Jedro

Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank vrednost prodanih vozil Honda Civic 2.2, letnik 2006, priklopnega vozila Humbaur HA 12, letnik 2007 in Honda GL 1800, letnik 2008, v skupni vrednosti 30.800,00 EUR, neupravičeno dvignjena denarna sredstva na transakcijskem računu tožene stranke pri Banki ... d.d., sedaj ... d.d., v marcu 2011 v višini 30.000,00 EUR in prihranki na istem računu v višini 4.475,62 EUR; da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju v razmerju do tožene stranke ½ glede na celoto; in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 32.673,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.475,62 EUR od 30. 3. 2016 dalje do plačila, od 10.000,00 EUR pa od 4. 11. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10.000,00 EUR od 30. 3. 2016 do 3. 11. 2017 in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.246,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tega postopka. Glede na odločitev sodišča prve stopnje pa je šteti, da pritožnik sodbo izpodbija samo v delu, ki je zanj neugoden, torej v I. in III. točki izreka. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, se nanje sklicuje in jih vseh v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

6. Pravdni stranki sta bivša zakonca. Zakonska zveza, ki sta jo sklenila 9. 5. 1992 in v kateri se jima je istega leta rodil sin S., je bila razvezana s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV P 207/2016 z dne 4. 10. 2016. V tej pravdni zadevi je sporno, ali je v obdobju od leta 2000 do leta 2011 med pravdnima strankama obstajala življenjska skupnost, posledično je sporen obstoj in obseg skupnega premoženja ter deležev na njem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ugotovljene dejanske okoliščine primera kažejo na to, da zakonska zveza pravdnih strank dejansko ni prenehala že v letu 2000, temveč šele v aprilu 2011. Pojasnilo je, da za nastajanje skupnega premoženja sicer res ne zadostuje formalni obstoj zakonske zveze, temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Vendar pa po prepričanju sodišča prve stopnje ni podlage za zaključek, da po letu 2000 med zakoncema ni bilo več nikakršne ekonomske skupnosti in čustvene naklonjenosti. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki živeli v življenjski skupnosti vse do 4. 4. 2011, saj sta do takrat živela v skupnem gospodinjstvu na naslovu D., in izrazilo prepričanje, da v obdobju med letom 2000 in aprilom 2011 gre skupnost pravdnih strank opredeliti tudi kot ekonomsko skupnost, v katero sta vlagala oba, tako z delom kot denarjem.

7. Toženec najprej v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnica z razširitvijo zahtevka na naroku dne 19. 11. 2019 za dodatnih 4.475,62 EUR prepozna, ker je zahtevek vložila po preteku splošnega 5-letnega zastaralnega roka od zatrjevanega razpada skupnosti. Tožnica je zatrjevala, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo tudi denarna sredstva na transakcijskem računu toženca pri Banki ... d.d. v letu 2011, sedaj ... d.d. v višini vsaj 30.000,00 EUR in da ji je toženec dolžan plačati polovico teh denarnih sredstev. Pridržala pa si je tožbeni zahtevek spremeniti po pridobljenih poizvedbah pri bankah. Potem ko je sodišče pridobilo podatke, je tožnica tožbeni zahtevek zvišala za dodatnih 4.475,62 EUR, toženec pa je na naroku 19. 11. 2019 nasprotoval spremembi tožbe z navedbo, da v celoti vztraja pri vseh že podanih ugovorih tekom pravdnega postopka. Toženec očitno, glede na pritožbeno navedbo, da je bila tožnica prepozna za uveljavitev razširjenega zahtevka, meri na ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja pa ne povzroči nedopustnosti spremembe tožbe, temveč vpliva le na vprašanje utemeljenosti spremenjenega tožbenega zahtevka. Ne glede na to, se je sodišče prve stopnje, ki je spremembo tožbe dovolilo, v 28. točki obrazložitve opredelilo tudi do tega ugovora in pravilno obrazložilo, da dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju oziroma, če sporazuma ni, dokler teče pravdni postopek, v katerem sodišče ugotavlja deleže na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov, ki to premoženje zadevajo (tudi če so denarni), ne začne teči.1 Sodišče prve stopnje pa je pravilno sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli, ker je slednje smiselno za dokončno rešitev spornega razmerja, zato že na naroku ugovarjana bistvena kršitev določb postopka ZPP ni podana.

8. Tožena stranka sodišču očita, da je pravdni stranki neenako obravnavalo pred sodiščem in tako kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar naj bi izhajalo iz vsebine razlogov 4. in 5. točke obrazložitve, v delu, kjer je odločalo o uporabi instituta prekluzije. Tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazne listine toženca (B13), to je računa, priloženega k vlogi 27. 12. 2018, z obrazložitvijo, da toženec ni pojasnil, zakaj takšne listine ni mogel predložiti do zaključka prvega naroka. Medtem ko je sodišče v celoti zavrnilo ugovor prekluzije toženca v zvezi z novimi trditvami in z dokaznimi listinami tožnice, ki jih je predložila po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Navaja, da je sodišče ″pravočasnost″ dokaznih listin tožnice utemeljilo z razlogi, da so bile listine in trditve podane v okviru 15-dnevnega roka, ki ga je tožnici dodelilo sodišče. Institut prekluzije bi moralo uporabiti za obe pravdni stranki enako formalistično strogo, zato neupoštevanje dokazne listine toženca, ki jo je vložil dne 27. 12. 2018 (pri čemer ne gre za račun, kot zmotno v sodbi piše sodišče, ampak za pogodbo o prodaji), pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku in pomeni samovoljo odločanja sodišča. Sodišče je pri presoji pravočasnosti trditev in dokaznih listin tožnice odločilo na temelju široke in ohlapne uporabe instituta prekluzije in pri tem ni presojalo in razmejilo, katere trditve in dokazi iz tožničine vloge z dne 27. 12. 2017 so takšne, da tožnica zanje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni vedela. Namreč rok, ki ga je sodišče dodelilo tožnici na naroku dne 12. 12. 2017, ne pomeni širjenja mej prekluzije, ampak je bila tožnici zgolj dana možnost in pravica do izjave do novih navedb toženca. Pravica do izjave pa ne pomeni pravice do širjenja mej prekluzije. Tožnica bi se lahko v dodeljenem roku po sklepu sodišča opredelila in izjavila glede novih navedb toženca, podanih v vlogi z dne 8. 12. 2017 ter na naroku dne 12. 12. 2017. Nikakor pa dodatno dodeljen rok tožnici zanjo ni pomenil širjenje časovne meje navajanja novih dejstev in dokazov (nove trditve: da je brusila s papirjem; da sta s tožencem izvajala dejavnost skupaj; da je znašal zaslužek mesečno 1.000,00 EUR), za katere je vedela že ob vložitvi tožbe, zagotovo pa tudi ob zaključku prvega naroka. Sodišče je prepozne navedbe in dokaze tožnice okategoriziralo kot konkretizacijo njenih že predhodno podanih navedb - kar pa je sicer protispisno. Medtem ko prodajne pogodbe toženca z dne 19. 4. 2010 (ki se nanaša na nakup motornega vozil Honda in glede katerega je toženec že v odgovoru na tožbo v točki 5 pojasnil, da ga je kupil aprila 2010) ni obravnavalo kot listino, s katero bi toženec podrobneje konkretiziral svoje predhodne navedbe in predložene dokaze.

