Jedro

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ.

Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti.

Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predvideva.

Ker ZIZ med sredstvi izvršbe ne predvideva prodaje ustanoviteljskega deleža zasebnega zavoda, je nastalo pravno praznino mogoče zapolniti s smiselno uporabo tistega sredstva izvršbe, ki se najbolj približa in prilega pravnemu položaju zasebnega zavoda oziroma ustanoviteljskemu deležu zasebnega zavoda, to pa je prodaja deleža družbenika (smiselna uporaba 20. poglavja ZIZ - izvršba na delež družbenika).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se po spremembi glasi: „ I. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 12. 12. 2016 se zavrne.

II. Pritožbi upnice zoper sklep z dne 25. 4. 2017 se ugodi tako: - da se 1. točka izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - da se 2. točka izreka razveljavi.

III. Dolžnik je dolžan upnici povrniti 799,65 EUR stroškov za odgovor na dolžnikovo pritožbo zoper sklep z dne 12. 12. 2016. Odločitev o upničinih stroških za pritožbo zoper sklep z dne 25. 4. 2017 se pridrži do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog upnice s sklepom dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave 120.000,00 EUR. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor, kateremu je sodišče s sklepom I 1828/2016 z dne 12. 12. 2016 delno ugodilo, v preostalem delu pa je izvršbo dovolilo, med drugim tudi na deležu dolžnika kot družbenika (ali ustanovitelja) v družbi - Zavodu A. Pojasnilo je, da je zavod sicer nepridobiten in ustanovitelj ni upravičen do njegovih donosov, vendar le v času do njegovega prenehanja. Takrat, po poplačilu vseh obveznosti zavoda, preostalo premoženje preide na ustanovitelje, kar pomeni, da je ustanovni delež zavoda njegovo premoženje. Ker je zavod pravna oseba zasebnega prava, ki se vpisuje v sodni register, in se v sodni register navede tudi njegove ustanovitelje, je sodišče pri izvršbi na ustanoviteljski delež v zavodu smiselno uporabilo določbe iz poglavja o izvršbi na delež družbenika.

2. Po prejemu obvestila sodnega registra, da pri pravnem subjektu, Zavodu A., ni možen vpis zaznambe, ker zavodi nimajo vpisanega poslovnega deleža, je prvostopenjsko sodišče spremenilo stališče. S sklepom I 1828/2016 z dne 25. 4. 2017 je izvršbo v delu, ki se nanaša na dolžnikov delež v družbi - zavodu A., ustavilo, ker predmet izvršbe ne obstaja.

3. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom III P 2092/2017 z dne 5. 7. 2017 ugodilo pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 12. 12. 2016 in sklep o izvršbi razveljavilo tudi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba na dolžnikov (ustanoviteljski) delež v Zavodu A. in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Utemeljilo je, da določba 164. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predvideva le izvršbo na deležu dolžnika kot družbenika v gospodarski družbi in ne pozna izvršbe na ustanoviteljski delež v zavodu, ki ni gospodarska družba v smislu ZGD-1. Ustanoviteljski delež v zavodu nima narave premoženjske pravice dolžnika, ki bi jo bilo mogoče unovčiti s prodajo za poplačilo upnikove terjatve.

4. Zoper tako odločitev višjega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitve določb 32. in 165. člena ZIZ v zvezi s 4., 8., 48. in 54. členom Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), zaradi česar se niso uporabile določbe Akta o ustanovitvi Zavoda A.. Podrejeno pa uveljavlja kršitev materialnega prava zaradi neuporabe določbe 3. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Utemeljuje, da je pravna narava ustanoviteljskega deleža zasebnega zavoda v našem pravnem redu pomanjkljivo urejena, niti teorija in sodna praksa pa ne dajeta odgovora na vprašanje, ali je ustanoviteljski delež zasebnega zavoda premoženjska pravica, ki je lahko predmet izvršbe za poplačilo upnikove denarne terjatve. Ne strinja se s stališčem pravnomočne odločbe, da se določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo na deležu družbenika, nanašajo le na gospodarske družbe, ne pa tudi na ustanoviteljske deleže v zavodu. Sklicuje se na mnenje pravnih teoretikov, ki so v več delih obravnavali tematiko podnormiranosti in specifike zasebnih zavodov v našem pravnem redu. Pravna podlaga za presojo vprašanja pravne narave ustanoviteljskega deleža je, poleg skopih določb ZZ, tudi ustanovitveni akt Zavoda A.. Po določbah 48., 51. in 54. člena ZZ, se namreč subsidiarno, če zakon ne določa drugače, za presojo pravnih posledic statusnih sprememb, prenehanja zavoda in uporabo presežkov prihodkov nad odhodki, uporabijo določbe akta o ustanovitvi. Podrejeno in za primer, če tudi ustanovni akt ne bi vseboval ustreznih določb o pravni naravi ustanovitvenega deleža in pravicah, ki izvirajo iz njega, bi moralo sodišče odločiti z analogno uporabo veljavnih predpisov, ki urejajo podobne primere, in z njimi zapolniti pravne praznine (3. člen ZS). Vprašanje pravne narave ustanoviteljevega deleža v zasebnem zavodu bi bilo zato treba presojati s smiselno uporabo pravnih pravil o družbeni pogodbi iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter o osebnih in kapitalskih družbah po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zaključek sodišča, da predmet izvršbe v smislu 32. člena ZIZ ne obstaja, je zato preuranjen. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča o vezanosti na stališče sodnega registra, da ni možen vpis zaznambe sklepa o izvršbi pri zavodu, ker le-ti nimajo vpisanega poslovnega deleža. Morebitne tehnične pomanjkljivosti aplikacije za vpis v sodni register ne morejo biti razlog za ustavitev izvršbe.

5. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo upniku in dolžniku. Na zahtevo je odgovoril dolžnik in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da ZZ izraza družbenik in delež družbenika ne pozna, zato je pravilno stališče nižjih sodišč, da predmet izvršbe ne obstaja. Ne strinja se s smiselno uporabo določb ZGD-1 za zavode, saj za gospodarske družbe velja načelo numerus clausus, ZGD-1 pa zavodov ne omenja. Smiselna uporaba določb ZGD-1 pa ni možna tudi zaradi povsem različne pravne narave gospodarskih družb in zavodov. Za prve je značilna njihova pridobitna naravnanost, drugi so nepridobitne organizacije. Zavod postane lastnik premoženja, ki ga je vanj vložil ustanovitelj, zato na to premoženje ni mogoče poseči v postopku izvršbe zoper ustanovitelja, saj bi to pomenilo, da se upniku omogoči izvršba na predmetih, ki ne pripadajo dolžniku (ustanovitelju). ZIZ v 32. členu predpisuje, kateri so dopustni in mogoči predmeti izvršbe, ustanoviteljskega deleža na zavodu pa med njimi ni. Status ustanovitelja v zavodu je skladno z določbami ZZ urejen tako, da ima ustanovitelj izključno statusno-pravno naravo, brez premoženjske vrednosti. Nadalje tudi Akt o ustanovitvi zavoda A., določa, da se presežek prihodkov nad odhodki zavoda uporablja za modernizacijo in izboljševanje poslovanja zavoda, ustanovitelj ni upravičen do nobenih donosov ali prihodkov. Ustavno sodišče je v zvezi z likvidacijo zavoda, ki je v bistvenih lastnostih podobna likvidaciji gospodarske družbe, analogno uporabilo določbe ZGD-1, vendar to še ne upravičuje analogne uporabe določb ZGD-1 glede institutov, ki so si v bistvenih lastnostih različni. Poleg tega je analogija dopustna le v primerih pravne praznine, o kateri pa vezano na zavode ni mogoče govoriti. ZZ določa, da se medsebojne pravice in obveznosti ustanovitelja in zavoda uredijo v aktu o ustanovitvi. Če posamezna medsebojna pravica oziroma obveznost med ustanoviteljem in zavodom ni urejena niti v zakonu niti v aktu o ustanovitvi, to pomeni da te pravice oziroma obveznosti ni. Ker akt o ustanovitvi zavoda A. nima nobenih določb, ki bi ustanovitelju podeljevala kakršnekoli premoženjske ali druge materialne pravice, se šteje, da teh pravic ustanovitelj nima, posledično pa nanje mi mogoče poseči z izvršbo.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7. Predlog za izvršbo in na njegovem temelju izdan sklep o izvršbi morata med drugim vsebovati dolžnikovo obveznost oziroma upnikovo terjatev, predmet izvršbe in sredstvo izvršbe. Predmet izvršbe je urejen v 32. členu ZIZ, ki določa, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. V drugem odstavku so našteti predmeti, ki so vselej izvzeti iz izvršbe.1 Ureditev drugih izjem in omejitev izvršbe je prepuščeno drugim določbam zakona, ki urejajo posamezne vrste izvršbe. Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev.2 Vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev določene terjatve. Zakon razlikuje sredstva izvršbe glede na to, ali upnik uveljavlja denarno ali nedenarno terjatev. ZIZ v 30. členu izrecno določa le sredstva izvršbe za uveljavitev denarne terjatve, ki so našteta taksativno: 1) prodajo premičnin, 2) prodajo nepremičnin, 3) prenos denarne terjatve, 4) vnovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in 5) vnovčevanje nematerializiranih vrednostnih papirjev, 6) prodajo deleža družbenika in 7) prenos sredstev, ki so pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet. Pred izdajo sklepa o izvršbi mora sodišče med drugim pretehtati dopustnost predlaganega izvršilnega sredstva in predmeta izvršbe ter ustreznost njune medsebojne povezave, kar pomeni, da je s predlaganim izvršilnim sredstvom na določen predmet izvršbe mogoče izterjati upnikovo terjatev. Višje sodišče je vprašanje, ali je ustanoviteljski deleže v zasebnem zavodu premoženjska pravica, utemeljevalo z neobstojem izvršilnega sredstva, ki bi omogočalo izvršbo na ustanoviteljskem deležu zavoda. Ker gre za dve ločeni vprašanji, je treba ločeno presoditi, ali je ustanoviteljski delež v zavodu premoženjska pravica, in nato, ali je izvršba na ustanoviteljski delež zavoda, ki se opravi s prodajo ustanoviteljskega deleža zavoda, dopustno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče izterjati upnikovo terjatev. Z višjim sodiščem se je mogoče strinjati, da med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ.

8. Za razumevanje in pravilno umestitev zavodov v pravni sistem je treba najprej pojasniti osnovne značilnosti pravnih oseb in delitev le-teh v več vrst, za katere so značilne nekatere skupne lastnosti.

