Jedro

Prodajna pogodba, ki je sklenjena z namenom, da bi se poravnale terjatve upnika do bodočega stečajnega dolžnika oziroma da bi se ustvarili pogoji za pobot, je navidezna pogodba, ki nima učinka med strankama.

Sodišče prve stopnje ni razpravljalo o toženčevem ugovoru, da so podane negativne procesne predpostavke za meritorno obravnavanje tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da nima učinka proti stečajni masi tožeče stranke pravno dejanje tožeče stranke in sicer tožničina izpolnitev obveznosti do tožene stranke po večih računih tožene stranke s prodajo in izročitvijo v last in posest apartmaja št. 4, v pritličju objekta B., v apartmajskem naselju Š. v Dolenjskih Toplicah in da je brez učinka proti stečajni masi kupoprodajna pogodba št. AP 015/2001, z dne 21.11.2001 in na njeni podlagi izvršena prodaja apartmaja št. 4 v izmeri 46,70 m2 v pritličju objekta B., v počitniško apartmajskem naselju Š., Dolenjske Toplice ter da je brez učinka proti stečajni masi tudi izjava tožeče stranke o pobotu z dne 29.11.2001 in z dne 31.12.2001, na podlagi katere je bil pobotan del terjatev tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke iz naslova kupnine (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 11.255.497,56 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.8.2000 dalje do plačila (2. točka izreka) ter tudi 786.923,40 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je izrek nerazumljiv ter v nasprotju z razlogi sodbe. Pritožnikove trditve, da so pravne posledice uspelega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju take, da posel ostane v veljavi, so pravilne. Posledica uspelega izpodbijana pravnih dejanj, ki so določene v prvem odstavku 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) je, da je pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. Če je predmet izpodbijanja pravnih dejanj pravni posel, potem ta med pogodbenima strankama ne preneha veljati, torej ostane v veljavi, učinek takega posla pa preneha glede na določilo prvega odstavka 130. člena ZPPSL le proti stečajni masi, to pa je proti tistim, ki se poplačajo iz stečajne mase, to pa je proti stečajnim upnikom. V tem primeru je bil predmet izpodbijanja pravno dejanje in sicer nadomestna izpolnitev (izpolnitev s stvarjo) denarnih terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki pa je bila opravljena potrditvah tožeče stranke in po ugotovitvah sodišča prve stopnje s sklenitvijo navidezne prodajne pogodbe, ki pa učinka med strankama zaradi navideznosti nima, in z izročitvijo stvari (apartmaja toženi stranki) in s posledično pobotno izjavo tožeče stranke, na podlagi katere so navidezno ustvarjena denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke in terjatve tožene stranke do tožeče stranke prenehale. V 1. točki izreka izpodbijane sodbe glede na ugotovitve, da je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom, da bi se poravnale terjatve tožene stranke do tožeče stranke oziroma zato, da bi se ustvarili pogoji za pobot, izrek v 1. točki ni nejasen in tudi ne nerazumljiv. Ni tudi v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ni. Pač pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nima razlogov o vseh za to pravdo odločilnih dejanskih trditvah tožene stranke, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo s toženkinim ugovorom, da tožeča stranka take tožbe, kot jo je vložila v tem postopku, ne bi smela vložiti oziroma je sodišče ne bi smelo dopustiti, ker je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila izločitveno pravico in ji je bila le-ta v stečajnem postopku tudi priznana, s čimer je trdila, da je bilo v stečajnem postopku odločeno, da je prodajna pogodba z dne 21.11.2001 veljavna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na 4. strani, ko je povzemalo navedbe pravdnih strank, sicer navedlo, da se je toženec zahtevku tožeče stranke upiral tudi s trditvijo, da je tožbeni zahtevek nedopusten, ker je stečajni upravitelj na naroku za preizkus terjatev priznal tožencu izločitveni zahtevek in da te pravice ni prerekal nobeden od upnikov in da je trdil, da ima toženec tudi sodni sklep, s katerim mu je bila tekom stečajnega postopka priznana lastninska pravica na spornem apartmaju. Vendar se sodišče prve stopnje do teh toženkinih trditev v izpodbijani sodbi ni opredelilo oziroma ni ugotavljalo, ali je toženec res prijavil v stečajnem postopku izločitveno pravico na apartmaju, ki je predmet te pravde. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svojo trditev, ko jo je dala že v pravdi in ponovno trdi, da je tožencu bila v stečajnem postopku priznana izločitvena pravica na apartmaju, zaradi česar po mnenju tožene stranke v kupoprodajno pogodbo, ki je tudi predmet te pravde, ni mogoče več posegati.

Ponavlja trditev, da toženec razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, to je sklepom stečajnega senata o izročitvi nepremičnine in trdi, da o prodajni pogodbi ni mogoče več ponovno odločati v tej pravdi. Iz trditev tožene stranke v pravdi, ki jih ponavlja v pritožbi izhaja, da je toženec trdil, da tožeča stranka tožbe v tej zadevi ne bi smela vložiti oziroma sodišče ne bi smelo s sodbo o zahtevku odločiti, saj trdi, da je tekom stečajnega postopka nad tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe in da je stečajni upravitelj prijavljeno izločitveno pravico priznal ter da je stečajni senat tožencu izdal sklep o izročitvi nepremičnine, ki je bila predmet izločitvenega zahtevka.

