Jedro

Tudi v primerih, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje nadstandardnih potreb, je le-te treba upoštevati v razumnem razmerju oziroma obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek tožnika M. D. na znižanje preživnine kot tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na zvišanje preživnine, ki ga uveljavlja P. D. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdne postopku (1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku za znižanje preživnine ugodi, podredno pa, da se odločitev pod točko I in III razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, pri čemer v vsakem primeru predlaga povračilo stroškov celotnega pravdnega postopka kot tudi povračilo pritožbenih stroškov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je ostal brez zaposlitve po lastni volji in da ni bil aktivni iskalec zaposlitve. Poudarja, da je bil primoran podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ker ni več mogel sodelovati z novim nadzornim svetom podjetja Z., d. o. o. Trudil se je dobiti novo službo, kar je izkazal s fotokopijami priporočeno oddanih vlog. Opozarja na globoko krizo, v kateri se nahajajo področja gradbeništva, investicij in nepremičnin. Očitek prvostopenjskega sodišča, da se gre „podjetniške podvige“, je nekorekten – nič slabega ni, če poskuša priti do zaslužka s poštenim delom in podjetništvom. Prav tako so neutemeljeni očitki o razpolaganju z nepremičninami v smislu, da gre za namerno prikrivanje premoženja oziroma njegovih pridobitnih sposobnosti z namenom oškodovanja. Takšne navedbe so žaljive in protispisne. Neutemeljene so trditve prvostopenjskega sodišča, da gre za neizkazane dogovore, saj je vse dokumentiral. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje pri preverjanju prometa na njegovih transakcijskih računih, saj je sodišče prišlo do napačnih zaključkov. Opozarja, da je bil zaradi začete izvršbe in blokade sredstev ter nizkega nadomestila za čas brezposelnosti prisiljen prekiniti vsa življenjska zavarovanja v višini 60.000,00 EUR – pretežni del teh sredstev je vložil v preureditev poslovnih prostorov, najel pa je tudi kredit pri banki X. v višini 15.000,00 EUR. Ne gre za seštevanje sredstev, temveč za ena in ista sredstva oziroma za kroženje teh sredstev z njegovega računa na račun njegove partnerke in nazaj. Še vedno ima zablokirane vse svoje račune, ker mu banka ne odobri podaljšanja limita in zahteva poplačilo vseh sredstev. Poudarja, da se mu finančno stanje ni v ničemer izboljšalo – preživnino tožencema plačuje njegov brat, preživlja pa se izključno s sejninami, ki gredo v celoti za pokrivanje nedovoljenega stanja, pomaga pa mu tudi oče. Izpostavlja zagrešeno absolutno kršitev določb ZPP, ker toženec P. D., ki je tekom postopka postal polnoleten, ni bil zaslišan kot stranka in poudarja, da polnoletna oseba ne more biti zastopana po zakoniti zastopnici.

3. Toženca se pritožujeta zoper odločitev v točki II. in III. izreka izpodbijane sodbe ter uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku prvega toženca po nasprotni tožbi v celoti ugodi in tožniku naloži v plačilo vse njune pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Opozarjata na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki se kaže v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni prišlo do spremenjenih razmer, ki bi utemeljevale zvišanje preživnine. Tak zaključek sodišča je tudi protispisen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Prvi toženec je k tožbi predložil račune in dokazila o višini njegovih potreb in življenjskih stroškov ter jih podrobno specificiral, pri čemer bi mu moralo prvostopenjsko sodišče slediti, saj jih je preživninski zavezanec le pavšalno in neobrazloženo prerekal kot pretirane. Prvi toženec opozarja, da so se njegove potrebe s študijem v Ljubljani povečale, zato bi se morala zvišati tudi preživnina. Z drugim tožencem že od oktobra 2012 ne prejemata več žepnine od tožnika, kar bi bilo treba upoštevati v obravnavani zadevi. Povsem prezrte so ostale trditve v nasprotni tožbi, da so se močno povečale premoženjske zmožnosti tožnika; neutemeljeno pa so bili zavrnjeni tudi dokazni predlogi, s katerimi je poskušal dokazati še ugodnejše premoženjske zmožnosti – da tožnik dela v Ljubljani po pogodbi o delu ali avtorski pogodbi in da ima še druge denarne vire. Oporeka oceni sodišča prve stopnje glede njegovih individualnih in kolektivnih stroškov ter izpostavlja stroške, ki jih ima s prehrano, osebno higieno in kozmetiko ter poudarja, da ima zaradi izjemno ugodnega premoženjskega standarda tožnika pravico do boljše in dražje hrane ter izdelkov za osebno higieno, pa tudi višjih blagovnih znamk za kozmetiko. Izpostavlja stroške, ki mu nastajajo s činčilo, ker ji kupuje dražjo hrano, stroške z rojstnodnevnimi darili ter izdatke za razvedrilo, prosti čas in oddih. Vse te stroške je sodišče ocenilo prenizko, to pa velja tudi glede izdatkov za potrošni računalniški material ter za stroške, ki mu nastajajo zaradi študija z bivanjem v Ljubljani. Ti stroški so skoraj še enkrat višji, kot jih ima večina drugih študentov, pri čemer pa je zaradi visokih dohodkov tožnika upravičen do pokritja svojih nadstandardnih potreb in uresničenja želje, da biva sam. Izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki jo izkazuje stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do pokritja povprečnih stroškov povprečnega študenta, do nadstandardnih in višjih pa le v primeru soglasja preživninskega zavezanca. Opozarja na tožnikove prilive na bančnem računu in poudarja, da preživnina v višini 700,00 EUR ni pretirana, saj tožnik dela po pogodbi o delu ali avtorski pogodbi, ima družinsko podjetje, pred časom pa se je zaposlil kot svetovalec pri županu Y. Upoštevati pa bi bilo treba tudi občasne enkratne večje izdatke v pavšalnem znesku najmanj 200,00 EUR mesečno, do katerih redoma prihaja in ki so bili za pretekli dve leti natančno specificirani ter izkazani z računi. Ker tožnik k tem stroškom prostovoljno noče prispevati, jim mora sodišče pavšalno predvideti v okviru osnove za izračun preživnine.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, odgovor na pritožbo pa sta podala le toženca. V odgovoru povzemata svoja zatrjevanja in navedbe iz prejšnjih pripravljalnih vlog ter pritožbe; predlagata zavrnitev pritožbe in povračilo pravdnih stroškov, ki so nastali z odgovorom.

5. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

6. Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja določba 132. člena ZZZDR. Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja oziroma znižanja preživnine je ocena, ali konkretni dejanski stan ustreza pravnemu standardu spremenjenih okoliščin iz 132. člena ZZZDR in v to oceno je osredotočen ves postopek. Tožnik zatrjuje, da so se njegove finančne zmožnosti bistveno poslabšale, kar po njegovi oceni narekuje znižanje preživnine na 250,00 EUR za vsakega od tožencev, medtem ko prvi toženec z nasprotno tožbo uveljavlja zvišanje preživnine, kar utemeljuje z ugodnim premoženjskim stanjem tožnika in povečanjem potreb zaradi prehoda na fakultetni študij.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obeh tožbenih zahtevkov – za zvišanje in znižanje preživnine – je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Prvostopenjsko sodišče je skrbno presodilo vprašanje tožnikovih preživninskih zmožnosti, na drugi strani pa tudi obširno in natančno ocenilo potrebe prvega toženca. Očitki o zagrešenih kršitvah določb postopka ter o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava pa so v celoti neutemeljeni.

O pritožbi tožnika:

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede prenehanja tožnikovega delovnega razmerja in iskanja nove službe. Ugotovitev sodišča, da je sporazumno odstopil z mesta direktorja Z., d. o. o., ima podlago v izvedenem dokaznem postopku, tej ugotovitvi pa tožnik tekom postopka tudi ni oporekal. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da mu iskanje dela preko zavoda za zaposlovanje ni ustrezalo, kar kaže tudi 11. 4. 2013 izdana odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih zaradi neaktivnosti pri iskanju zaposlitve. Tožnik je iskal predvsem delo, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, izhaja pa tudi iz predloženih listin, na vodstvenih mestih, medtem ko izpod tega nivoja dela ni iskal, česar sam tudi ne zanika, zato je povsem logična in življenjsko sprejemljiva ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ga brezposelnost v življenjskem standardu ni močno prizadela, saj bi v nasprotnem primeru moral sprejeti tudi kakšno zaposlitev nižjega ranga od dosedanjih.

9. Navedbo prvostopenjskega sodišča o „podjetniških podvigih“ glede na širši kontekst obrazložitve ni moč razumeti kot nekorektnega očitka. Z njim je prvostopenjsko sodišče opozorilo na njegove široke zaposlitvene možnosti in na prepričanje, da tožnik ne bo dolgo brez službe. Podlago za takšno ugotovitev pa je imelo sodišče v izpovedbi samega tožnika. Zmoten je pritožbeni očitek o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje glede namernega prikrivanja premoženja oziroma njegovih pridobitnih sposobnosti. Pri kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) gre namreč za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, ne pa za morebitno vsebinsko pomanjkljivost obrazložitve. Tu ne gre za takšno situacijo, saj je sodišče o tožnikovem neutemeljenem odtujevanju premoženja sklepalo na podlagi več indicev, ki jih je navedlo in ustrezno argumentiralo; takšno ugotovitev pa v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. 10. Tudi očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pri preverjanju prometa na tožnikovih transakcijskih računih so povsem neutemeljeni. Bistvena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik tudi v času svoje brezposelnosti razpolagal z visokimi denarnimi sredstvi, ki so mu omogočala visok življenjski standard, o katerem sta govorila toženca. Pritožbena zatrjevanja, da je pretežni del teh denarnih sredstev vložil v preureditev poslovnih prostorov in nabavo zalog za trgovino, nikakor ne morejo imeti želene teže. Ob zatrjevanju tožnika, da tako visoke preživnine ni bil sposoben plačevati in da sta mu morala pri tem pomagati brat in oče, se več kot očitno postavlja vprašanje, kje so tožnikove prioritete. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da posledice njegovih odločitev ne morejo zadeti tožencev, ki sta upravičena, da jih tožnik preživlja; njuno preživljanje bi moralo biti njegova prioriteta.

