Jedro

Če je toženec premoženje društva zmanjšal, tega ni storil kot fizična oseba, pač pa kot zastopnik pravne osebe, torej društva. Samo kot tak je lahko storil vse tisto, kar mu tožniki očitajo. Sodišče druge stopnje se torej strinja, da je le društvo lahko zavezanec za odškodninsko terjatev tožnikov zaradi ravnanja toženca kot predsednika oziroma zastopnika društva.

Tudi od tožnikov bi dolžna skrbnost zahtevala, da finančno plat jasno in nedvoumno določijo ter se prepričajo o plačilni zmožnosti, preden so sklepali pogodbe bodisi z društvom bodisi s tožencem. 6. člen OZ namreč v 1. odstavku tudi od njih zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan plačati tožnikom in sicer D. V. glavnico 2.858,50 EUR, N. V. 1.060,00 EUR in I. P. 1.898,68 EUR, vsem z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2003. Odločilo je, da morajo tožniki povrniti tožencu 1.255,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da so tožniki, ki so v pravdi vtoževali neplačane honorarje za predstavo „Večni mladeniči“, avtorske pogodbe sklenili z društvom Z., ne pa s tožencem. Njegova odškodninska odgovornost ni podana.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navajajo, da je sodišče prve stopnje glede na tožbene navedbe in izpovedbe tožnikov, zaslišanih kot stranke, s tem ko ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov in ko tudi ni ocenilo izpovedb tožnikov, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 239. člena ZPP. Tako je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Nato poudarjajo, da so ves čas zatrjevali, da je toženec ustanovil društvo zgolj kot paravan za svoje osebno poslovanje. Iz projekta „Večna mladeniča“ je imel dobiček, tožniki pa izgubo. Toženec je s sredstvi, ki so prišli na račun društva, ravnal kot s svojimi. Formalni naslov stalnega bivanja je prenesel iz Ljubljane v Rateče zaradi zavajanja upnikov. Večino denarja je prenesel na svoj osebni račun. To bi moralo zadostovati za ugotovitev nedobrovernega in fraudoloznega ravnanja toženca, ki za svoje ravnanje ne bi smel dobiti sodnega varstva. Toženec je ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 5. členu OZ – Obligacijskega zakonika. Društvo nima nikakršnega premoženja in je zato neutemeljen zaključek sodišča, da se je z zamudno sodbo premoženje tožnikov povečalo. Gre za ironijo in posmeh. Kršena je pravica do sodnega varstva in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Če bi sodišče ocenilo izsledke davčnega pregleda društva, bi lahko ugotovilo, da je toženec tožnike oškodoval. Odgovorne osebe, kar je toženec vsekakor v društvu Z. bil, morajo odgovarjati do višine oškodovanja društva. Toženec je pustil društvo propasti. Sodišče prve stopnje mu je šlo na roke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Glede na materialnopravno pravilno izhodišče, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in ko ni ocenilo izpovedb tožnikov tako kot trdi pritožba. To ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje se zato tudi ne strinja s pritožbo, ko pravi, da je sodišče tožnikom odreklo pravno varstvo in da je kršilo načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi ni sporno to, s kom je bila sklenjena pogodba (to je bilo društvo), pač pa, ali toženec kot predsednik oziroma zastopnik društva odškodninsko odgovarja tožnikom zato, ker naj bi zmanjšal sredstva društva, s katerimi bi društvo lahko poplačalo njihove terjatve.

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec oškodoval tožnike tako kot trdijo. Postavilo se je na stališče, ki ga sprejema tudi sodišče druge stopnje, da toženec, če je zatrjevana dejanja storil, če je torej premoženje društva zmanjšal, tega ni storil kot fizična oseba, pač pa kot zastopnik pravne osebe, torej društva. Samo kot tak je lahko storil vse tisto, kar mu tožniki očitajo. Sodišče druge stopnje se torej strinja, da je le društvo lahko zavezanec za odškodninsko terjatev tožnikov zaradi ravnanja toženca kot predsednika oziroma zastopnika društva.

Četudi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je res vse tisto, kar v zvezi z ravnanjem toženca trdijo tožniki, pa tudi sodišče druge stopnje ne vidi pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Načelo vestnosti in poštenja po 5. členu OZ ni samostojna podlaga za ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine. 1. odstavek 131. člena OZ je tisti, ki določa elemente, ki jih je treba dokazati v primeru odškodninske odgovornosti. Kot je bilo že povedano zgoraj, je, četudi je točno to, kar trdijo tožniki, škodo tožnikom storilo društvo z ravnanjem zastopnika društva.

Četudi je tako kot trdijo tožniki, pa je treba pripomniti, da tedaj tudi sami tožniki pri sklepanju pogodb niso ravnali s potrebno skrbnostjo. V tožbi pravijo, da je bil prvi tožnik celo član kulturnega društva in da je šlo pri sklepanju pogodb z društvom le za formalnost, v resnici pa da je vse urejal toženec. Glede na te trditve so očitno tožniki tožencu zaupali, vendar pa se je – po njihovih lastnih trditvah – izkazalo, da to ni dovolj. Če je torej tako kot trdijo, bi tudi od njih dolžna skrbnost zahtevala, da finančno plat jasno in nedvoumno določijo, ter se prepričajo v plačilni zmožnosti, preden so sklepali pogodbe bodisi z društvom bodisi s tožencem, kar sedaj trdijo. 6. člen OZ namreč v 1. odstavku tudi od njih zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbo, da ni mogoče govoriti o tem, da se je že s samo zamudno sodbo povečalo premoženje tožnikov. Samo v primeru, če bi poplačilo po zamudni sodbi res dosegli, bi bilo o tem mogoče govoriti. Ti razlogi sodbe torej ne držijo, vendar pa je odločilno, da tudi za morebitno škodo odgovarja le društvo, ne pa toženec. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v Zakonu o društvih, ki je veljal v nastanku spornega razmerja, ni bilo podlage za odgovornost toženca, kakršno bi radi dosegli tožniki v tem postopku.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.