Jedro

Ker je bila v danem primeru storitev opravljena, tožeča stranka, ki je davčni zavezanec, pa je izdala račune, na katerih je DDV tudi obračunala, je storitev z obračunanim DDV dolžno upoštevati tudi sodišče in DDV prišteti k izračunani vrednosti nadomestila.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 2. alineji I. točke izreka tako, da se znesek „599,07 EUR“ nadomesti z zneskom „649,99 EUR“, ter v II. točki izreka sodbe tako, da se ta sedaj pravilno glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 83583/2010-2 z dne 16. 6. 2010 za 599,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2008 dalje do plačila in za 22,82 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu je sodišče izrek razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev 229,28 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka stranka se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na DDV ter zoper odločitev o stroških. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da zmotno tolmači 76. člen Zakona o davku na dodano vrednost. Navaja, da se je o tem izoblikovala že obširna sodna praksa ter se sklicuje na večje število prvostopenjskih odločb ter na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1572/2011. Ker tožena stranka ni nasprotovala plačilu 8,5 % DDV-ja bi moralo sodišče plačilo davka skladno z določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteti za priznano. Ker sodišče ni tako ravnalo, je poseglo v trditveno podlago tožene stranke in kršilo določbo 7. člena ZPP zaradi česar je podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče upoštevalo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo DDV-ja, bi bil delež uspeha tožeče stranke višji, posledično pa bi bil višji tudi znesek stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka tožeči. 4. Zoper stroškovni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne gre za odškodninski spor, zato ni podlage, da bi sodišče odločalo o stroških postopka ločeno glede na uspeh po temelju in višini. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka v tej pravdi uspela z 58 %, tožena stranka pa z 42 % in nato opraviti medsebojno pobotanje prisojenih pravdnih stroškov.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo nadomestila za uporabo malih avtorskih pravic v višini 599,07 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Pravilnost izračuna tožeča stranka v pritožbi utemeljeno graja in izpostavlja, da v ugodilnem delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadomestila, ni zajet davek na dodano vrednost. 7. Kot izhaja iz razlogov sodbe (29. točka) je sodišče zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 8,5 % DDV zavrnilo, saj je zavezanec za plačilo davka subjekt, ki opravi obdavčljivo storitev, to pa je tožnica. Pri tem se sklicuje na določilo 76. člena Zakona o davku na dodano vrednost (1). V konkretnem primeru tudi ne gre za izjeme, določene v citiranem določilu.

8. Po določilu prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane obdavčljivi dohodek in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZDDV-1). Po določilu 76. člena ZDDV-1 pa mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba.

9. Ni sporno, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo DDV. To izhaja že iz računov (A4 do A18), ki jih je tožeča stranka izdala in na katerih so navedeni identifikacijska številka tožeče stranke za DDV ter h končnemu znesku vrednosti prištet DDV. Ker je bila v danem primeru storitev opravljena, tožeča stranka, ki je davčni zavezanec, pa je izdala račune, na katerih je DDV tudi obračunala, je storitev z obračunanim DDV dolžno upoštevati tudi sodišče in DDV prišteti k izračunani vrednosti nadomestila. Ker tega ni storilo, je zato ob pravilni uporabi materialnega prava to storilo pritožbeno sodišče in izračunu vrednosti nadomestila 599,07 EUR prištelo še 8,5 % DDV v znesku 50,92 EUR, tako da znaša izračunana vrednost opravljenih storitev skupaj z 8,5 % DDV 649,99 EUR. Za navedeni znesek je pritožbeno sodišče tudi spremenilo 2. alinejo 1. točke izreka prvostopenjske sodbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (2)).

10. Utemeljeni sta tudi pritožbi zoper odločitev o stroških postopka. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tej zadevi je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bil na prvi stopnji uspeh tožeče stranke 60 % tožene pa 40%, s pritožbama pa sta obe pravdni stranki uspeli. Zato je glede na opisane okoliščine pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (154. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 117/2007 in naslednji, v nadaljevanju ZDDV-1. (2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.