11. Nerazumljiv je pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb ZPP - da prvi toženec ne more biti več zastopan po zakoniti zastopnici. Iz sodnega spisa povsem jasno izhaja, da je prvega toženca od polnoletnosti dalje zastopal odvetnik A. S., ne pa zakonita zastopnica. Njegovo zaslišanje je zgolj po potrebi predlagala tožena stranka, sodišče pa je ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, ker je o potrebah preživninskih upravičencev ter materialnih in pridobitnih zmožnostih zavezanca odločilo na podlagi preostalih dokazov. Poleg tega tožnik tudi ni substanciral, o čem naj bi prvi toženec izpovedal, zatrjevane kršitve pa tudi ni pravočasno grajal, skladno z določbo 286. b člena ZPP.

O pritožbi tožencev:

12. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino ter seveda tudi, katera listina je to. Ne zadošča zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja. Že predhodno je bilo opozorjeno, da gre pri 15. točki za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, ne pa za morebitno vsebinsko pomanjkljivost obrazložitve oziroma drugačno oceno listine, kot jo vidi stranka. Tako ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti slediti predloženim računom in dokazilom o višini potreb in življenjskih stroškov prvega toženca, ker jih je tožnik le pavšalno in neobrazloženo prerekal kot pretirane. Že prvostopenjsko sodišče je opozorilo, da določitev preživnine ni matematična operacija, temveč rezultat vrednotenja. Glede na naravo preživninskih postopkov in ob upoštevanju konkretne zadeve je bil tožnikov ugovor v zadostni meri substanciran. Potrebe prvega toženca je označil kot pretirane in nadstandardne, prvostopenjsko sodišče pa jih je celovito ocenilo ter pri svoji odločitvi upoštevalo tudi preživninske zmožnosti tožnika.

13. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je že predhodno določena preživnina za prvega toženca obsegala tudi pokritje nadstandardnih potreb, zato ni podlage za zvišanje preživnine zaradi prehoda na fakultetni študij. Nikakor ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče povsem prezrlo trditve v nasprotni tožbi o močnem povečanju premoženjskih zmožnosti tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da se tožnikovo finančno stanje kljub brezposelnosti ni spremenilo, čeprav ne gre za redne dohodke, marveč za zavarovalnine iz naslova življenjskega zavarovanja.

14. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje potrebe prvega toženca ocenjevalo obširno in natančno, še posebej se je opredelilo do njegovih stroškov bivanja v Ljubljani ter argumentirano pojasnilo oceno teh stroškov, ki ji pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Glede na starost prvega toženca so povsem ustrezni tudi stroški, ki jih je prvostopenjsko sodišče priznalo iz naslova prehrane, pijače, izdelkov za osebno nego ter čistil. Ustrezno ocenjeni pa so tudi stroški za činčilo, rojstnodnevna darila ter izdatki za razvedrilo, prosti čas in oddih, pa tudi izdatki za potrošni računalniški material. Vse te postavke je prvostopenjsko sodišče ustrezno argumentiralo; gre za zneske, ki tudi glede na splošno znana dejstva ne odstopajo niti navzgor niti navzdol. Ocenjene potrebe prvega toženca v višini 850,00 EUR, pri čemer valorizirana preživnina znaša približno 461,00 EUR, so povsem realne in morajo zadostovati za zagotavljanje njegovih potreb ter tudi za pokrivanje občasnih enkratnih večjih izdatkov. Nobenega razloga namreč ni, da bi se prvemu tožencu iz naslova občasnih enkratnih večjih izdatkov v pavšalnem znesku priznalo še 200,00 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da je v preživnino mogoče računati zgolj stroške, za katere je realno, da bodo nastajali tudi v prihodnje.

15. Glede nadstandardnih potreb izpodbijana sodba pravilno opozarja, da je treba tudi v primerih, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje nadstandardnih potreb, le-te upoštevati v razumnem razmerju oziroma obsegu. Razumno razmerje pa je pravni standard, ki ga sodna praksa polni skozi odločanje v podobnih primerih in sledi dikciji 129. člena ZZZDR, po katerem mora preživnina zagotavljati zdrav telesni in duševni razvoj otroka. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da kljub obstoju zadostnih sredstev nekaterih otrokovih potreb ni treba zadovoljevati oziroma jih je treba zadovoljevati le v manjši meri, če obstajajo razlogi, da je to otroku v korist. Preživnina v višini 461,00 EUR je nadpovprečna in omogoča zadovoljevanje tudi višjih potreb prvega toženca. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je naloga staršev pripravljanje otroka na življenje in učenje potrebne samostojnosti, pa tudi gospodarnega ravnanja z denarjem. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Kar pa navedeno presega, mora biti, kot smiselno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, prepuščeno svobodni odločitvi staršev, saj ima širjenje nadstandardnih potreb svoje meje tudi pri še tako bogatih starših.

16. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih pravdni stranki uveljavljata v pritožbah, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor tožencev pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP sami nosita stroške pritožbenega postopka.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.