Jedro

Golo sklicevanje na abstraktne pravne predpise ne pomeni zadostne utemeljitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožeča stranka bi morala konkretizirano opredeliti dejstva in dokaze, na katerih utemeljuje krivdno ravnanje tožene stranke (delodajalca), sicer preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati v uvodu te sodne odločbe navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila stranka tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročeni v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo s pravilno navedbo, da golo sklicevanje na abstraktne pravne predpise ne pomeni zadostne utemeljitve tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi morala konkretizirano opredeliti dejstva in dokaze, na katerih utemeljuje krivdno ravnanje tožene stranke, sicer preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoč. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca, saj z izvedbo dokaza ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Pritožnica v pritožbi neutemeljeno ponavlja, da je navedla določbe predpisov, ki naj bi bili kršeni, in navaja, da ji v okviru materialnopravne presoje ni potrebno zatrjevati in dokazati, kakšen način dela bi bil pravi, pri čemer pa niti v pritožbi ne navede, katera konkretna opustitev dolžnega ravnanja je bila vzrok nezgode. Kot izhaja iz njenih navedb, je neposreden vzrok nesreče dejstvo, da se je delavec sam odpel z varnostnega pasu. Za presojo o vprašanju, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je potrebno ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu. Delavčevo ravnanje je treba umestiti v ta kontekst. V konkretnem primeru tožeča stranka ni zatrjevala opustitev oziroma ni navedla, s katerimi konkretnimi dejanji naj bi tožena stranka prekršila predpise o varstvu pri delu. Tudi v pritožbi ni navedla ne dejanj, ne opustitev, ki naj bi ustvarile nevaren položaj, dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede postavitve odra in uporabe varnostnega pasu pa ni izpodbijala. Pritožnica torej ni zadostila trditvenemu bremenu, saj ni navedla, katere konkretne dolžnosti tožena stranka ni izpolnila in kakšen bi bil namen te dolžnosti, pač pa je samo pavšalno navajala, da je tožena stranka „očitno tolerirala nepravilno delo poškodovanca“, kar pa ne zadostuje kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija tudi v stroškovnem delu in sicer z navedbo, da „nasprotuje odločitvi sodišča glede povračila pravdnih stroškov v skupni vrednosti 514,90 EUR“. Ker je pritožba v tem delu tako pavšalna, da nanjo ni mogoče odgovoriti, se višje sodišče do te pritožbene navedbe ni posebej opredelilo.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.