Jedro

Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku z navedbo, da je sodišče prve stopnje to kršitev zagrešilo, ko se po mnenju pritožnika sodba opira na izjavo obdolženca, ki jo je dal policistu, torej organu za notranje zadeve.

Tako naj bi šlo po mnenju pritožnika za opiranje sodbe na nedovoljen dokaz, na katerega se glede na določbo 83. člena Zakona o kazenskem postopku sodna odločba ne more opirati. Pripomniti velja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 6 le ocenilo obdolženčev zagovor, ki ga je podal zaslišan v kazenskem postopku v navzočnosti zagovornika pred sodnikom torej v fazi, v kateri je bil njegov položaj popolnoma varovan z vsemi procesnimi kavtelami.

Sodišče prve stopnje se ne opira na obvestilo obdolženca, ki ga je dal Organom za notranje zadeve po določbi 148. člena Zakona o kazenskem postopku, ta obdolženčeva izpovedba je bila tudi pravilno s sklepom izločena iz spisa.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nezakonitega lova po II. odstavku 343. člena Kazenskega zakonika, ter mu izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, kar predstavlja 250.000,00 tolarjev denarne kazni, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku 3 mesecev. Skladno z določbo VI. odstavka 38. člena Kazenskega zakonika je določilo način izvršitve denarne kazni, če se le ta ne bi dala niti prisilno izterjati. Po določilu I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 17.884,00 SIT in plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovancu S... je dosodilo njegov premoženjsko pravni zahtevek ter ga naložilo obdolžencu v plačilo. Pod točko II. izreka pa je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nezakonitega lova po II. odstavku 343. člena Kazenskega zakonika. Po določilu I. odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da obremenijo stroški kazenskega postopka proračun. Po določbi III. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku pa je oškodovanca z njegovim premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku in uveljavlja pritožbeni razlog absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, podrejeno pa tudi pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku z navedbo, da je sodišče prve stopnje to kršitev zagrešilo, ko se po mnenju pritožnika sodba opira na izjavo obdolženca, ki jo je dal policistu, torej organu za notranje zadeve.

Tako naj bi šlo po mnenju pritožnika za opiranje sodbe na nedovoljen dokaz, na katerega se glede na določbo 83. člena Zakona o kazenskem postopku sodna odločba ne more opirati. Pripomniti velja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 6 le ocenilo obdolženčev zagovor, ki ga je podal zaslišan v kazenskem postopku v navzočnosti zagovornika pred sodnikom torej v fazi, v kateri je bil njegov položaj popolnoma varovan z vsemi procesnimi kavtelami.

Sodišče prve stopnje se ne opira na obvestilo obdolženca, ki ga je dal Organom za notranje zadeve po določbi 148. člena Zakona o kazenskem postopku, ta obdolženčeva izpovedba je bila tudi pravilno s sklepom izločena iz spisa. Navedbe obdolženca, ki jih citira sodišče prve stopnje na strani 4 izpodbijane sodbe ko povzema obdolženčev zagovor in na strani 6 izpodbijane sodbe ko ta zagovor pocenjuje, pa tudi niso navedbe iz postopka, ki so ga imeli policisti z obdolžencem v zvezi z sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem, saj gre za navedbe iz neformalnega razgovora obdolženca s policistom še prej, preden so začeli policisti z obdolžencem sploh opravljati postopek. Tako zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi izpodbijane sodbe niso v precejšnjem nasprotju pri odločilnih dejstvih, kot to navaja pritožba. Da prvostopenjsko sodišče povzema razlago priče Z. F. o razlogu, zakaj prihaja divjad pozimi ponoči na cestišče, ni v nikakršnem nasprotju z dokazno oceno sodišča, da ne sledi obdolženčevemu zagovoru, da je na kratki relaciji 10 km divjad dvakrat skočila pred vozilo tako, da ni mogel ukreniti nič, ampak da je divjad zbil. Neutemeljeno pritožnik izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je, ko je pravilno in korektno povzelo izvedensko mnenje s področja patološke morfologije v veterinarstvu, na katerega opozarja pritožnik v pritožbi, na podlagi pravilne in logične ocene dokazov in obdolženčevega zagovora lahko z gotovostjo zaključilo, da tudi če izvedensko mnenje ne more dati odgovora na vprašanje ali so poškodbe nastale z naletom vozila v živali ali kot posledica zasledovanja z vozilom ter namenskim povoženjem, da je obdolženi uresničil znake očitanega mu kaznivega dejanja. Pravilno je zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru, ko na eni strani v zagovoru prikazuje, da se mu je močno mudilo zaradi bližajočega poroda žene domov, po drugi strani pa, da je svoje vozilo ustavljal in živali, ki jih je po cestišču zbil oziroma prvi primerek jelenjadi, ki ga je našel ob cesti celo pokončeval, tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženi te živali naložil v posipalec, tako ni mogoče slediti.

Sodišče prve stopnje je tako popolnoma pravilno ugotovilo, da pri obdolžencu ne gre za nenamerno povoženje divjadi in tudi zavzelo stališče do tega, da kljub temu, da se divjad pozimi res pojavi na cesti, ne gre za običajno nesrečo, ampak za namerno povoženje jelenjadi. Zato tudi navedbe pritožnika, o nenamernem povoženju o tem, da se je obdolžencu mudilo in da ni imel jelenjadi kam drugam naložiti kot na posipalec ter, da je ni skrival, čeprav je bilo ugotovljeno, da sta bila oba primerka jelenjadi zakrita s peskom v posipalcu, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Zato so tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pravno oceno dejanja, da so v obdolženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja nezakonitega lova, ki predstavljata posebno, tako imenovano lovsko tatvino. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno uporabilo Kazenski zakon. Neutemeljene so zato nadaljnje navedbe pritožnika, da je v obdolženčevemu ravnanju v najslabšem primeru tako mogoče zaznati kvečjemu, da si je protipravno prilastil tuje premične stvari, torej jelenjad, ki jo je našel oziroma do nje po naključju prišel, s katerimi uveljavlja, da naj bi bili v obdolženčevem ravnanju morda podani znaki kaznivega dejanja zatajitve po V. odstavku 215. člena Kazenskega zakonika.

Ker je vložena pritožba tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 386. člena Zakona o kazenskem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za izbiro kazenske sankcije, to je denarne kazni, pravilno ugotovilo, pri čemer je tudi ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer izreklo denarno kazen v primerni višini.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo niso podani, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.