Pravna oseba za svoj obstoj potrebuje tri bistvene elemente, in sicer stvarni ali personalni substrat, namen in z njim povezano dejavnost ter organe pravne osebe. Pod personalnim substratom razumemo osebe, ki so člani, družbeniki, državljani, občani, odvisno od vrste praven osebe. Stvarni oziroma premoženjski substrat pa predstavlja premoženjsko podlago pravne osebe. To je najpogosteje denar (zlasti ob ustanovitvi), lahko pa so tudi nepremičnine, premičnine ali pravice. Pravna oseba že ob ustanovitvi in v času delovanja potrebuje bodisi personalni in stvarni substrat (npr. d.d., d.o.o.) bodisi samo personalni (npr. društvo) bodisi samo stvarni (npr. ustanova). Pravna oseba mora imeti določen namen, za katerega se ustanavlja. Namen pri gospodarski družbi je praviloma pridobitev dobička in razdelitev med družbenike, pri društvih in ustanovah pa je namen splošno-koristen oziroma dobrodelen. Da pravna oseba, kot umetno ustvarjen subjekt, lahko stopa v pravna razmerja, mora imeti določene organe, ki so lahko individualni ali kolektivni. Pri nekaterih je obveznih več organov (npr. d.d.), pri nekaterih zgolj eden (npr. ustanova).3 Pravne osebe delimo na osebe javnega in zasebnega prava. Med prve najpogosteje uvrščamo tiste, ki so ustanovljene z zakonom ali upravnim aktom, največkrat gre za države, federativne enote, občine, zbornice, lahko tudi javna podjetja, zavode, ustanove, to je seveda odvisno od ustanovitelja, ustanovnega akta in pooblastil, ki jih pravna oseba izvaja. Med pravne osebe zasebnega prava pa uvrščamo tiste, ki so ustanovljene z zasebnopravnim aktom oziroma jih ustanovijo fizične osebe ali pravne osebe zasebnega prava, namenjene pa so zlasti zasebnim interesom. Mednje spadajo zlasti društva, zadruge, podjetja oziroma gospodarske družbe, ustanove in podobno.4 Glede na njihovo strukturo pravne osebe delimo na korporacije in ustanove. Korporacija je združenje oseb, ki so njeni člani, z njihovo združitvijo pa je ustvarjen nov pravni subjekt, pravna oseba, ki se razlikuje od oseb, iz katerih je sestavljena. Člani korporacije se lahko menjajo, kar ne vpliva na njen nadaljnji obstoj. Personalni substrat korporacije je torej bistven, čeprav ima praviloma tudi premoženje, ni pa nujno. Člani imajo članske oziroma korporacijske pravice in praviloma nimajo stvarnih pravic na premoženju. V pravnem prometu nastopajo v imenu korporacije njeni organi. Najvišji organ te pravne osebe je praviloma zbor vseh članov (npr. skupščina), ki lahko sprejema avtonomne odločitve o pravni osebi (npr. o prenehanju pravne osebe, spremembi namena). V praksi kot oblike korporacij najpogosteje srečujemo društva, zadruge, d.d, k.d.d., d.o.o.5 Ustanova pa je skupnost premoženja, ki mu je podeljena pravna osebnost. Za razliko od korporacij, je pri ustanovi poudarjen stvarni substrat, ustanova nima članov, ima le destinatorje, ki nimajo članskih pravic. Namen pri t. i. tradicionalnih ustanovah je splošno-koristen ali dobrodelen. Vendar zlasti novejše zakonodaje dopuščajo tudi ustanove z zasebnimi nameni. Ustanova ima organ, ki upravlja s premoženjem, vendar ne gre za avtonomne organe, ki bi bili pristojni sprejemati bistvene odločitve o tej pravni osebi (npr. o prenehanju pravne osebe, spremembi namena ali dejavnosti). Ustanova nima podvrst, kakor jim ima korporacija.6

9. V mednarodnem pravu so zavodi opredeljeni kot pravne osebe javnega prava, ki jih tvorijo osebe (zaposleni) in stvari oziroma ki vsebujejo stvari in personalni substrat in so namenjene trajnemu uresničevanju upravnih nalog. Za zavod je bistvena „zunanje vidna institucija“, ki jo sestavljajo osebe in stvari, in v tem se razlikuje od ustanove. Zavodi opravljajo storitve, ki jih mora zagotavljati država. Zavod nima članov, ampak le uporabnike, torej osebe, ki nimajo članskih (korporacijskih) pravic do pravne osebe. Zavod kot pravno osebo javnega prava z oblastnim aktom ustanovi država, dežela ali občina. Ustanovitelj ima v primeru zavoda posebne pristojnosti, saj ne določa le namena in dejavnosti zavoda, ampak pogosto imenuje tudi organe, skrbi ali vsaj nadzira finančna sredstva ipd. Pojavljajo se na področjih zdravstva, šolstva, kulture, zavarovanj ipd.7

10. V Sloveniji so zavodi urejeni s posebnim zakonom iz leta 1991 - Zakonom o zavodih (ZZ). Zakon je v teoriji in praksi deležen kritik zaradi njegove podnormiranosti in nejasnih določb.8 Po definiciji ZZ so zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička (1. člen ZZ). Zavodi so pravne osebe s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata zakon in akt o ustanovitvi (4. člen ZZ). Zavode lahko ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe (2. člen ZZ). Za opravljanje javnih služb se ustanovijo javni zavodi, ki jih ustanovi država, občine, mesto in druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe (prvi in drugi odstavek 3. člena ZZ). Zakon torej dopušča tako zavode javnega prava (javni zavodi) kot tudi zavode zasebnega prava (zasebni zavodi), kar je v mednarodnem primerjalnem pravu izjema. V tujini zasebnih zavodov kot posebnih pravnih oseb ne poznajo, v Sloveniji pa so pravne osebe zasebnega prava tudi zasebni zavodi.9

