19 je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

23. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88, upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom SV odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju in ne le takrat, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

24. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi toženke niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v I. točki potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).