9. Očitki, povzeti v prejšnji točki, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo dokazne listine na B13 (pri tem ni relevantno, ali gre za račun z dne 19. 4. 2010, kot je na listini navedeno in kot je listino označilo sodišče, ali za pogodbo o prodaji, kot navaja tožena stranka v pritožbi), ki jo je toženec predložil šele v vlogi z dne 27. 12. 2018, saj je pravilno ugotovilo, da toženec ni pojasnil, zakaj brez svoje krivde ni mogel listine predložiti pravočasno do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil 12. 12. 2017. Drži, da sodišče prve stopnje pri uporabi instituta prekluzije v razmerju do toženca ni presojalo, ali bi se z izvedbo dokaza z vpogledom v navedeno listino sodni postopek zavleklo reševanje spora. To kršitev določb 286. člena ZPP pritožbeno sodišče samo odpravlja (prvi odstavek 354. člena ZPP) z razlogi, navedenimi v nadaljevanju, ki utemeljujejo zaključek, da je bil predlagan dokaz nerelevanten in posledično gornja presoja sploh ni bila potrebna. Glede na podatke v spisu je tožena stranka v vlogi, vloženi dne 27. 12. 2018 in v danem roku podala pripombe na izvedensko mnenje izvedenca prometne, avtomobilske in strojne stroke z dne 27. 11. 2018, med drugim navedla: ″Izvedenec - cenilec pa je v mnenju pojasnil, da za izračun vrednosti posameznih premičnin (vozilo, prikolica, motor) ni imel prav nikakršnih oprijemljivih podatkov o stanju vozila (število prevoženih kilometrov, stanje vozila), zato je mnenje izdeloval hipotetično, glede na primerljive vrste motornih vozil, na splošno. Za motorno vozilo je toženec prejel kupnino v višini 8.500,00 EUR, kar je toženec izkazal s pogodbo o prodaji in tožnica ne more zahtevati od toženca več od tistega, kar je toženec prejel od prodaje motornega vozila. Zato sodišče nima podlage, da pri odločanju o tožbenem zahtevku izhaja iz zneska oziroma vrednosti motornega vozila, kakor ga je izračunal izvedenec, po stanju na dan 3. 4. 2011, kakor tudi v vrednosti 14.000,00 EUR na dan 30. 3. 2016 oziroma 4. 10. 2016. Tožnica nikoli ni podala ugovora, da bi toženec vozilo Honda (motor) prodal podcenjeno. Prav tako pa toženec navaja, da je izvedenec vozilo ocenil bistveno previsoko in nerealno. Iz prodajne pogodbe z dne 19. 4. 2010 za nakup motornega kolesa Honda GL 1800 izhaja, da je toženec to vozilo kupil za ceno 16.500,00 EUR. Izvedenec - cenilec pa je motorno kolo na dan 3. 4. 2011 ocenil na vrednost 20.000,00 EUR. Izvedenec je motorno kolo ocenil za cca. 4.000,00 EUR (verjetno na tem mestu izpuščena beseda: višje) od nakupne cene, in to po enem letu uporabe vozila s strani toženca.″ Toženec v tej vlogi ni predlagal, da izvedenec dopolni izvedensko mnenje oziroma cenitev, upoštevaje to listino. Tudi sicer pa je predlagan dokaz - pogodba o prodaji z dne 19. 4. 2010 nerelevanten. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, je izvedenec upošteval, da je leto izdelave motornega kolesa 2008, prve registracije 24. 1. 2008 in datum nakupa 19. 4. 2010, kar pomeni, da je upošteval neprerekane navedbe toženca v odgovoru na tožbo, da je vozilo kupil aprila 2010. Glede na podatke v izvedenskem mnenju, ki jim toženec v pripombah ni oporekal, da je cena novega motornega vozila v letu 2008 znašala od cca 24.400,00 EUR do 27.800,00 EUR (odvisno od opreme), se upravičeno ob ostalih podatkih v izvedenskem mnenju tudi sodišču prve stopnje ni porodil dvom o pravilnosti ocene vrednosti motornega kolesa na dan 3. 4. 2011 (20.000,00 EUR), ki bi sicer terjal odpravo nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor prekluzije navedb in dokazov, ki jih je tožnica predložila v vlogi 27. 12. 2017, saj je pravilno ugotovilo, da jih je predložila v naloženem 15-dnevnem roku po pozivu sodišča, kakor tudi, da so v vlogi podane navedbe in v zvezi s tem predložena dokazila predstavljali le konkretizacijo in dopolnitev tožničinih že tekom postopka pravočasno podanih predhodnih navedb. Ne drži, da so nove trditve: da je brusila s papirjem; da sta s tožencem izvajala dejavnost skupaj; da je znašal zaslužek mesečno 1.000,00 EUR. Že v tožbi (točka II) je tožnica navedla, da je ves čas trajanja življenjske skupnosti opravljala dela popoldanskega opravila tožene stranke - izdelava kmetijskih priključkov, ki se priklopijo na traktor in (med drugim) da je sama brusila. Da je znašal zaslužek 1.000,00 EUR mesečno, pa med strankama ni sporno, saj je toženec sam v vlogi z dne 8. 12. 2017 navedel, da je s tem delom zaslužil dodatnih 500,00 do 1.000,00 EUR, zato že iz tega razloga ne more iti za novoto. Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti trditev in dokaznih listin tožnice odločilo na temelju široke in ohlapne uporabe instituta prekluzije. Niti niso utemeljeni očitki, da je uporabilo dvojna merila oziroma da je samovoljno in neenako glede na posamezno pravdno stranko uporabilo določbo 286. člena ZPP, in da je podana kršitev z Ustavo zagotovljene pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

11. Toženec nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj življenjske skupnosti. V pritožbi (ponovno) predstavi svoj pogled na skupno življenje pravdnih strank. Navaja, da sta s tožnico živela v življenjski skupnosti do leta 2000 na naslovu T., ko se je tožnica odselila, in da je takrat razpadla življenjska, bivalna in ekonomska skupnost, emocionalna pa je ostala, saj je bil toženec vezan na tožnico zaradi vzgoje skupnega otroka, prav tako pa je bila mati njegovega otroka. Navaja, da so priče, ki so živele v oklici toženca, pojasnile, da so toženca videvale doma, na njegovem domu, da je tam živel, da je tam delal, da so ga videvale dnevno. Toženec je tudi pojasnil, da s tožnico od leta 2000, kljub temu da je občasno zahajal k njej in tudi prespal pri njej, ni vzpostavil življenjske skupnosti. Niti tožnica niti toženec nista zatrjevala, da bi med njima po letu 2000 obstajal skupni življenjski interes po skupnem ustvarjanju. Zgolj dejstvo, da je toženec zahajal k tožnici, da je na takšen način lahko ohranjal stik s sinom, je logična posledica toženčevega načina življenja. Že sam pokazatelj toženčevih namer je trenutni odnos sina do toženca. Od trenutka, ko je toženec prekinil stike s tožnico, to je od aprila 2011 dalje, ko se je tožnica odločila, da ne želi več stika s tožencem, je tudi sin prekinil vse stike z očetom in stikov vse do danes ni. Sin je na naroku v svoji izpovedbi izražal jasen odklonilni odnos do toženca kot očeta, ter izražal izjemno visoko mero lojalnosti tožnici kot materi. Toženec meni, da je v izjavah sina bilo moč prepoznati izjemno mero indoktrinacijskega vpliva tožnice na odnos sina do toženca in interes po uspehu tožnice v postopku. Da je toženec ubral način življenja, da je občasno zahajal do tožnice, je bil edini način, da je lahko ostajal v stiku s svojim edinim sinom. Nadalje pa je seveda, glede na to, da je bila tožnica vsa leta brez zaposlitve, čutil in izvrševal očetovsko skrb in finančno pomagal pri financiranju življenja svojega sina, tudi preko plačila zavarovanja za hišo, v kateri je bival skupaj s tožnico. Prav tako se je toženec udeležil skupnega morja s tožnico in sinom, posameznih praznikov, zabav ali druženj. To je bil način, preko katerega je toženec sploh lahko relativno kvalitetno izvajal svojo starševsko vlogo in uveljavljal pravico do stikov in družinskega življenja s svojim sinom.