11. Zavod A. je zasebni zavod, ki ga je ustanovil dolžnik, kot njegov edini ustanovitelj, ki je hkrati tudi njegov direktor. Če zavod opredelimo glede na osnovne tri elemente, ki jih pravna oseba potrebuje za svoj obstoj, to je glede na personalni in stvarni substrat, namen in organe pravne osebe, ugotovimo: – da zavod nima članov (personalnega substrata), ki so tipični za pravne osebe tipa korporacije, ima pa ustanovitelje; – da personalnega substrata nimajo pravne osebe tipa ustanove, vendar zavodov mednje ne moremo uvrstiti, ker pri zavodu pravne osebnosti ne tvori za namen vezano premoženje; – da so ustanoviteljem zavoda podeljene pristojnosti, ki v družbah, tipa korporacij, praviloma pripadajo članom;10 – da je iz 1. člena ZZ mogoče razbrati, da zavod sme zasledovati le nepridobitne namene. Zavod je namreč lahko ustanovljen za dejavnosti, ki so v 1. členu izrecno naštete in za katere zakonodajalec očitno domneva, da njihov cilj ni pridobivanje dobička, kot tudi za druge dejavnosti, če njihov cilj ni pridobivanje dobička; – da je nepridobitnost zavoda razrahljana z naslednjimi določbami ZZ: 1) zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, sicer le kot pomožno dejavnost (drugi odstavek 18. člena ZZ), 2) zavod lahko v okviru svoje dejavnosti ustanovi podjetje (drugi odstavek 20. člena ZZ), 3) zavod ali njegova organizacijska enota se sme organizirati kot podjetje (tretji odstavek 51. člena ZZ), 4) zavod sredstev za delo ne pridobiva le iz sredstev ustanovitelja, temveč tudi s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov (prvi odstavek 48. člena ZZ) in 5) z aktom o ustanovitvi je mogoče določiti, da se presežek prihodkov nad odhodki, torej dobiček, sme uporabiti tudi drugače, kot le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena ZZ); – obvezen organ zavoda je svet zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki ustanoviteljev, delavcev zavoda in uporabnikov oziroma zainteresirane javnosti. Svet zavoda se torej v bistvenem razlikuje od zbora vseh članov v pravnih osebah tipa korporacij (npr. skupščine) v tem, da tam najvišji organ odločanja sestavljajo le njegovi člani, svet zavoda pa poleg ustanoviteljev sestavljajo tudi predstavniki drugih interesnih skupin; – vpliv, ki ga imajo lahko predstavniki delavcev, uporabnikov in zainteresirane javnosti je pomembno zmanjšam s tem, da so vse pomembnejše avtonomne odločitve, ki so v pravnih osebah tipa korporacij podeljene zboru vseh članov, v zavodu prepuščene avtonomni odločitvi ustanovitelja, in ne svetu zavoda.11 Zavod lahko spremeni ime in sedež le s soglasjem ustanovitelja (17. člen ZZ). Zavod lahko spremeni ali razširi dejavnost le s soglasjem ustanovitelja, zavod lahko ustanovi drug zavod ali podjetje s soglasjem ustanovitelja (20. člen ZZ); Statut oziroma pravila zavoda sicer sprejme svet zavoda, vendar s soglasjem ustanovitelja (prvi odstavek 46. člena ZZ). Organizacijo zavoda se določi s statutom oziroma pravili zavoda, ki jih sprejema svet zavoda, vendar s soglasjem ustanovitelja (prvi odstavek 47. člena ZZ). O statusnih spremembah zavoda odloča ustanovitelj samostojno (51. člena ZZ), prav tako o prenehanju zavoda odloči ustanovitelj (tretja alineja prvega odstavka 54. člena ZZ); – ustanovitelj ima prav tako velik vpliv na poslovodni organ zavoda. Direktorja zavoda namreč imenuje in razrešuje ustanovitelj (prvi odstavek 32. člena ZZ).

12. Predstavljene značilnosti, ki veljajo za javne in zasebne zavode, lahko strnemo v ugotovitev, da zasebnih zavodov ne moremo uvrstiti v nobeno od tipičnih vrst pravnih oseb zasebnega prava. Hkrati pa zanje lahko trdimo, da imajo določene lastnosti vseh tipičnih oblik pravnih oseb zasebnega prava. Zasebni zavod nima članov, ima pa ustanovitelje s pristojnostmi, ki praviloma pritičejo članom. Njegov namen ne sme biti pridobivanje dobička, hkrati pa je nepridobitnost zasebnih zavodov z drugimi zakonskimi določbami pomembno razrahljana. Najvišji organ zavoda je svet zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki različnih interesnih skupin, pri čemer pa so vse bistvene odločitve, ki se tičejo zavoda, v pristojnosti ustanovitelja, večino drugih odločitev pa sme svet zavoda sprejeti le s soglasjem ustanovitelja. Za obravnavano zadevo je bistven le odgovor na vprašanje, ali je dolžnik z ustanovitvijo zasebnega zavoda ustvaril premoženje, ki bi ga bilo mogoče unovčiti s prodajo za poplačilo upnikove terjatve.