Iz teh trditev izhaja torej, da je toženec trdil, da je tekom stečajnega postopka za nepremičnino pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki je predmet tudi te pravde, izvršilni naslov - sklep stečajnega senata iz tretjega odstavka 143. člena ZPPSL. Tožena stranka je v tem postopku torej vložila ugovor, da so podane negativne procesne predpostavke za meritorno obravnavanje tožbe. Tak ugovor pa je v pravdi relevanten ugovor, zato bi sodišče prve stopnje o tem ugovoru moralo razpravljati in ugotavljati, ali je toženec v stečajnem postopku res priglasil izločitveno pravico na spornem apartmaju, na kateri dejanski oziroma pravni podlagi je utemeljeval zahtevek in ali je stečajni senat res izdal sklep iz tretjega odstavka 143. člena ZPPSL, ki ima značaj izvršilnega naslova ter ali je sklep pravnomočen. Nato pa bi moralo ugotavljati, kakšen pomen ima to dejstvo na v tej pravdi vloženo tožbo. Tožeča stranka namreč v tej pravdi zahtevek utemeljuje na trditvah, da je prodajna pogodba o prodaji apartmaja fiktivna oziroma navidezna in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kar pa pomeni, da prodajna pogodba nima pravnega učinka med pogodbenima strankama (torej da med pogobenima strankama ne velja). Sodišče bi zato moralo ugotavljati, kakšen pomen ima eventuelno priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku na to tožbo. Sodišče prve stopnje pa o teh trditvah tožene stranke v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Tako se pokaže, da sodba nima razlogov o vseh v pravdni zatrjevanih odločilnih dejstvih, zato tudi sodišče druge stopnje o tem ni moglo zavzeti stališča, saj sodbe glede teh dejstev ni moglo preizkusiti, saj sodišče v sodbi ni navedlo odločilnih razlogov in je zato ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila sodba razveljavljena že iz teh razlogov, se sodišču druge stopnje z ostalimi nadaljnjimi pritožbenimi razlogi ni bilo treba ukvarjati in nanje odgovarjati. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje že sedaj dodaja, da bi izpodbijano sodbo bilo treba razveljaviti v dajatvenem delu tudi v primeru, če tožena stranka v tem postopku ne bi uveljavljala takšnega ugovora, kot ga je in o katerem sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni razpravljalo.

Sodišče prve stopnje je namreč v dajatvenem zahtevku nepravilno uporabilo materialno pravo in je zaradi tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Z 2. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje namreč naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki denarni znesek in sicer premoženjsko korist v višini vrednosti apartmaja. S tem je ugodilo primarno postavljenemu dajatvenemu zahtevku. Po drugem odstavku 130. člena ZPPSL pa je dolžna oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbijanega pravnega dejanja in sicer po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Splošna pravila o neupravičeno pridobljenem, ki so bila v spornem obdobju vsebovana v ZOR in sicer v

210. členu ZOR, sedaj pa so vsebovana v 190. členu OZ, primarno nalagajo vrnitev neupravičeno pridobljenega, če je to mogoče, sicer pa nadomestitev vrednosti dosežene koristi. Odločitev o dajatvenem zahtevku je torej odvisna od obstoja okoliščin, ki so opredeljene v prej navedenih pravilih in ne od tega, katerega od dajatvenih zahtevkov tožnik uveljavlja kot primarnega in katerega kot podrednega. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ni ugotovilo in navedlo okoliščin, zakaj je ugodilo denarnemu zahtevku, ki pa glede na gornja materialnopravna določila pride v poštev šele, če naravna restitucija ni možna (tako stališče je zavzeto tudi v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 80/2002, z dne 6.2.2003 in v več sodbah višjih sodišč Republike Slovenije, objavljenih v bazi sodnih odločb IESP). Sodišče prve stopnje pravil o neupravičeni pridobitvi torej ni pravilno uporabilo, saj je verjetno štelo, da je v tožnikovi domeni, kakšen obogatitveni zahtevek bo postavil proti tožencu v primeru izpodbojnega dejanja in je zato ugodilo primarnemu zahtevku ali pa je štelo, da pride v poštev le denarni zahtevek. Karkoli od tega je imelo v mislih (v sodbi namreč ni napisalo, zakaj je ugodilo denarnemu zahtevku in ne vrnitvenemu zahtevku), je taka uporaba prej navedene zakonske določbe bila nepravilna, ne da bi bile v sodbi ugotovljene okoliščine, ki onemogočajo odločitev o naravni restituciji. Sodišče prve stopnje torej zaradi nepravilne uporabe prej navedene materialnopravne določbe v izpodbijani sodbi tudi v dajatvenem delu ni ugotovilo odločilnih okoliščin, in bi zato sodišče druge stopnje moralo sodbo v dajatvenem delu razveljaviti, četudi ne bi bila razveljavljena v celoti iz prvotno navedenih razlogov.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo najprej ukvarjati z vprašanjem ali je pravda v tej zadevi še dopustna glede na situacijo, ki jo je toženec zatrjeval in če bo ugotovilo, da je tožba dopustna, bo moralo o zahtevku ponovno odločiti upoštevaje tudi zgoraj navedene razloge.