12. Z gornjimi pritožbenimi navedbami toženec ne more izpodbiti zaključka sodišča o obstoju življenjske skupnosti pravdnih strank v spornem obdobju. Ne drži, da tožnica ni zatrjevala skupnega življenjskega interesa po skupnem ustvarjanju. V tožbi je namreč zatrjevala, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze in skupne življenjske skupnosti (za slednjo je trdila, da je prenehala 3. 4. 2011) pridobila določeno premoženje, ki je njuno skupno premoženje, saj je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. V taki navedbi pa je vsekakor zajeta tudi navedba o skupnem življenjskem interesu po skupnem ustvarjanju. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo izvedene dokaze in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži pritožbena navedba, da je leta 2000 razpadla življenjska, bivalna in ekonomska skupnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli tožnica, toženec in njun sin tudi v spornem obdobju stalno prebivališče prijavljeno na naslovu T. in na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da sta pravdni stranki tudi po letu 2000, ko sta se skupaj s sinom in tožničino materjo preselila na naslov D., prebivali na istem naslovu, torej na naslovu D., v skupnem gospodinjstvu, preživljali skupne trenutke na družinskih zabavah ter hodili na skupne počitnice in izlete, si med seboj še vedno izkazovali določeno čustveno navezanost, imela skupen denar za skupno gospodinjstvo in za stroške v zvezi z njunim premoženjem. Na podlagi vseh dejanskih okoliščin, ki jih je izčrpno ugotovilo in navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da zakonska zveza pravdnih strank dejansko ni prenehala že v letu 2000, temveč šele v aprilu 2011, ko se je toženec odselil z D. na T. in s sabo odpeljal vse svoje stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zlasti dejstvo, da sta nasproti tretjim osebam nastopala kot eno in na ta način ustvarjala vtis partnerskega odnosa, sodišče utrjuje v prepričanju, da vsi bistveni elementi medsebojnih odnosov med zakoncema v času nakupa spornih premičnin in ustvaritvi prihrankov še niso trajno in v celoti prenehali. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo tožencu, da je imel odnos s tožnico samo zato, da je lahko imel stik s sinom, in da je samo zaradi tega hodil na D. in tam tudi občasno prespal. Upravičeno je sprejelo kot verodostojne izpovedbe prič M. O., U. O., I. K., M. M., B. J. in B. Po., ki so potrdile prepričljivo izpovedbo tožnice in izpovedbo sina pravdnih strank (izpovedbe), ter izjavo N. K. Pravilno je ugotovilo, da iz njihovih izpovedb in izjave jasno izhaja, da sta pravdni stranki tudi po letu 2000 še vedno živeli skupaj kot mož in žena na D.; opis njunega razmerja, kot so ga zaznavale te priče, pa kaže, da je bila med pravdnima strankama vzpostavljena življenjska skupnost. Sodišče je še posebej izpostavilo izpovedbo sina pravdnih strank, da tudi po letu 2000, ko so se skupaj preselili s T. na D., v odnosu med staršema ni bilo nobene spremembe, da je bilo isto kot prej. Opisal je njihov vsakdan, in sicer da je oče, ko se je zjutraj zbudil, najprej pojedel zajtrk, ki mu ga je pripravila mama, nato šel v službo ter popoldan, ko se je vrnil in pojedel kosilo, šel na T. delat. Zvečer, oziroma včasih tudi prej, če je imel čas, da ga je peljal na trening, pa se je vrnil domov in so bili skupaj. Priča je bila prepričljiva tudi v izpovedi, da so kot družina skupaj preživljali proste dneve, počitnice, dopuste, hodili na morje, za vikende na izlete, da se starša nista nikoli prepirala zaradi denarja, da so v trgovino vedno hodili skupaj, tudi po vsakodnevne stvari, kot so kruh in mleko, da njuna zveza ni bila zgolj na prijateljski ravni, glede na to, da sta spala skupaj in da so vsepovsod hodili skupaj, da so bili družina. Toženec z navedbami v pritožbi, da je aprila 2011 tudi sin prekinil z njim vse stike in da je v njegovi izpovedbi bilo moč prepoznati izjemno mero indoktrinacijskega vpliva tožnice na odnos sina do toženca, iz katerega se je kazal interes sina po uspehu tožnice v postopku ter istočasno porazu toženca v tem postopku, ne more ovreči dokazne ocene prvostopenjskega sodišča izpovedi te priče, saj je tudi izpovedba sina potrjena z izpovedbami drugih prič in tožnice same, kakor tudi z drugimi, številnimi listinskimi dokazi. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti tožencu, da je bil način življenja, da je občasno zahajal do tožnice, edini način, da je lahko ostajal v stiku s svojim edinim sinom. Pritožbeno sodišče, sploh ob dejstvu, da je bila vsa leta tožnica brez redne zaposlitve in rednih dohodkov ter torej tudi sama potrebovala sredstva za svoje preživljanje, in da tudi drugi izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je prispeval zgolj k preživljanju sina, ne more slediti pritožniku, da je, glede na to, da je bila tožnica vsa leta brez zaposlitve, čutil in izvrševal očetovsko skrb in finančno pomagal pri financiranju življenja svojega sina, tudi preko plačila zavarovanja za hišo, v kateri je bival skupaj s tožnico. Pritožbeno sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov ne more slediti pritožniku, da se je udeležil posameznih praznikov, zabav ali druženj s tožnico in sinom ter z njima tudi preživljal počitnice na morju zgolj zaradi tega, da je relativno kvalitetno izvajal svojo starševsko vlogo in uveljavljal pravico do stikov in družinskega življenja s svojim sinom.