13. Nesporno je, da imajo gospodarske družbe, ki so ustanovljene z namenom pridobivanja dobička (npr. d.d., d.o.o.), premoženjsko vrednost, zato ZIZ predpisuje tudi postopek njihove prisilne prodaje za poplačilo upnikove terjatve. Nasprotne njim so pravne osebe, ki so ustanovljene za nepridobitne namene (splošnokoristne ali dobrodelne). Mednje naj bi sodili tudi zasebni zavodi. Je za nepridobitne pravne osebe res upravičeno trditi, da zgolj zato, ker niso ustanovljene za pridobivanje dobička, njihovim ustanoviteljem ne prinašajo nobene premoženjske vrednosti? Ob ustanovitvi zasebnega zavoda mora ustanovitelj vanj vložiti določena finančna ali druga premoženjska sredstva, kar pomeni, da ima ustanovljen zasebni zavod že od ustanovitve dalje določeno premoženjsko vrednost. Pomanjkljivost zakonske ureditve je, da ne določa minimalne višine ustanovitvenih sredstev, ampak le na splošno, da se zavod lahko ustanovi, če so zagotovljena sredstva za njegovo ustanovitev in začetek dela, v ustanovitvenem aktu pa morajo biti navedena tudi sredstva, ki so zavodu zagotovljena za ustanovitev in začetek dela (7. člen ZZ in 5. alineja 8. člena ZZ). Zakonske določbe so nejasne tudi glede nadaljnje usode vloženih sredstev, ali na njih lastninsko pravico obdrži ustanovitelj, ali pa postanejo last zavoda. ZZ v prvem odstavku 49. člena določa le, da je zavod odgovoren za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi lahko razpolago, ne pove pa, ali je tudi lastnik sredstev s katerimi lahko razpolaga. To dilemo je odpravilo že Ustavno sodišče z ustavno odločbo Up-308/00 z dne 19. 12. 2000, v kateri je zavzelo stališče, da je z vložitvijo premoženja v ustanovitev zavoda, ustanovitelj na tem premoženju izgubil lastninsko pravico, premoženje pa je postalo last zavoda. Na tem mestu je treba pritrditi dolžniku, ki v odgovoru opozarja, da ustanovitelj z vložitvijo premoženja v zavod na tem premoženju izgubi lastninsko pravico. Povsem enako pa velja za vložek v katerokoli družbo (razen družbe civilnega prava), zato to dejstvo ne izključuje možnosti, da ima ustanoviteljski delež zavoda premoženjsko vrednost. Po ustanovitvi zavod začne poslovati oziroma opravljati svojo dejavnost. V odgovoru dolžnik poudarja, da je Zavod A. nepridobiten zavod, ki mu ne daje nobenih premoženjskih upravičenj. Pri tem odgovoru je treba razlikovati med namenom in dejavnostjo pravne osebe. Namen opredeljuje cilj, zaradi katerega nekdo ustanovi pravno osebo (npr. pridobivanje dobička, pomoč drugim). Glede na namen pravne osebe delimo na pridobitne in nepridobitne. Način realizacije namena pa se zagotovi z izvajanjem dejavnosti.12 Dejavnost je torej le sredstvo, s katero pravna oseba uresničuje namen. Nepridobitnost v praksi in teoriji razumemo kot prepoved delitve dobička med člane, nepridobitnosti namena pa ne smemo zamenjevati z opravljanjem dejavnosti.13 Pravna oseba, katere namen je nepridobiten, si lahko prizadeva ustvariti čim več prihodkov oziroma dobiček, vendar ga ne sme deliti med člane. Zavod je lahko ustanovljen za dejavnosti, ki so v 1. členu ZZ izrecno naštete in za katere zakonodajalec očitno domneva, da njihov cilj ni pridobivanje dobička, kot tudi za druge dejavnosti, če njihov cilj ni pridobivanje dobička. Zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena opravljanju dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen (drugi odstavek 18. člena ZZ). Sredstva za delo zavod pridobiva iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi (prvi odstavek 48. člena ZZ). V primeru uspešnega poslovanja, tudi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na trgu, zavod lahko ustvarja dobiček. Vendar kot je bilo prej pojasnjeno, to ni opredelilni element za razvrstitev zavoda v pridobitno ali nepridobitno organizacijo. Bistveno je, kako se ustvarjen dobiček porabi. Če se porabi za nadaljnji razvoj in delo zavoda, gre za nepridobitno organizacijo. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti dolžnik navaja, da izvršba na zavod ni mogoča, ker je v ustanovitvenem aktu določil, da bo dobiček uporabljen za modernizacijo in izboljšanje poslovanja zavoda, zato mu ustanoviteljski delež ne daje nobenih premoženjskih upravičenj. Zavod A., glede na to določbo v ustanovitvenem aktu, torej lahko opredelimo kot nepridobitno organizacijo, ni se pa mogoče strinjati z dolžnikom, da zato nima premoženjske vrednosti. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Premoženjsko vrednost mu lahko daje tudi njegov dober poslovni ugled, t. i. goodwill.14 Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske koristi v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti.

Ustanovitelj lahko sprejme akt o prenehanju zavoda, če so prenehale potrebe oziroma pogoji za opravljanje dejavnosti, za katero je bil ustanovljen (tretja alineja prvega odstavka 54. člena ZZ) in v tem primeru se opravi postopek likvidacije zavoda (drugi odstavek 54. člena ZZ). Za razliko od ustanove, kjer se ostanek premoženja likvidacijske mase v skladu z voljo in namenom ustanovitelja dodeli drugi ustanovi, ki izvaja enak namen, če pa take ni, pa ustanovi, ki izvaja podoben namen, se v primeru zavodov ostanek premoženja razdeli ustanoviteljem. Ta likvidacijski delež pa je kot ustanoviteljeva premoženjska pravica varovana tudi v okviru 33. člena Ustave v zvezi s 67. členom Ustave.15 Zavod pa lahko preneha tudi z organiziranjem kot podjetje (5. alineja 54. člena ZZ), kar pomeni, da se ustanoviteljska pravica lahko neposredno spremeni v npr. poslovni delež družbe z omejeno odgovornostjo.

