Jedro

Če si izjave prič o dejanski okoliščini, ki je za odločitev bistvena, nasprotujejo, mora organ v obrazložitvi odločbe navesti tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin zahtevek za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je na podlagi izjave tožničinega moža in drugih prič ugotovila, da tožnica od leta 1991 ne živi več v Sloveniji.

Tožnica v tožbi uveljavlja formalno vse tožbene razloge iz 10. člena zakona o upravnih sporih, dejansko pa tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je razvezana že več let. Po razvezi je bil v nepravdnem postopku pred Temeljnim sodiščem v Novi Gorici, njen bivši mož določen za imetnika stanovanjske pravice, izselitev tožnice pa je bila pogojena s tem, da ji preskrbi najpotrebnejše prostore. Tožnica je prebivala v stanovanju v Novi Gorici, vse do srede leta 1992, ko je odpotovala za nekaj dni k sinu v Zagreb, zatem pa še v Bosno na pogreb sestre, ki je preminila v prometni nesreči. Iz Bosne ji je zaradi vojnih razmer uspelo priti šele 5.10.1992. Ob prihodu v Novo Gorico je ugotovila, da ji bivši mož D.S. ne dovoli več vstopiti v stanovanje, v katerem je vse dotlej prebivala. Zato je bila primorana živeti nekaj časa v hotelu, nato pa kot podnajemnica pri B.K. v Novi Gorici, kasneje pa v Vipavi. S tožbo zoper D.S. je zahtevala, da je ta dolžan dopustiti njeno vselitev v stanovanje v Novi Gorici in je z zahtevkom tudi uspela. Kljub pravnomočni sodbi temeljnega sodišča ji toženec vselitve ni dopustil, zato je morala pravico do prebivanja v spornem stanovanju uveljavljati še v sodnem izvršilnem postopku pred istim sodiščem. Več kot očitno je, da si njen bivši mož prizadeva tožnici zgolj škodovati, izpodbijana odločba tožene stranke pa temelji zgolj na njegovi izpovedi. Tudi sosedom iz stanovanjskega bloka je lahko znano le, da tožnica že dlje časa ne prebiva na ... ulici, nikakor pa ne morejo vedeti, ali živi v Sloveniji ali ne. Neresnična je torej ugotovitev, da tožnica že od leta 1991 ne živi več v Sloveniji, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo dejansko stanje, na katero je oprla svojo odločitev, ugotovljeno na podlagi izjave tožničinega bivšega moža, ki je bila potrjena s strani sosedov, ki so bili zaslišani kot priče. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila na podlagi izjave tožničinega moža in drugih prič iz stanovanjskega bloka. Tožena stranka ni navedla nikakršnih razlogov, ki so bili odločilni za presojo teh dokazov, čeprav bi bilo to potrebno (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Iz izjave D.S., datirane s 15.1.1992, namreč izhaja, da je od tožnice razvezan in da je zelo zainteresiran, da se tožnici ne podeli državljanstvo Republike Slovenije, saj je to v izjavi izrecno predlagal. Dalje iz te izjave tudi izhaja, da je zainteresiran za odkup stanovanja, ki je bilo last tožene stranke, in da ne želi, da bi tožnica postala solastnica stanovanja. Njegove trditve, zapisane v tej izjavi glede tožničine odselitve iz stanovanja na ... ulici v Novi Gorici, se ne ujemajo povsem z navedbami glede istega dejstva, ki jih je podal v drugi pisni izjavi, datirani s 3.4.1992. V prvi izjavi namreč navaja, da se je tožnica aprila 1991 odselila v svoj rojstni kraj; v drugi izjavi pa navaja, da je tožnica v stanovanju na ... ulici, v obdobju od polovice aprila 1991 do začetka marca 1992, prebivala le dobra dva meseca, potem pa je odpotovala nezano kam. Po tej izjavi se torej tožnica aprila 1991 (še) ni odselila v Bosno. Tudi iz izpovedbe zaslišanih prič ne izhaja nedvoumno, da tožnica od leta 1991 ne živi več v Sloveniji. Priče so v glavnem izpovedale, da tožnice že dalj časa niso videle v bloku ..., priča A.Š., zaslišana 13.7.1993, katere izpovedba sicer še najbolj potrjuje navedbe iz pisnih izjav D.S., pa je tudi povedala, da ji je soseda M. pred približno enim letom dejala, da S. prebiva nekje v Solkanu. Vse navedeno je po mnenju sodišča narekovalo toženi stranki, da v izpodbijani odločbi poda temeljito dokazno oceno, česar pa ni storila in je s tem kršila navedeno določbo postopka. Tožena stranka bi tudi morala pred odločitvijo dati tožnici možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (8. člen zakona o splošnem upravnem postopku). V upravnem postopku torej niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, to pa bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Sodišče zato ne more rešiti spora in je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

Tožena stranka bo morala postopek dopolniti s tem, da bo D.S. zaslišala kot pričo, tožnici dala možnost, da se udeleži ugotovitvenega postopka in jo po potrebi zaslišala kot stranko, zasliši pa naj tudi pričo, ki jo tožnica predlaga v tožbi. Ugotovljeno dejansko stanje naj v odločbi ustrezno obrazloži. Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.