13. Toženec zmotno meni, da je dokazno breme obstoja življenjske skupnosti bilo na tožnici in da je sodišče zato zagrešilo bistveno kršitev določb 212. in 213. člena ZPP. Ob tem, da je tožnica trdila, da je življenjska skupnost zakoncev trajala do aprila 2011, in da je bilo premično premoženje, ki je predmet spora, kupljeno v letih 2006, leta 2007 in 2010, skupni prihranki pa se ustvarjali vse do marca leta 2011, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je dokazno breme, da v času nakupa spornih premičnin in ustvarjanju prihrankov ne bi obstajala več zakonska zveza oziroma življenjska skupnost pravdnih strank, na tistem, ki to trdi. Ni res, da je sodišče zahtevalo je od toženca, da dokazuje negativno dejstvo, ki ga po ustaljeni sodni praksi ni mogoče dokazovati, in da toženec tako niti ni mogel dokazovati, da med pravdnima strankama ni bilo življenjske skupnosti, ter da je tako bilo edinole mogoče, da bi tožnica morala dokazovati obstoj življenjske skupnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je zakonska zveza v spornem obdobju obstajala, zato obstaja domneva, da je med zakoncema obstajala tudi življenjska skupnost. Toženec, ki slednje zanika, je zato tisti, ki nosi dokazno breme o nasprotnem, saj je to zatrjevano dejstvo njemu v korist. 14. Toženec v pritožbi zavajajoče navaja, da je nesporno, da se je tožnica v letu 2000 odselila od toženca na svojo domačijo, saj to, da se je odselila od toženca, ni bilo nesporno, ker je v postopku trdila, da se je družina, torej tudi toženec, preselila na dom staršev tožeče stranke. Zgolj z navajanjem lastne dokazne ocene, da je dokazni postopek pokazal, da je toženec pričel občasno zahajati k tožnici (ter da je razloge njegovega zahajanja opisal v vlogah in v pritožbi), toženec ne more izpodbiti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je tudi po letu 2000 in ves čas v spornem obdobju med pravdnima strankama obstajala življenjska skupnost. Lastni zaključek, ki ga dokazni postopek ni potrdil, prav tako predstavljajo pritožbene navedbe, da je ob ugotovitvah, da sta pravdni stranki oziroma zakonca živela vsak na svojem naslovu, vsak v svoji hiši, pri čemer nista imela nikakršnih interesov skupnega ustvarjanja pogojev za skupno življenje, dejansko sta vsak skrbela za svojo nepremičnino, v kateri sta živela in da jima je bilo skupno le delno sodelovanje pri prodaji kmetijskih strojev, ki jih je izdeloval toženec, evidentno, da med njima ni bila vzpostavljena življenjska skupnost; da med njima tudi ni bilo ekonomske skupnosti, saj sta obe stranki potrdili, da sta plačevala vsak svoje stroške, in da je toženec pojasnil, da je zaradi prispevka k skrbi za sina, prispeval kot npr. k plačilu zavarovalne premije za hišo, v kateri je bival sin s tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno, kot že rečeno, ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli skupaj, da sta imela interes skupnega ustvarjanja pogojev za skupno življenje, da sta ne le sodelovala pri prodaji kmetijskih strojev, kot navaja v pritožbi, pač pa, da je tožnica tudi pomagala pri izdelavi le-teh (pri brušenju in barvanju), vodila naročila, skupaj pa sta jih razvažali do strank. Tudi veliko drugih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa evidentno kaže na to, da je bila med pravdnima strankama v spornem obdobju vzpostavljena ne le življenjska, pač pa tudi čustvena in ekonomska skupnost: darilo, ki ga je toženec dal tožnici za valentinovo v letu 2006 (s posvetilom „dragi za Valentinovo 06 možek"; pomoč, ki sta si jo nudila drug drugemu (tožnica, kot že navedeno, tožencu pri njegovi dopolnilni dejavnosti, toženec tožnici pri vožnjah v trgovino, k zdravniku, itd.); skupno preživljanje večino prostega časa, s tem ko sta se pogosto vozila z motorjem na krajše izlete in je toženec za namen takšnega skupnega druženja tožnici v letu 2008 tudi kupil motoristično opremo in v začetku leta 2011 še novo čelado; dejstvo, da je tožnica razpolaga z več toženčevimi dokumenti, ki vsi datirajo na obdobje po letu 2000 pa do leta 2011 (npr. z dohodninskimi odločbami toženca, z njegovimi zavarovalnimi policami, s pogodbami o zaposlitvi, z dvema poravnavama toženca z Zavarovalnico ... d.d., z več računi za nakup spornih premičnin, z zvezkom, kamor so se zapisovala prejeta naročila za kmetijske priključke, z opominom tožencu pred začetkom davčne izvršbe in potrdilom o plačilu dolgovanega davka, s potrdilom o skladnosti za prikolico, z garancijskim listom za motorno kolo, z izjavo o lokaciji vozila, z obvestilom o izplačilu dividend tožencu, z dopisom ZPIZ-a o odstopu toženčeve pritožbe, z obvestilom zdravnika za toženca, s potrdilom Banke ... d.d. o dvigu gotovine s toženčevega računa, s povzetkom obračuna dohodkov toženca za leto 2008), pri čemer je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da je toženčeva trditev, da je tožnici dohodninske odločbe in zavarovalne police dal na vpogled, da bi se z njimi seznanila, saj so se nanašale tudi nanjo, neprepričljiva, saj je tožnica razpolagala tudi z drugimi toženčevimi listinami, ki se niso v nobenem pogledu nanašale nanjo in z njimi niti ne bi mogla biti seznanjena (in od toženca zahtevati, da ji jih predloži, kot je slednji trdil), če ji jih ne bi prostovoljno pokazal in dal ravno toženec sam oziroma jih je, kot se je o tem prepričalo sodišče, slednji hranil na D., ker je tam dejansko živel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta imela zakonca skupen denar za skupno gospodinjstvo in za stroške v zvezi z njunim premoženjem, in sicer je ugotovilo, da je toženec od svoje plače in dohodkov od popoldanske dejavnosti, h pridobitvi katerih je v veliki meri pripomogla tudi tožnica, prispeval za potrebe skupnega gospodinjstva in za nakup spornih vozil. Povsem upravičeno je na podlagi listin v spisu sodišče tudi sklepalo, da na ekonomsko skupnost pravdnih strank kažejo tudi okoliščine, da je toženec tudi po letu 2000 tožnico in skupnega sina uveljavljal kot olajšavo pri dohodnini za leto 2007, 2008 in 2009), da je vseskozi prejemal otroški dodatek za sina, da je plačeval zavarovalne premije za zavarovanje nepremičnine D., kjer je družina živela, da je tožnici plačeval dodatno zdravstveno zavarovanje, da ji je plačeval tudi nezgodno zavarovanje, in nenazadnje, da sta bili pravdni stranki drug po drugem upravičenca po policah življenjskega zavarovanje za primer smrti, kot je razvidno iz police ... Zavarovalnice d.d z dne 29. 11. 2004 in police Zavarovalnice ... d.d. z dne 5. 7. 2007. Po obrazloženem ne drži, da je sodišče v danem primeru obstoj življenjske skupnosti oprlo izključno na domnevo obstoja, iz razloga, ker je med pravdnima strankama obstajala formalna zakonska zveza. Ne drži niti, da je pri presoji obstoja življenjske skupnosti izhajalo izključno iz izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica in so izpovedovale naučeno in v interesu tožnice. Sodišče je ocenilo vse izvedene dokaze in obrazložilo, zakaj je verjelo oziroma zakaj ni sledilo izpovedbam prič. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče spregledalo dokazno vrednotenje najbolj pomembnega elementa za presojo obstoja življenjske skupnosti: to je notranja komponenta medsebojne naklonjenosti in medsebojnega dogovora o vsebini in obliki skupnosti. Tožnica je namreč (zadostno) zatrjevala, da sta bila zakonca in da sta živela (v zatrjevanam spornem obdobju) skupaj kot zakonca oziroma s sinom kot družina, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da takšnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo in da ga tožnica niti ni zatrjevala. Trditev tožnice ni bila splošna, teoretična, kot trdi pritožnik, in ne drži, da glede na to, da je bila ona tista, ki je povzročila v letu 2000 razpad življenjske skupnosti, ni uspela s trditveno in dokazno podlago, da je bila življenjska skupnost z elementi dogovora o skupnem ustvarjanju s tožencem, ponovno vzpostavljena.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so toženčeve trditve, da med strankama ni šlo za življenjsko skupnost, potrdile s strani toženca predlagane priče in da je diametralno nasprotna dokazna ocena sodišča napačna (točka 9 obrazložitve sodbe). Toženec v pritožbi navaja, da priče, za katere je sodišče navedlo, da toženčevih tovrstnih trditev niso potrdile (J. R., F. G., D. R., D. R., E. G., J. Š., C. P., S. F., D. R.), niso bile kompetentne in niso mogle potrjevati neposredno, ali je med pravdnima strankama obstajala življenjska in ekonomska skupnost, saj te priče (niti priče predlagane s strani tožnice) niso živele skupaj s pravdnima strankama. Stališče, kot ga izraža toženec, je zmotno, saj bi sicer o obstoju življenjske skupnosti lahko verodostojno izpovedale le tiste osebe, ki so živele skupaj s pravdnima strankama. Važno je, kot sicer v nadaljevanju navede pritožnik, ali priče vedo izpovedati o ključnih in pomembnih dejstvih, ki zapolnjujejo pravni standard ″življenjske skupnosti″. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno dokazno ocenilo izpovedbe prič. Glede izpovedb prič J. R., F. G., D. R., D. R., E. G., J. Š., C. P., S. F. in D. R. je sodišče pravilno ugotovilo, da nobena od teh prič s tožencem ni tesneje prijateljevala, temveč so se srečevali le kot sosedje in znanci, tako da jim celotna slika toženčevega osebnega življenja, kje in s kom je živel oziroma kje je spal v spornem obdobju, niti ni bila poznana. Toženec v pritožbi izpostavlja, da so vse (očitno ima v mislih priče, ki jih je sam predlagal) zaslišane priče izpovedale, da so po letu 2000 videvale toženca doma na naslovu T., da je toženec doma delal, da so ga večkrat obiskali na njegovem domu, da so ga videli se voziti domov iz službe in podobno, in zaključuje, da so priče tako v celoti potrdile toženčevo trditev, da je živel na naslovu T. in da je občasno zahajal k tožnici. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja, saj na podlagi tega, da so ga videvale na naslovu T., da je tam delal, da so ga videle voziti, še ni moč zaključiti, da je zgolj občasno zahajal k tožnici; to kvečjemu potrjuje trditve tožnice, da je toženec na naslovu T. popoldan opravljal še dopolnilno dejavnost. Sodišče prve stopnje je zato prepričljivo navedlo, da ni nenavadno, da so toženca tudi v obdobju po letu 2000 še vedno videvali na T., upoštevaje, da je toženec vsakodnevno po službi hodil tja, saj je tam opravljal svojo popoldansko dejavnost; vendar, kot je dodalo, samo na podlagi tega ni mogoče sklepati, da je toženec tam tudi dejansko živel. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so tožničino izpovedbo, da sta s tožencem njuno zvezo zaključila šele v letu 2011, ko se je toženec odselil z D., kjer sta do takrat živela skupaj, ne pa že v letu 2000, kot to trdi toženec, potrdile tudi priče, in sicer sin pravdnih strank, M. O. - tožničin brat, U. O. - tožničin nečak, I. K. - tožničina soseda, M. M. - tožničina sorodnica, B. J. - tožničin svak in B. Po. - tožničin sosed, katerih zaslišanje je predlagala tožnica, medtem ko navajanj toženca niso potrdile niti priče, katerih zaslišanje je predlagal on (J. R., F. G., D. R., D. R., E. G., J. Š., C. P., S. F. in D. R.) oziroma gre pri izpovedbi priče M. Z., toženčeve sestre, in priče B. Z., toženčevega brata, o tem, da je toženec tudi po letu 2000 dejansko živel na T. in da je takrat razpadla njegova zveza s tožnico, le za njuna ugibanja na podlagi določenih okoliščin, ki sta jih zaznala tekom obiskov pri mami na T. Glede na izpovedbi prič M. Z. in B. Z. ni moč pritrditi pritožniku, da tudi okoliščina, da sta ti dve priči izpovedali, da za obstoj skupnosti toženca in tožnice po letu 2000 nista vedeli, kaže na to, da med njima več kot očitno ni bilo dogovora in obojestranske volje o skupnem življenjskem bivanju. Sodišče prve stopnje je voljo pravilno ugotovilo na podlagi dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov. Slednje pritožnik ne more izpodbiti s pavšalnimi navedbami v pritožbi, da so z njegove strani predlagane priče izpovedovale tisto, česar so se same spomnile in same zaznale, in da za razliko od tožnice, prič ni pripravljal na zaslišanje pred sodiščem, ter da so s strani tožnice predlagane priče izpovedovale prav tisto, kar je potrjevalo trditve tožnice, pri čemer so bile priče evidentno naučene. Neutemeljen je zato očitek, da bi to moralo v okviru dokazne presoje verodostojnosti pri dokazni oceni upoštevati prvostopenjsko sodišče, ki je imelo neposreden stik s pričami na naroku in načinom podajanja izjav. Nekonkretizirane, zaradi česar jih ni moč presoditi, so pritožbene navedbe, da so priče tožnice vedele izpovedati v detajle v tistih okoliščinah, na katere jih je tožnica pripravila, in da četudi je šlo za enako pomembno ali manj pomembno okoliščino iz istega obdobja in priča na vprašanje ni bila pripravljena, nanj ni znala odgovoriti (ni znala dogodka časovno opredeliti ali podobno), kakor tudi navedba, da je pričakovana posledica, da so tožničine priče sodišču na vprašanje, ali so pravdni stranki videli kot ″moža in ženo″, odgovorile pritrdilno, že glede na zelo sugestivno postavljeno obliko vprašanja, in da so bile priče na takšno vprašanje, ki je bilo povsem predvidljivo in pričakovano, tudi ustrezno pripravljene.

16. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo delež na skupnem premoženju. Pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (59. člen ZZZDR). Da bi sodišče upoštevalo povečan delež enega od bivših partnerjev na račun drugega, mora biti podan pogoj občutno višjega dohodka (lahko tudi v obliki posebnega premoženja) enega od partnerjev, ki rezultira v večjem obsegu skupnega premoženja, vendar le ob predpostavki v preostali skrbi za skupnost izenačenega položaja obeh partnerjev v smislu njunega podobnega prispevka k ohranjanju oziroma pridobivanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se raznolika razmerja in prispevki med bivšima partnerjema upoštevajo le v času ugotovljenega trajanja skupnosti, in sicer celostno na v tem obdobju ugotovljenem skupnem premoženju, na katerem se upošteva enotno ugotovljen delež, ne da bi pri tem štelo, da gre zgolj za obračunsko operacijo.

17. Sodišče prve stopnje je resda v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je toženec celoten čas trajanja zveze s tožnico prejemal le minimalni osebni dohodek, pri čemer je očitno sledilo dobesedni izpovedbi toženca na l. št. 90, da je bila plača minimalna. Glede na to, da pa je v obrazložitvi sodbe iz dohodninskih odločb (v katerih pa ni napisano, da je zavezanec za dohodnino prejemal zgolj minimalno plačo), izpiskov iz banke in iz izpiska ZPIZ z dne 16. 9. 2016 natančno povzelo, koliko plače je toženec prejel v spornem obdobju (tem ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje), in upoštevalo višino prejete plače, ne pa zneskov v višini minimalne plače, kot so bili določeni z zakonom v navedenem obdobju, ne glede na zmotno navedbo, da je ta (prejeta) plača predstavljala minimalno plačo, ne drži, da je podana kršitev po 8. členu ZPP, saj odločitev temelji na presoji ugotovljene višine prejete plače in ne na presoji toženčeve izpovedbe, da je prejemal minimalno plačo. Sodbo je v tem delu moč preizkusiti, zato ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni prišlo do napačnega prenosa podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v obrazložitev sodbe in niti do tega, da bi bil nato tako napačno preneseni podatek uporabljen kot dokazni argument, ki vpliva na sodbo, ni podana niti kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne gre za sodbo presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Zato niso relevantne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik ob izpostavljanju prejemkov v letih 2007 do 2011 navaja, da je bila njegova plača bistveno višja od minimalne plače. 18. Ne drži pritožbena navedba, da je bil tožničin prispevek k nastanku skupnega premoženja, kakor ga je ugotovilo sodišče (denarna sredstva in kupnina od prodaje vozil in prikolice), pravzaprav ničelni, ker tožnica s svojim delom ni doprinesla k povečanju vrednosti premoženja. Nesporno je, da tožnica v spornem obdobju ni bila formalno zaposlena in da ni imela rednih prihodkov. Pritožbeno pa ni izpodbijana ugotovitev, da je bila gospodinja, ki je skrbela za svojo mamo in skupnega sina pravdnih strank S., poleg tega pa je v času, ko je družina še živela na T., pomagala pri delu na kmetiji, last toženčevih staršev, in sicer pri delu v hlevu, na vrtu, na travniku in v gozdu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prav tako vseskozi vsakodnevno pomagala oziroma sodelovala pri toženčevi dopolnilni popoldanski dejavnosti izdelavi kmetijskih strojev na način, da je skrbela za prodajo le-teh, da je sprejemala naročila zanje, komunicirala s strankami, sodelovala pri njihovi dostavi k strankam, priključke pomagala nalagati in razlagati, jih tudi brusila, barvala in bila v vsakem pogledu soudeležena pri pridobivanju dohodka, ki ga je toženec prejemal iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki približno enakovredno prispevali k ustvarjanju dohodka iz toženčeve dodatne dejavnosti. Ob upoštevanju, da je toženec imel višje dohodke iz delovnega razmerja, pa je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavljalo, kakšna je bila skrb pravdnih strank za gospodinjstvo in družino, in ugotovilo, da je pretežni del te skrbi padel na tožnico. Upoštevajoč taka dejstva je pravilno ocenilo, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak. Neutemeljen je očitek, da oblika pomoči (tožnice), kakor jo našteva sodišče v točki 23 obrazložitve sodbe, v ničemer ni doprinesla niti k povečanju premoženja niti k ohranitvi vrednosti premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati glede na drugi odstavek 59. člena ZZZDR pri določitvi deleža na skupnem premoženju; tako tudi tožničino opravljanje domačih del do leta 2000, ko je družina živela še pri toženčevih starših na T. Tudi na tem mestu pritožnik neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedbe prič S. Z., M. O., U. O., I. K., M. M. in B. P. in neutemeljeno trdi, da je sodišče brez vrednostne presoje sledilo izpovedbam prič, predlaganih s strani tožnice, zaradi česar je odločitev sodišča zmotna. Po že obrazloženem zmotno meni, da četudi bi tožnica opravljala kakršnakoli opravila na naslovu T., takšno njeno delo ni imelo vpliva niti na ohranitev premoženja niti na nastajanje novega premoženja. Takšno pritožbeno razmišljanje vodi v zmotno sklepanje, da je pri nastanku oziroma pridobivanju skupnega premoženja merodajen le čas neposredno ob pridobitvi stvari, ki predstavljajo skupno premoženje.