V pravu EU pojem podjetja ni opredeljen, vendar je Sodišče EU že večkrat razsodilo, da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja.16 V pravu EU je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, s katero se na določenem trgu ponuja blago in storitev.17 Tudi okoliščina, da gre za nepridobitno organizacijo, katere cilj ni pridobivanje dobička, po pravu EU ni ovira za to, da se taka organizacija, ki izvaja dejavnost na trgu, obravnava kot podjetje, saj je njena ponudba konkurenčna ponudbi drugih izvajalcev, katerih cilj je dobiček.18 Ker ZZ izrecno določa, da zavod poleg dejavnosti iz drugega odstavka 1. člena ZZ, lahko opravlja tudi gospodarske dejavnosti, se zdi, da zakon dejavnosti iz prvega člena ZZ šteje za negospodarske. Kot je bilo pojasnjeno, v pravu EU takšno razlikovanje ni utemeljeno. Gospodarska dejavnost je vsaka dejavnost, s katero se na določenem trgu ponuja blago ali storitev. Če je ta pogoj izpolnjen, okoliščina, da je dejavnost povezana z vzgojo in izobraževanjem, znanostjo, kulturo ali drugo dejavnostjo iz drugega odstavka 1. člena ZZ, ni ovira za opredelitev le te kot gospodarske dejavnosti, četudi je organizirana v pravnoorganizacijski obliki nepridobitnega zavoda.

14. Navedeni razlogi iz prejšnje točke upravičujejo zaključek, da ima zasebni zavod oziroma ustanoviteljski delež zavoda za njegovega ustanovitelja premoženjsko vrednost. Ta nastane že z investiranjem premoženja v ustanovitev zavoda, v primeru uspešnega poslovanja pa se njegova vrednost le še povečuje. V primeru prenehanja zasebnega zavoda, pa premoženje, ki je ostalo po plačilu dolgov, znova preide v premoženjsko sfero ustanoviteljev. Ob upoštevanju sodne prakse, ki jo je oblikovalo sodišče EU, pa zasebnih zavodov ni mogoče opredeliti drugače kot zavodsko organiziranih podjetij, pri čemer ne more biti nobenega dvoma v to, da ima podjetje premoženjsko vrednost.19 Ustanovitelji imajo prav tako možnost, da kadarkoli v času njegovega delovanja, zavod preoblikujejo v podjetje.

15. Ker je ustanoviteljski delež v zasebnem zavodu za njegovega imetnika premoženjska pravica, ZIZ pa ne predvideva sredstva izvršbe na ustanoviteljskem deležu zavoda, je treba odgovoriti še na vprašanje, po kakšnem postopku unovčiti premoženje za poplačilo upnikove terjatve. Državna tožilka predlaga uporabo določb akta o ustanovitvi, podredno pa analogno uporabo veljavnih predpisov, ki urejajo podobne primere. Dolžnik nasprotno meni, da ne gre za pravno praznino, saj je odsotnost teh pravil le še dodaten razlog za to, da izvršba na zasebni zavod ni dovoljena. Po presoji Vrhovnega sodišča je kot bistveno treba poudariti, da določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predvideva. Izvršba na ustanoviteljskem deležu zasebnega zavoda z zakonom ni izvzeta iz izvršbe, niti ni omejena, zato je po določbi 32. člena ZIZ lahko predmet izvršbe. Odsotnost pravila za njegovo prisilno unovčitev pa je pravna praznina, ki jo je treba zapolniti z ustreznimi metodami razlage. Uporabo določb akta o ustanovitvi zavoda in analogna uporaba določb ZZ po presoji Vrhovnega sodišča ne bo dala želenega rezultata. Zakoni ali akti, ki urejajo statusna vprašanja pravnih oseb, ne vsebujejo pravil za prisilno unovčitev premoženja za poplačilo upnikove terjatve, kvečjemu lahko določajo posledice za pravno osebo, če je po izvršbi v pravno osebo vstopila tretja oseba. Nakazujeta pa se dva druga možna načina, kako bi upnik lahko unovčil premoženje dolžnika, ki je naloženo v pravnoorganizacijski obliki zasebnega zavoda. Nad zasebnim zavodom se lahko začne postopek likvidacije, upnik pa se poplača z unovčitvijo in prodajo premoženja, ki po likvidaciji zavoda znova preide v premoženjsko sfero ustanovitelja zavoda (dolžnika). Lahko pa se smiselno uporabi tisto sredstvo izvršbe, ki se najbolj približa in prilega pravnemu položaju zasebnega zavoda oziroma ustanoviteljskemu deležu zasebnega zavoda.

