Jedro

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega/dodatnega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 15,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 358,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2015 dalje do plačila (točka I. izreka) ter zakonske zamudne obresti v znesku 211,91 EUR (točka II. izreka). V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v višini 190,00 EUR (točka IV. izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je podana kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče ni uporabilo določbe 254. člena ZPP. Izvedenski mnenji, ki sta ju podala izvedenca Š. K. in dr. R. B., sta si glede ocenjene vrednosti traktorja bistveno nasprotovali. Sodišče bi moralo zato oba izvedenca soočiti na zaslišanju, ali od izvedenca dr. R. B. zahtevati pojasnitev njegovega mnenja, oziroma postaviti tretjega izvedenca. Sodišče neskladji ni poskušalo odpraviti, temveč je pristransko sledilo zgolj ugotovitvam izvedenca Š. K. Sodišče je brez zahteve za dopolnitev ali zaslišanje prvega izvedenca takoj sklenilo postaviti novega izvedenca. V končni odločitvi pa v celoti sledi prvemu izvedenskemu mnenju. To daje vtis nepristranskosti sodišča. Sodišče pri odločilnih razlogih ni upoštevalo, da je imel traktor v osmih letih opravljenih zgolj 706 delovnih ur. Vrednost traktorja je presodilo po nerealnem in pavšalnem izračunu, ki ni primeren za obravnavani traktor. Traktor se je uporabljal za zasebne namene, napravljeni izračun pa je primeren za stroje večjih kmetijskih obratov in gospodarskih družb, kjer stroji letno opravijo veliko delovnih ur. Sodišče mu je s svojim ravnanjem onemogočilo dokazovanje, da je ocena izvedenca dr. R. B. realnejša od ocene izvedenca Š. K. Pred izdajo sodbe namreč ni vedel za mnenje sodišča, da je izvedensko mnenje izvedenca dr. R. B. nejasno in v nasprotju s samim seboj. Če bi to vedel, bi predlagal dopolnitev in pojasnitev izvedenskega mnenja. V skladu z določbami ZPP pa bi moralo sodišče samo poskrbeti za odpravo nejasnosti izvedenskega mnenja. Dejanska tržna vrednost traktorja je bila napačno določena, ker ni bilo upoštevano majhno število delovnih ur traktorja, njegova dobra ohranjenost in ker je bila po visoki stopnji amortizacije amortizirana tudi dodatna oprema. Gre za traktor, ki je namenjen specifičnim pogojem kmetovanja v Sloveniji. Kršena so mu bila ustavno procesna jamstva iz 22. in 23. člena Ustave ter možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je sodišče diskreditiralo mnenje izvedenca dr. R. B. Sodišče je odločalo pristransko in v korist tožene stranke. Spregledalo je argumente izvedenca dr. R. B., ki so za ugotovitev dejanskega stanja v zadevi ključnega pomena. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ob tem pa toženi stranki naložiti v plačilo vse stroške postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog tožnika imenovalo izvedenca kmetijske tehnike in mehanizacije Š. K., z nalogo, da oceni vrednost traktorja znamke V. na dan škodnega dogodka 20. 9. 2015. Tožnik je na izdelano izvedensko mnenje podal pripombe in predlagal postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnika sledilo in v postopku imenovalo še izvedenca kmetijske tehnike in mehanizacije dr. R. B. Tožnik izvedenskemu mnenju dr. R. B. ni nasprotoval, je pa nanj podala pripombe tožena stranka. Nobena od pravdnih strank ni predlagala dopolnitve mnenj oziroma zaslišanja izvedencev. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izvedenskih mnenj izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je svojo odločitev v celoti oprlo na prvo izvedensko mnenje, t.j. mnenje izvedenca Š. K. Tožnik s pritožbo sodišču prve stopnje primarno očita, da ni (pravilno) uporabilo določbe 254. člena ZPP, ker ni opravilo zaslišanja izvedenca dr. R. B. ali soočenja obeh izvedencev.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedenci res ni izvedlo v skladu z določili ZPP in ustaljeno sodno prakso. Utemeljeno opozarja pritožba, da neskladja med izvedenskima mnenjema v postopku niso bila razjasnjena. Sodišče prve stopnje je nepravilno ravnalo, ker je, brez da bi zahtevalo dopolnitev mnenja izvedenca Š. K., imenovalo še izvedenca dr. R. B. Pogoji za imenovanje novega izvedenca niso bili izpolnjeni. ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega/dodatnega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Za odpravo pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij v mnenju ali mnenjih več izvedencev je torej predvideno najprej zaslišanje izvedencev, nato pa (morebitna) postavitev novega izvedenca.1 Da je zaslišanje izvedenca potrebno, kadar imajo stranke na pisno izvedensko mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, je pojasnilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-370/17. 7. Sodišče prve stopnje bi torej moralo pomanjkljivosti prvega izvedenskega mnenja, katere je zatrjeval tožnik v podanih pripombah, odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Namesto tega je nekritično sledilo predlogu tožnika in postavilo drugega izvedenca. V nastali situaciji bi moralo po pridobitvi obeh izvedenskih mnenj in podanih pripombah tožene stranke na drugo izvedensko mnenje, oba izvedenca zaslišati ter ju soočiti.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaza z izvedencema, je razpisalo obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Za pripravo in vodenje obravnave ter odločitev o zadevi je senat v skladu s četrtim in petim odstavkom 347. člena ZPP pooblastil sodnico poročevalko kot sodnico posameznico.