19. Ne drži, da je sodišče pri presoji ugovora višjega deleža izhajalo iz napačne predpostavke in zmotno uporabilo določbo 59. člena ZZZDR. Ugovor višjega deleža toženca ni presojalo zgolj z vidika tožničinega zatrjevanega prispevka k nastanku skupnega premoženja, pač pa je pravilno presodilo trditve obeh pravdnih strank. Toženec je višji prispevek k nastanku skupnega premoženja utemeljeval s tem, da je bil vsa leta le on zaposlen in da je poleg redne zaposlitve pridobival prihodek še od popoldanskega dela (izdelava kmetijskih strojev), medtem ko tožnica nikoli ni bila zaposlena, niti ni pridobivala kakšnega drugega premoženja ali ustvarjala premoženja, zato bi upoštevaje navedeno znašal delež toženca na skupnem premoženju pravdnih strank 90 %, delež tožnice pa 10 %, upoštevaje pri tem njen prispevek k skupnemu premoženju iz naslova gospodinjskih del in skrbi za otroka. Sodišče je pri določitvi deleža upoštevalo, da je bil toženec ves čas zaposlen in da je prejemal redne dohodke, kakor tudi, da je ustvarjal dohodek iz naslova izdelave kmetijskih strojev (a pri slednjem pravilno upoštevalo, da s pomočjo toženke). Trditve, da je živel na naslovu T, na kmetiji, kjer je veliko hrane pridelal doma in je za lastno preživljanje potrošil manj od povprečja vrednosti košarice temeljnih življenjskih potrebščin, pa toženec v postopku na prvi stopnji ni podal, zaradi česar je ta navedba ob neizkazanem pogoju iz prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna in je neutemeljeno sklicevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi to presojati iz vidika njegovega prispevka k nastanku premoženja. Poleg gornjih ugotovitev je sodišče pravilno presojalo, kako in s kakšnim delom ali deležem je tožnica pripomogla k nastanku skupnega premoženja, in pri tem upoštevalo tudi v pritožbi izpostavljeno, da bi moralo sodišče upoštevati, da v obdobju od 1992 do 2011 nikoli ni bila zaposlena in da ni prejemala nikakršnih dohodkov ali prejemkov. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je pretežen del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico, medtem ko se je toženec le občasno ukvarjal s sinom. Toženec zgolj z lastno dokazno oceno, da tega ni počela, saj da je on dejansko živel na naslovu T., ki pa nima opore v izvedenih dokazih, ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Prav tako ne drži, kot navaja toženec v pritožbi, da je občasno pomagala tožencu pri zaključevanju oziroma pri prodaji oziroma prevzemanju strojev, ki jih je izdelal toženec, na način, da so naročniki stroje prevzeli na naslovu pri tožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsakodnevno, in torej ne le občasno, pomagala oziroma sodelovala pri toženčevi dopolnilni dejavnosti izdelavi kmetijskih strojev na način, da je skrbela za prodajo le-teh, da je sprejemala naročila zanje, komunicirala s strankami, sodelovala pri njihovi dostavi k strankam, priključke pomagala nalagati in razlagati, jih brusila, barvala in bila v vsakem pogledu soudeležena pri pridobivanju dohodka iz tega naslova. Sodišče prve stopnje tožencu, ki je navedeno zanikal, upravičeno ni sledilo, saj so tožničino izpovedbo o tem, da je vsakodnevno pomagala tožencu pri navedenem delu, potrdili tako sin pravdnih strank, kot tudi priče M. O., U. O., I. K., M. M. in B. P. Skladno so izpovedali, da je toženec kmetijsko mehanizacijo najprej na grobo naredil na T. (jo zvaril), nato pa je takšno pripeljal na D., kjer so jo obdelovali in zaključili. Vse priče so povedale, da je tožnica brusila (šmirglala), barvala in odstranjevala odvečno kovino, prav tako pa, da je sprejemala naročila zanje, se dogovarjala s strankami in da sta s tožencem za vikende stroje skupaj dostavljala k strankam. Da je tožnica vse do leta 2011 in še kasneje sprejemala naročila zanj, jih zapisovala v zvezek in mu nato posredovala naslove, pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, priznal tudi toženec sam, ki je tudi izpovedal, da je v hlevu tožničinega brata na D. shranjeval določene artikle, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da vsa dejavnost izdelave strojev le ni potekala samo na T., kot je trdil toženec. Na pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje o tožničinem sodelovanju pri toženčevi popoldanski dejavnosti pa kažejo tudi druge okoliščine, ki jih je pravilno upoštevalo, in sicer da je na vizitki pravdnih strank za prodajo ″Kmetijstvo Z.l″, kot kontaktna številka za stranke zapisana tožničina številka 031/..., kar dokazuje, kot je pravilno zaključilo sodišče, da je bila tožnica kontaktna oseba za stranke za prodajo kmetijskih priključkov. Toženec, kot je navedlo sodišče, ni zanikal, da je tožnica izvršila objavo oglasa v reviji Kmečki glas za prodajo kmetijskih priključkov in da je te oglase tudi plačala, prav tako ni zanikal, da je tožnica tudi po letu 2000 prejemala naročila, ki jih je zapisovala v zvezek (priloga A48), iz katerega je razvidno, da zapisi datirajo vse od maja 2006 pa do dne 10. 10. 2012. Toženčevo pojasnilo, da je tožnica s tem zvezkom razpolagala, ker je zapisovala vanj naročila, saj so posamezniki klicali na telefonsko številko 031/202-776, ki je bila do leta 2006 njegova, potem pa jo je dal (skupaj s telefonom) tožnici, da je lahko imel kontakte s sinom, saj po tem letu, ker je zamenjal službo, s tožnico nista bila več v vsakodnevnem kontaktu, sodišča prve stopnje povsem upravičeno ni prepričalo. Navedeno pojasnilo je zavrnilo z življenjsko prepričljivo razlago, da je glede na pomembnost navedene telefonske številke, ko so nanjo za naročilo strojev klicale vse stranke, pri čemer je bila ta dodatna dejavnost tožencu zelo pomembna, saj mu je prinašala visok dodatni zaslužek, neverjetno, da bi toženec to številko oziroma telefon odstopil tožnici, sam pa ostal brez nje. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne more strinjati s tožencem, da zgolj okoliščina oziroma dejstvo, da pa je tožnica občasno na podlagi predhodnega klica naročnika slednjemu izdala delovni stroj oziroma ga predala v posest in uporabo, pa še ne daje zaključka, da je tožnica prispevala s svojim delom k nastanku premoženja v deležu 1/2. Sodišče ni napačno presojalo prispevka k skupnemu premoženju, zato ne drži, da je pretiran prispevek pripisalo tožnici, katere prispevek je bil pravzaprav minorne vrednosti, saj je bil toženec tisti, ki je moral nabaviti material, ki je imel znanje, ki je s svojim fizičnim delom prispeval in omogočil sploh nastanek delovnega stroja. Izvedeni dokazni postopek ne potrdi pritožnikovih navedb, da je vse delovne stroje izdelal na naslovu T. in jih večino na tem naslovu tudi izdelal in predal naročnikom ter da je le del že izdelanih delovnih strojev prepeljal na naslov tožnice, kjer so bili stroji pripravljeni le na prevzem s strani naročnika. Toženec je celo sam izpovedal, da je občasno stvari pripeljal dol in jih dol pobarval. Po obrazloženem ni zmoten zaključek sodišča, da je tožnica prispevala na način, da je skrbela za prodajo, da je sprejemala naročila, komunicirala s strankami, sodelovala pri dostavi strojev strankam, priključke pomagala nalagati in razlagati, jih brusila in barvala, saj temelji na pravilni oceni izvedenih dokazov. Nedopustna je pritožbena navedba, da je večino storitev toženec opravil na podlagi klicev ljudi, ki so toženca poznale osebno ali so dobile zanj priporočilo, in da je torej šlo za neposredni kontakt strank do toženca, saj toženec prvič to navaja šele v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Posledično, sklicujoč se na to navedbo, ni utemeljen očitek, da je sodišče tožnici tudi iz vidika sprejemanja naročil strank pripisalo pretirano visok in neutemeljen doprinos k ustvarjanju premoženja. Ne drži, da v spisu ni nobene verodostojne podlage, da bi tožnica pomagala pri nalaganju, razkladanju in dostavi strojev strankam, saj so izpovedbo tožnice o teh delih potrdile priče M. O., U. O. in M. M. Nekonkretiziran je pritožbeni očitek, da so priče pričale v skladu z interesom tožnice ter pretirano in očitno naučeno. Nenazadnje pa toženec v pritožbi navaja, da je sicer pojasnil in je izpovedala tudi tožnica, da pa je občasno bila prisotna, ko sta skupaj s tožencem odpeljala kakšen stroj strankam. Pritožbeno sodišče glede na dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je pravilno opravilo prvostopenjsko sodišče, ne more slediti pritožniku, da pri tem ni šlo za načrtno pomoč in sodelovanje tožnice z namenom pomagati in sodelovati pri dostavi stroja, ampak da je tožnica občasno šla zraven toženca kar tako na izlet. Pritožbeno sodišče se po obrazloženem ne more strinjati s tožencem, da je glede na obseg opravil in del, kakor jih je opravljal toženec, evidentno, da je znašal njegov doprinos k ustvarjanju premoženja 90 %, prispevek tožnice k premoženju, v obliki občasnega kontakta s kakšnim naročnikom (preko telefonskega klica) ter iz naslova skrbi za skupnega sina pravdnih strank, pa da ne more znašati 50 %. Ni moč slediti pritožniku, da mu je tožnica le občasno kuhala in da zanj ni prala in da je le občasno odhajal k tožnici in pri njej prespal, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki v spornem obdobju živeli skupaj, v skupnem gospodinjstvu. Pri šivanju in sekanju drv gre za opravila v okviru gospodinjskih opravil, za katera je sodišče pravilno ugotovilo, da jih je tožnica opravljala. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva, da sodišče ni obrazložilo, v kakšnem obsegu naj bi tožnica takšna opravila opravljala. Skrb tožnice za gospodinjstvo in družino je tisto, kar je sodišče glede na drugi odstavek 59. člena ZZZDR tudi pravilno upoštevalo pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, kako naj bi takšna opravila vplivala na nastanek premoženja ali ohranitev premoženja. Takšna porazdelitev dela je zagotovo omogočala tožencu, da se je poleg rednega dela ukvarjal še z dodatno popoldansko dejavnostjo. Ne drži, da sodišče tožničinega prispevka k skupnemu premoženju v obliki gospodinjskih del niti ni časovno konkretiziralo in da zato ni mogoče preizkusiti sodbe v delu presoje vzročne zveze tožničinih opravil in del na sam nastanek premoženja ali ohranitev premoženja, saj je že uvodoma navedlo, za katero sporno obdobje je ugotavljalo pravnorelevantna dejstva. Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.