16. Likvidacija družbe je predvidena v primeru družbe civilnega prava (societete), za katero 1000. člen OZ določa, da družba preneha, če je družbenikov delež po izvršbi pridobila kakšna tretja oseba. V tem primeru je bistvena okoliščina to, da gre za osebno družbo, za katere je značilna odvisnost družbe od posameznih družbenikov. Sprejem novega člana, odstop dosedanjih, smrt oziroma stečaj – vse to vpliva na obstoj osebnih družb.20 Nasprotne njim so korporacije, ki so samostojne, od družbenikov oziroma članov neodvisne družbe. Sprejem novega člana, odstop dosedanjih, smrt oziroma stečaj ne vplivajo na nadaljnji obstoj družbe.21 Zato je npr. v 481. členu ZGD-1 določeno, da se poslovni delež v d.o.o. lahko odsvoji in deduje. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, zasebnih zavodov ni mogoče uvrstiti v nobeno od tipičnih vrst pravnih oseb zasebnega prava. Prav tako pa tudi ni najti prepričljivih argumentov za stališče, da gre v primeru zasebnega zavoda med ustanovitelji za tako tesno medsebojno povezanost, da bi bila smrt ustanovitelja, vstop novega člana ali izstop enega od ustanoviteljem razlog za njegovo prenehanje. Zavod lahko ustanovi tudi en sam ustanovitelj, kar kaže na to, da pri tej vrsti pravne osebe ni poudarjen element združenja več oseb. Da ne gre za tesno povezanost med ustanovitelji zavoda, je razvidno tudi iz 54. člena ZZ, ki kot razlog za prenehanje zavoda ne navaja smrt ustanovitelja, izstop ustanovitelja, ali da je ustanoviteljski delež (po izvršbi ali na drug način) pridobila tretja oseba. Nadalje ZZ v 9. členu določa, da ustanovitelji njihove medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti uredijo s pogodbo (ne z aktom o ustanovitvi). V primeru, da bo ustanoviteljski delež po izvršbi pridobila tretja oseba, torej lahko ustanovitelji z novim članom sklenejo novo pogodbo in uredijo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti. Če med njimi tak dogovor ne bo mogoč, še vedno lahko sprejmejo akt o prenehanju zavoda.

17. Ker ZIZ med sredstvi izvršbe ne predvideva prodaje ustanoviteljskega deleža zasebnega zavoda, je nastalo pravno praznino mogoče zapolniti s smiselno uporabo tistega sredstva izvršbe, ki se najbolj približa in prilega pravnemu položaju zasebnega zavoda oziroma ustanoviteljskemu deležu zasebnega zavoda, to pa je prodaja deleža družbenika (smiselna uporaba 20. poglavja ZIZ - izvršba na delež družbenika). Na več mestih je bilo že pojasnjeno, da ima zasebni zavod sicer svoj sui generis položaj, kljub temu pa ima določene lastnosti, ki ga zelo približujejo statusni obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Tako je bilo v 11., 12. in 13. točki poudarjeno, da zavod sicer nima članov, ima pa ustanovitelje s pristojnostmi, ki so v družbah tipa korporacij podeljene članom; da zakon zavod definira kot nepridobitno organizacijo, hkrati pa dopušča vrsto izjem; da je organ zavoda svet zavoda, hkrati pa so ustanovitelji tisti, ki odločajo o vseh pomembnih odločitvah, ki se tičejo zavoda; da je po pravu EU zasebni zavod, kot ga opredeljuje ZZ, podjetje; da z vložitvijo premoženja v ustanovitev zavoda, premoženje postane last zavoda, v primeru prenehanja le tega pa se ostanek premoženja razdeli ustanoviteljem. Vse te lastnosti zavodov, ki so bile natančneje obrazložene v prejšnjih točkah, statusno pravno obliko zasebnih zavodov močno približajo družbi z omejeno odgovornostjo. Glede ustanovitve pa je ZZ celo liberalnejši od ZGD-1, ki kot pogoj za ustanovitev d.o.o. predpisuje osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, ZZ pa le na splošno določa, da morajo biti zagotovljena sredstva za ustanovitev in začetek dela zavoda. Pomembna lastnost, ki definira d.o.o. in položaj družbenika v njem je, da družbenik za obveznosti družbe ne odgovarja (472. člen ZGD-1). Odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda ZZ ureja v drugem odstavku 49. člena ZZ. Ustanovitelj je odgovoren za obveznosti zavoda, s pomembnim dodatkom, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zakonu je torej mišljeno, da za obveznosti zavoda praviloma odgovarjajo njegovi ustanovitelji. V praksi pa je glede zasebnih zavodov ravno obratno, saj praviloma vsi v svojih ustanovitvenih aktih odgovornost ustanoviteljev izrecno izključijo.22, 23 Čeprav se na prvi pogled zdi, da imajo zasebni zavodu svojevrstno ureditev, se je izkazalo, da se v vseh bistvenih lastnostih ujemajo s statusno-pravno ureditvijo družb z omejeno odgovornostjo. Čeprav de jure zasebni zavod nima članov, de facto člansko vlogo z vsemi pristojnostmi in nalogami, ki jim jih nalaga ZZ, opravljajo ustanovitelji. Čeprav de jure zasebni zavod nima poslovnega deleža, je de facto ustanoviteljski delež poslovni delež. Ko pa je tako, je mogoče zaključiti, da je položaj ustanovitelja zasebnega zavoda v taki meri podoben položaju imetnika poslovnega deleža družbe z omejeno odgovornostjo, da to narekuje analogno uporabo pravil o izvršbi na delež družbenika. Državna tožilka pa pravilno opozarja tudi na to, da morebitne tehnične pomanjkljivosti aplikacije za vpis v sodni register ne morejo biti razlog za ustavitev izvršbe.

