Jedro

Na presojo, katera pravica je bolj oziroma manj verjetna, ne more vplivati dejstvo, da je pritožnik del prejetih nepremičnin prodal za časa življenja zapustnice in kupnino porabil za njeno oskrbo. To dejstvo samo po sebi ne dokazuje, da je pritožnik nepremičnine pridobil z odplačnim pravnim poslom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je prekinilo zapuščinski postopek in pritožnika napotilo na pravdo, da zoper sodediča A. A. vloži tožbo z zahtevkom, da od zapustnice ni (v celoti) prejel kot darilo: - 1/2 parcele 950/2, 950/4, 950/9, 950/10, 950/11 in 950/12, vse k. o. X, od tega z obremenitvijo osebne dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja na nepremičnini parc. št. 950/4; - parcel 1775, 1932 in 1991, vse k. o. X; - in posameznih delov z ID znakom 0001 in 0002. 2. Zoper odločitev se v zgoraj povzetem delu pritožuje na pravdo napoteni dedič. Meni, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti sodediča A. A. Opozarja, da se v skladu z uveljavljeno sodno prakso na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige. Iz zemljiške knjige pa ne izhaja, da bi bile nepremičnine podarjene. Zapustnica v času smrti ni bila lastnica nepremičnin. Pravica pritožnika, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnin, za katere dedič A. A. trdi, da so mu bile podarjene s strani zapustnice, je zato močnejša. Dokazno breme glede obstoja daril in njihove vrednosti, je na tistem, ki to zatrjuje. Pri opredelitvi pravne narave pogodbenega razmerja je bistvena vsebina pogodbe, ne pa naslov. V notarskem zapisu SV ... ni bila sklenjena darilna pogodba, temveč odplačna pogodba, s katero je zapustnica na pritožnika prenesla nepremičnine v zameno za njegovo skrb in negovanje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi to, da so bile parcele 1775, 1932 in 1991, vse k. o. X, prodane že za časa življenja zapustnice, kupnina pa porabljena za njeno oskrbo. Dedič nadalje zahteva, da se v zapuščinskem postopku upoštevajo tudi darila, ki jih je zapustnica podarila A. A. Darila v nadaljevanju pritožbe našteje.

3. Dediča A. A. in B. B. na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, kadar so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je pravica pritožnika manj verjetna. Trditev dediča A. A., da je zapustnica pritožniku podarila v izreku sklepa navedene nepremičnine, je namreč izkazana z dvema pogodbama in sicer z Darilno pogodbo med zakoncema v obliki notarskega zapisa SV ... z dne 23. 6. 2009 (C13) ter Sporazumom o priznanju lastninske pravice in darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV ... z dne 23. 3. 2015 (C11). Drži sicer, da je pri opredelitvi pravne narave pogodbenega razmerja bistvena vsebina pogodbe, vendar pa konkretna vsebina ene in druge pogodbe ne utemeljuje zaključka o njuni (delno) odplačni naravi. Tako iz predloženih pogodb izhaja, da je šlo za neodplačno naklonitev v breme zapustničinega in v korist pritožnikovega premoženja in da je zapustnica tako po prvi kot drugi pogodbi nastopala le kot dolžnica. Za darilno pogodbo je namreč značilno ravno to, da darovalec nastopa samo kot dolžnik (obdarjenec pa kot upnik) in darovalec torej v zameno za darilo ne prejme ničesar.

7. Na tako presojo ne more vplivati iz druge pogodbe izhajajoče dejstvo, da je zapustnica nepremičnine, ki so bile predmet te pogodbe, pritožniku podarila iz hvaležnosti za dolgoletno pomoč, oporo in oskrbo, ki ji jo je nudil v bolezni. Na podlagi 534. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se namreč za darilno pogodbo šteje tudi pogodba, ki jo darovalec sklene iz hvaležnosti ali kakšne druge moralne obveznosti, če obdarjenec nima pravice s tožbo zahtevati darila. V konkretnem primeru pritožnik trditev v tej smeri niti ni ponudil. Njegova trditev, da je šlo pri obeh pogodbah za odplačen posel, je zato manj verjetna od trditve sodediča A. A., da je šlo za darilo.

8. Na presojo, katera pravica je bolj oziroma manj verjetna, ne more vplivati dejstvo, da je pritožnik del prejetih nepremičnin prodal za časa življenja zapustnice in kupnino porabil za njeno oskrbo. To dejstvo namreč samo po sebi ne dokazuje, da je pritožnik nepremičnine pridobil z odplačnim pravnim poslom. Povsem nerelevantno je tudi sklicevanje na podatke zemljiške knjige. V konkretnem primeru namreč ni sporno, kdo je lastnik nepremičnin, ki so bile predmet obeh pogodb, ampak je sporno, ali jih je pritožnik prejel od zapustnice na podlagi darilne ali kakšne drugačne pogodbe.

9. Končno na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o darilih, ki naj bi jih zapustnica podarila dediču A. A., saj ta darila niso bila razlog za prekinitev postopka in napotitev pritožnika na pravdo. Te navedbe, v kolikor bo pritožnik pri njih vztrajal, bo v nadaljevanju postopka moralo upoštevati sodišče prve stopnje in v primeru, da bodo darila sporna, tudi v tem delu odločiti o napotitvi na pravdo.

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 163. členom ZD sklep v izpodbijanem delu potrdilo.