20. Toženec nadalje v pritožbi navaja, da sodišče, kot izhaja iz zaključka obrazložitve 27 točke sodbe, na podlagi prepričanja zaključuje, da je prispevek tožnice k ustvarjanju skupnega premoženja enakovreden toženčevemu, vendar pa opozarja, da ″prepričanje sodišča″ ne temelji na izvedenih dokazih in da je zato je podana kršitev določbe 8. člena ZPP. Toženec meni, da je že na podlagi osnovne računice, ko sodišče nekako povzema, da naj bi bil zaslužek iz naslova dopolnilne dejavnosti med 500,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečno, razvidno, da bi lahko znašal povprečni zaslužek iz naslova dejavnosti cca 70 % glede na toženčevo višino plače. Nadalje navaja, da je evidentno, da nobena sodna praksa doslej še ni izenačila prispevka k skupnemu premoženju na način, kot je to storilo sodišče v tem postopku, ko je pravzaprav tožničino skrb za gospodinjstvo in sina izenačilo in enakovredno ovrednotilo kot toženčev zaslužek iz naslova dela in zaposlitve. Toženec meni, da je v konkretnem primeru, ko je z izvedenimi dokazi nedvomno potrjeno, da toženec in tožnica nista živela polnega skupnega življenja, da je toženec občasno bival pri tožnici in občasno na svojem domu T., upravičeno uveljavljal ugovor 10 % deleža tožnice. Nadalje pa je potrebno ob upoštevanju dejstva, da je tožnica participirala pri dopolnilni dejavnosti le s sprejemom kakšnega telefonskega klica v zvezi z naročilom delovnih strojev in občasno nudila družbo tožencu pri dostavi strojev naročnikom, njen prispevek k ustvarjanju premoženja iz naslova dopolnilne dejavnosti, mogoče ovrednotiti v višini 10 %. Vsa dela, ki jih je pa tožnica eventualno opravljala na naslovu T., pa niso doprinesla niti k ustvarjanju niti k ohranitvi premoženja, ki je predmet zahtevka. Dela, ki pa jih je tožnica opravljala okoli hiše po letu 2000 na naslovu D. (kot npr. dela na vrtu ipd.), pa prav tako niso v vzročni zvezi niti z ohranitvijo premoženja, niti z nastajanjem premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka, saj takšna nepremičnina in ohranitev njene vrednosti nikoli ni bila predmet zahtevka. Toženec zato meni, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in izvedenih dokazov zaključek sodišča o enakovrednem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, zmoten in pomeni zmotno uporabo določbe 59. člena ZZZDR.

21. Prepričanje sodišča prve stopnje, da je prispevek tožnice k ustvarjanju skupnega premoženja enakovreden toženčevemu, temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov, zato ni utemeljen očitek, da je podana kršitev določbe 8. člena ZPP. Kršitev navedene določbe ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) - v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Toženec ne trdi, da dokazna ocena ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, pač pa se ne strinja z zaključkom sodišča, da je tožničin prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja enakovreden toženčevemu. Njegovo nestrinjanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil toženec celoten čas obstoja zveze pravdnih strank zaposlen in prejemal osebni dohodek v višini, kot ga je ugotovilo v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je prejemal tudi otroški dodatek in da je z dopolnilno dejavnostjo mesečno zaslužil še dodatnih 500,00 EUR do 1.000,00 EUR, pri čemer je pravilno štelo, da je tožnica polovično prispevala k nastajanju slednjega dohodka. Toženčev denarni prispevek je tako s plačo in polovičnim prihodkom iz dopolnilne dejavnosti res bistveno višji od tožničinega, a je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padlo na tožnico, medtem ko se je toženec le občasno ukvarjal s sinom. Potemtakem sodišče ni ugotovilo, da je bil v preostali skrbi za skupnost izenačen položaj partnerjev v smislu njunega podobnega prispevka k ohranjanju oziroma pridobivanju skupnega premoženja. Zato upravičeno ni sledilo tožencu, da je iz razloga njegovih višjih dohodkov upravičen do večjega deleža in ni zmotno uporabilo določbe 59. člena ZZZDR. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče posledično tudi zmotno odločilo o civilni delitvi premoženja v pravdi po višini, saj bi delež tožnice lahko znašal kvečjemu 10 % od celote skupno ugotovljenega premoženja.