18. Glede na navedeno se izkaže, da sta nižji sodišči zmotno presodili, da predmet izvršbe v zvezi z zasebnim zavodom A. ne obstaja, zato je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča druge stopnje, v zvezi s sklepoma sodišča prve stopnje, na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spremenilo kot izhaja iz izreka. Vrhovno sodišče o predlogu upnice za izdajo začasne odredbe ni moglo odločiti, zato je odločitev v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Dolžnik v postopku s pritožbo ni bil uspešen, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka, mora pa upnici povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo dolžnika zoper sklep z dne 12. 12. 2016 (peti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) po tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 v višini 1.400 točk, povečano za 2 % materialne izdatke in 22 % DDV (posvet s stranko je vsebovan v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo), kar skupaj znaša 799,65 EUR. O upničinih stroških za pritožbo zoper sklep z dne 25. 4. 2017 bo odločilo prvostopenjsko sodišče, skupaj z odločitvijo o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe. Dolžnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni bil uspešen, zato sam nosi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

1 Po tej določbi so iz izvršbe vselej izvzeti naslednji predmeti:1) stvari, ki niso v pravnem prometu, 2) rudno bogastvo in druga naravna bogastva, 3) objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjena za obrambo države, 4) objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe, 5) druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon. 2 Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 146. 3 Povzeto po Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 49-60. 4 Trstenjak V., Tipologija pravnih oseb, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik d.d., 1994, št. 5-6. 5 Povzeto po Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 132-137. 6 Povzeto po Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 142. 7 Povzeto po Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 117-119. 8 Prof. dr. Verica Trstenjak navaja, da je bil zakon sprejet kot neka bolj prehodna možnost za reorganizacijo takratnih „organizacij združenega dela posebnega družbenega pomena“ v sodobnejšo obliko. Glej: Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 119., 424- 429.Dušan Jovanovič in Luka Bernard navajata, da ZZ določena vprašanja urejata zelo skopo oziroma jih sploh ne urejata. Glej: Jovanovič D., Bernadr L., Prenehanje članstva v zavodu in obračun premoženja, Podjetje in delo - 2015, št. 1, str. 105.Mag. Darja Novak Krajšek navaja, da je pomanjkljivost ZZ ta, da nima nobenih določb o načinu, postopku in pravnih posledicah izstopa posameznih ustanoviteljev ter določb o vprašanju vstopa novih članov. 9 Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 467. 10 Ustanovitelj v aktu o ustanovitvi določi dejavnost zavoda. S soglasjem ustanovitelja lahko zavod spremeni ali razširi dejavnost ali v okviru svoje dejavnosti, ustanovi drug zavod ali podjetje. Svet zavoda, ki upravlja zavod, sestavljajo predstavniku ustanovitelja, delavcev zavoda ter predstavniki uporabnikov. Ustanovitelj imenuje in razrešuje tudi direktorja zavoda, če ni z aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda. Organizacija zavoda, organi, njihove pristojnosti in način odločanja ter druga vprašanja pomembna za opravljanje dejavnosti in poslovanje zavoda so urejena s statutom ali pravili zavoda, le-te pa sprejema svet zavoda s soglasjem ustanovitelja. 11 Pristojnosti sveta zavoda so določene v 30. členu ZZ: sprejema statut oziroma pravila in druge splošne akte zavoda, sprejema program dela in razvoj zavoda ter spremlja njihovo izvrševanje, določa finančni načrti in sprejema zaključni račun zavoda. Ne more pa npr. svet zavoda odločiti o spremembi ali razširitvi dejavnosti, ampak lahko le predlaga ustanovitelju spremembo ali razširitev le te. 12 Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 56-57. 13 Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 291. 14 Jovanovič D., Bernard L., Prenehanje članstva v zavodu in obračun premoženja, Podjetje in delo - 2015, št. 1, str. 105. 15 Glej sklep Ustavnega sodišča Up-308/00 z dne 19. 12. 2000. 16 Glej npr. sodbi z dne 23. 4. 1991 v zadevi Höfner in Elser, C-41/90, Recueil, str. I-1979, točka 21 in v zadevi AOK Bundesverband in drugi, C-264/01, C-306/01, C-354/01 in C-355/01, Recueil, str. I-249, točka 46. 17 Glej sodbi z dne 18. 6. 1998 v zadevi Komisija proti Italiji , C-35/96, Recueil, str. I-3851, točka 36 in z dne 12. 9. 2000 v zadevi Pavlov in drugi, od C-180/98 do C-184/98, Recueil, str. I-6451, točka 75. 18 Glej sodbo z dne 10. 1. 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C-222/04, ZOdl., str. I-289, točki 122 in 123. 19 Dušan Jovanovič in Luka Bernard poudarjata, da naraščanje vrednosti podjetja, ki sestavlja premoženje zavoda, ni odvisno od cilja zavoda kot statusno pravne oblike. Premoženjska vrednost ni odvisna od zakonskega namena delovanja (predpisanega namena), temveč opravljanja dejavnosti (ekonomska kategorija). Jovanovič D., Bernard L., Prenehanje članstva v zavodu in obračun premoženja, Podjetje in delo - 2015, št. 1. 20 Trstenjak V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 184. 21 Ibidem. 22 Novak Krajšek D., Zavodi in posebnosti nekaterih drugih pravnih oseb, ki se vpisujejo v sodni register, Pravosodni bilten, 2014, št. 2, str. 285. 23 Zasebni zavodi, zlasti z izključitvijo odgovornosti in možnostjo izplačevanja presežka, so postali privlačna statusnopravna oblika za zadovoljevanje potreb ustanoviteljev, če se pri tem upošteva odsotnost določb o višini ustanovitvenih sredstev, ki so pogosto breme za začetek opravljanja dejavnosti. Glej: Jovanovič D., Bernard L., Prenehanje članstva v zavodu in obračun premoženja, Podjetje in delo - 2015, št. 1.