9. Pritožbeno sodišče je na obravnavi zaslišalo oba izvedenca in ju soočilo. Po tako izvedenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca Š. K. in za vrednost traktorja ob nezgodi upoštevalo znesek 15.358,00 EUR. Mnenje izvedenca Š. K. je prepričljivejše, razumljivejše in bolj preverljivo od mnenja izvedenca dr. R. B. Takšen je bil tudi njun nastop pred pritožbenim sodiščem.

10. Izvedenec Š. K. je na vprašanja pritožbenega sodišča in strank podal jasne, strokovne in obrazložene odgovore. Pojasnil je, da se kmetijski stroji lahko ocenjujejo na več načinov, in sicer na podlagi tržnih primerjav (primerjava transakcij podobnih strojev na trgu) ali z nabavno vrednostnim načinom (odštevanje letne amortizacije od nove vrednosti stroja). Za oceno obravnavanega traktorja bi bil bolj primeren način tržnih primerjav (za kar se zavzema tožnik), vendar v času ocenjevanja na trgu ni bilo mogoče najti transakcij podobnih prodaj. Zato je pri izračunu vrednosti uporabil nabavno vrednostni način. Pri tem je upošteval dodatno opremo, majhno število delovnih ur in starost traktorja. Tako je namesto siceršnje amortizacijske dobe 12 let, uporabil amortizacijsko dobo 18 let. Pritožbeno sodišče izvedensko mnenje izvedenca Š. K. in njegova pojasnila na zaslišanju sprejema kot celovita, strokovna in prepričljiva.

11. Nasprotno s svojim mnenjem in pojasnili pritožbenega sodišča ni uspel prepričati izvedenec dr. R. B. Tudi on je pri oceni traktorja sprva uporabil nabavno vrednostni način. Upošteval je 12 letno amortizacijsko dobo, kar je privedlo do vrednosti traktorja 9.336,00 EUR. Ker je bil obravnavani traktor nadstandardno opremljen in malo rabljen, pa je ocenil njegovo tržno vrednost na 20.000,00 EUR. Ponudbo na trgu je preveril tako, da se je posvetoval s prodajalci rabljene kmetijske mehanizacije v svoji soseščini. Glede primerljivih tržnih cen je pridobil ustne informacije. Kakšne so bile konkretne cene, ki jih je izvedel, ni znal pojasniti. V zvezi z upoštevanjem nadstandardnosti opreme traktorja glede na čas cenitve, je izvedenec pojasnil, da je bila oprema nadstandardna v letu 2007 (čas nakupa traktorja) in ga je za takrat tudi ocenjeval. Svojo navedbo je nato popravil in pojasnil, da je traktor ocenjeval v letu 2017 oziroma za čas nesreče. Po predočitvi, da se je nesreča zgodila 20. 9. 2015, je nadalje pojasnil, da v tistem času dodatna oprema traktorja ni bila več toliko nadstandardna. Po poteku 12 let se nadstandardnost izgubi. Pritožbeno sodišče tako podani tržni vrednosti traktorja ne more slediti. Podatki na katerih temelji ta ocena tržne vrednosti so neizkazani in nepreverljivi. Izvedensko mnenje je v tem delu nejasno, izvedenčevi odgovori na naroku pa neprepričljivi.

12. Po izvedenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče zaključuje, da so tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pri izvedbi dokaza z izvedenci sicer ravnalo v nasprotju z 254. členom ZPP (kar je pritožbeno sodišče sedaj odpravilo), vendar to ni vplivalo na pravilnost končne odločitve v zadevi, saj je izvedensko mnenje izvedenca Š. K. prepričljivejše. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Tožnikovo nestrinjanje z mnenjem izvedenca Š. K. ne pomeni, da je to mnenje napačno. Izvedenec Š. K. je upošteval vse bistvene okoliščine primera in pojasnil, kako je prišel do končne vrednosti traktorja. Za ugotovitev tržne vrednosti traktorja ni bilo ustreznih ponudb in transakcij na trgu. Ocena vrednosti po nabavno vrednostnem načinu, ki jo je podal izvedenec Š. K., je za tožnika celo ugodnejša kot ocena dr. R. B. Pritožbeni očitki, da je ocena izvedenca dr. R. B. realnejša od ocene izvedenca Š. K., so tako neutemeljeni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v izpodbijani sodbi upoštevana prava vrednost traktorja, t.j. 15.358,00 EUR, pridobljena po nabavno vrednostni metodi.2

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške prihoda na pritožbeno obravnavo (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika ter skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Toženi stranki je priznalo potne stroške za pristop pooblaščenke na pritožbeno obravnavo dne 28. 9. 2018, za prevoženih 150 km v obe smeri, kar znaša 15,00 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov parkiranja v višini 5,00 EUR, saj tožena stranka dejanskega nastanka in višine teh stroškov ni izkazala.

1 Prim. sodba VSRS II Ips 357/2009 2 Takšen način vrednotenja je nenazadnje določen tudi v 25. členu Splošnih pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/13 tožene stranke.