22. Ne drži, da je zmotna tudi odločitev sodišče o delitvi skupnega premoženja v pravdi. Načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem in šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka. Vendar pa ni ovire za uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, kakršnega je postavila tožnica, če to upravičujejo posebne okoliščine. V obravnavani pravdni zadevi je takšna posebna okoliščina, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve , dejstvo, da del skupnega premoženja zakoncev ni več v lasti pravdnih strank, saj je toženec po razpadu skupnosti pravdnih strank prodal vozila, za katera je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila kupljena v času trajanja skupnosti med pravdnima strankama in pravilno ni sledilo tožencu, ki je trdil, da spadajo med njegovo posebno premoženje, saj da so bila kupljena po razpadu skupnosti. V situaciji, kot je opisana, druge možnosti kot civilna delitev skupnega premoženja pravzaprav ni.2

23. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni izkazal, da bi plačilo 5.000,00 EUR, ki jih je toženec nakazal tožnici dne 16. 8. 2011 za namen akontacije za stanovanje, kot izhaja iz potrdila o plačilu na l. št. B8, predstavljalo izplačilo njenega deleža na skupno ustvarjenem premoženju. Ni res, da je ta odločitev zmotna in v nasprotju z listinami sodnega spisa. Drži, da je toženec na naroku dne 12. 12. 2017 navajal, da je tožnici po njunem dogovoru iz naslova vsega, kar sta skupaj ustvarjala ali delala, 16. 8. 2011 izplačal in nakazal znesek 5.000,00 EUR in da je tožnica samo pravno naravo takšnega prejemka zanikala, ni pa zanikala, da bi nakazilo oziroma denar prejela. Tožnica je zanikala, da bi se pravdni stranki dogovorili o delitvi skupnega premoženja in na naroku izpostavila, da bi bil ta dogovor nezakonit, ker ne bi bil v predpisani ustrezni obličnosti. Glede na to, da je v potrdilu o plačilu, ki ga je predlagal kot dokaz, kot namen plačila napisano akontacija za stanovanje, je sodišče pravilno zaključilo, da toženec ni izkazal trditve, da je nakazilo predstavljalo izplačilo njenega deleža na skupno ustvarjenem premoženju. Zato toženec neutemeljeno v pritožbi meni, da so razlogi sodišča, da naj toženec ne bi izkazal, da je tožnici znesek 5.000,00 EUR plačal kot izplačilo njenega deleža na skupno ustvarjenem premoženju, nepreverljivi in da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da sodišče v točki 29 obrazložitve sodbe ni podalo nikakršne obrazložitve, na podlagi katere bi bilo mogoče preizkusiti ali sploh ugotoviti, zakaj, na podlagi katerih izvedenih dokazov, je sodišče sprejelo zaključek, da toženec svoje trditve ni izkazal, saj se je oprlo na potrdilo o plačilu (priloga B8). Dokazno breme za podane trditve je bilo na tožencu, zato ni na mestu navajanje, da tožnica drugega, kot da bi zanikala obstoj dogovora, da je bilo nakazilo izvedeno kot izplačilo deleža na skupnem premoženju, ni navajala, in da tudi ni podala nobene logične razlage, zakaj naj bi od toženca prejela takšen denar, je pa prejem denarja priznala. Iz tega razloga sodba v tem delu ni neobrazložena, nejasna in nerazumljiva, kot graja pritožnik. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da ji je toženec 5.000,00 EUR nakazal za pomoč pri stanovanju, za opremo, saj vsebina potrdila o nakazilu (akontacija za stanovanje), ki ga je v dokaz te trditve predložila tožnica, temu ne nasprotuje; vsekakor pa ne potrjuje toženčeve trditve in izpovedbe. Toženec neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v tem delu razloge o odločilnih dejstvih, odločitev pa tudi ni v neskladju z listinami spisa. Sodišče je potemtakem utemeljeno naložilo tožencu v plačilo celoto deleža tožnice in ni upoštevalo zneska 5.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela od toženca, saj je pravilno zaključilo, da toženec ni izkazal, da bi plačilo tega zneska predstavljalo izplačilo njenega deleža na skupno ustvarjenem premoženju.

24. Nenazadnje toženec trdi, da je sodišče zmotno obseg premoženja določilo po vrednosti premoženja na dan razpada skupnosti, saj se na dan razpada skupnosti ugotavlja le obseg premoženja, medtem ko se vrednost ugotavlja po stanju na dan delitve premoženja. Navaja, da je delitev izvedlo že s sodbo, zato bi moralo izhajati pri odločitvi iz vrednosti posameznega premoženja na dan delitve, to je na dan izdaje sodbe. Toženec navaja, da je opozarjal in v spis predložil dokazila o višini prejete kupnine za posamezno vozilo oziroma prikolico in da je lahko predmet obsega premoženja, glede na to, da je sodišče odločilo tudi o delitvi, vrednost prejete kupnine po posameznem vozilu oziroma prikolici. Glede na to, da se je tožnica odločila vložiti tožbo šele po preteku 5 let od razpada skupnosti, je sama povzročila manjvrednost posameznih premičnih stvari v posledici amortizacije, zato toženca ne morejo zadeti posledice bremena zmanjšanja vrednosti premičnin. Tožnica pa tudi ni podajala nikakršnih ugovorov, da naj bi toženec posamezne premičnine prodal po nižji ceni od tržne ali podobno. Vsled navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec navaja, da je na ta problem opozoril v vlogi na prejeto izvedensko cenilno poročilo. V posledici navedenega sodišču očita, da je zmotno uporabilo določbo 58. čl. ZZZDR in 118. čl. ZNP. Navaja, da tudi iz določbe 123. člena ZNP jasno izhaja, da se delitev opravi po stanju vrednosti na dan prodaje, torej delitve, ne pa po stanju stvari na dan razpada skupnosti.

25. Toženec prvič šele v pritožbi navaja, da je glede na to, da se je odločila vložiti tožbo šele po preteku 5 let od razpada skupnosti, tožnica sama povzročila manjvrednost posameznih premičnih stvari v posledici amortizacije, zato toženca ne morejo zadeti posledice bremena zmanjšanja vrednosti premičnin. Ker v pritožbi ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji, so te pritožbene navedbe glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustne in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Z ostalimi navedbami toženca, povzetimi v prejšnji točki obrazložitve, pa se pritožbeno sodišče ne strinja in sprejema kot pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje, kot jo je podalo v točkah 15 do 17 in nato še v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica ima do toženca, ki je del skupnega premoženja prodal, denarno terjatev. Ta po višini ne more biti odvisna od tega, za koliko je bilo to premoženje prodano, temveč od njegove vrednosti (denarnega ekvivalenta prodanih stvari, ki so predstavljale skupno premoženje). Gre torej za zahtevek za izplačilo vrednosti, ki ustreza prikrajšanju zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s skupnim premoženjem, ki ima svojo pravno podlago v ZZZDR in ga je zato treba drugače obravnavati3. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bi drugačno stališče namreč lahko pripeljalo celo do tega, da zakonec v primeru, da bi drugi zakonec stvar odsvojil neodplačno, ne bi dobil nobenega nadomestila za svoj delež na tej stvari. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko pri odločitvi denarnega deleža ni upoštevalo, koliko je toženec dejansko iztržil iz prodanih vozil, pač pa vrednost vozil na dan razpada skupnosti. Na ta dan je sodišče namreč (pravilno) ugotovilo tudi višino neupravičeno dvignjenih denarnih sredstev na transakcijskem računu toženca in znesek prihrankov na računu v banki (pri čemer pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev v sodbi, da so denarna sredstva na tem računu predstavljala skupne prihodke pravdnih strank, torej v spornem obdobju ustvarjeno skupno premoženje). Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in po obrazloženem ni zmotno uporabilo 58. člena ZZZDR in 118. člena ZNP.

26. Toženec se je pritožil tudi zoper odločitev o stroških postopka. Izpostavlja, da je ob vložitvi tožbe tožnica kot vrednost spora označila 27.000,00 EUR, kar pa glede na podatke v spisu ne drži, saj je iz tožbe (l. št. 3) razvidno, da je navedla vrednost 27.700,00 EUR (kar je ob vrednosti točke 0,459 EUR znašalo 60.348 točk). Sodišče prve stopnje je zato pravilno glede na tarifno številko 18 Odvetniške tarife (OT) štelo, da znaša vrednost storitve 700 točk in v tem delu ni zmotno uporabilo odvetniške tarife glede celote priznanih stroškov tožnici, za vsako posamezno opravilo, kot očita pritožnik. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je povsem neutemeljeno priznan strošek zastopanja na naroku dne 19. 11. 2019, češ da je strošek nastal izključno po krivdi sodišča, ki je po zaključku obravnavanja narok ponovno otvorilo. Strošek zastopanja je bil namreč potreben za pravdo, saj se je tožnica udeležila glavne obravnave, ki jo je sodišče prve stopnje znova začelo glede na določbo 292. člena ZPP.

27. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške, tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 OT v višini 875 točk, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 108/2001. 2 Primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 876/2006. 3 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 19/2016.