Jedro

Zatrjevano dejstvo, da je tretji koristil kredit na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe, ne vpliva na pogodbeni odnos med pravdnima strankama.

Določba paragrafa 1335 ODZ določa, da pravica zahtevati obresti preneha le v primeru, če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Pravilo pa se ne uporablja, če upnik svojo terjatev sodno uveljavlja, kajti v tem primeru lahko zamudne obresti presežejo glavnico. V konkretnem primeru obresti do vložitve tožbe niso dosegle višine glavnice, zato se tožena stranka na pravilo ne ultra alterum tantum v konkretni zadevi ne more sklicevati.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 17.267,00 EUR nadomesti z zneskom 335,55 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 168,54 EUR v 15. dneh od prejema te odločbe dalje, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v petnajstih dneh dolžna tožeči stranki po stanju dolga na dan 31. 12. 1996 na računu št. 04040-791-529 plačati znesek 1.003,52 EUR s 17 % letnimi obrestmi in sicer od zneska 10.880,45 ATS od 31. 12. 1996 do 1. 1. 2002, od zneska 2.928,29 ATS od 18. 4. 1997 do 1. 1. 2002 in od zneska 1.003,52 EUR od 1. 1. 2002 do plačila obveznosti. Obrestni del zahtevka od zneska 2.928,29 ATS od 31. 12. 1996 do 17. 4. 1997 je zavrnilo ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 12. 2012 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških pravdnega postopka in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov v višini 17.267,31 EUR s pp.

3. Zoper sodbo in sklep o stroških postopka vlaga pritožbo tožena stranka. S pritožbo zoper sodbo izpodbija ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prvo sodišče je odločitev oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke S. J., kljub temu, da je izvedenka ravnala v nasprotju z določili ZPP in informacije pridobivala direktno od tožeče stranke ter jih uporabila pri izdelavi mnenja, čeprav je bila tožeča stranka pri dostavi novih dokazov prekludirana. Da je dvom v izvedenko utemeljen, se je izkazalo ob zadnji medijsko razkriti aferi, kjer je bila ravno konkretna izvedenka sodelavka stečajnega upravitelja I. V. in je bila omenjena tudi v povezavi s stečajnim upraviteljem B. G. preko podjetja B. d.o.o. Z napadeno sodbo je sodišče kršilo tudi določilo OZ, ki je izrecno določal, da obresti prenehajo teči takrat, ko dosežejo višino glavnice, kar je veljalo vse do leta 2007. Sodišče je torej sprejelo odločitev, ki nasprotuje domačemu pravnemu redu in je ne bi smelo uporabiti. Sodišče za sprejemanje delnih odločitev, iz celote trga posamezne dele in o njih odloča, čeprav se bistvo dokaznega postopka nanaša na osnovni dolg in njegovo poplačilo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odmeri stroške skladno z veljavno Odvetniško tarifo oz. da napadeni sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Odločitev o pravdnih stroških s posebnim sklepom v ničemer ne pomeni, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, saj mora stranka vložiti posebno pritožbo zoper stroške in tudi v tem delu plačevati sodno takso. Sodišče mora odločati o celotnem zahtevku in le izjemoma razdeliti sodbo in odločiti o posameznih delih tožbenega zahtevka. Da sodišče najprej samo tožbo razdeli na tri zadeve, hkrati pa izdaja sklepe o stroških posebej za vsako zadevo, presega normalno zmožnost razumevanja Zakona o pravdnem postopku. ZPP v 322. členu jasno določa, da lahko sodišče sklene, da bo odmerilo stroške kasneje, vendar le v primeru, kadar se sodba razglasi javno in kadar odloča senat. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo. Stroške določa odvetniška tarifa, ki je veljala v času vložitve tožbe. Za vrednost spora 1.003,52 EUR nobena odvetniška tarifa za vložitev tožbe ne predvideva 1400 točk. 5. Pritožba tožene stranke zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

6. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne, prepričljive in utemeljene razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo po pravilih avstrijskega materialnega prava, to je Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki v paragrafu 983 in 985 uzakonja posojilno pogodbo, po kateri mora prejemnik posojila, katerega predmet je lahko tudi denar, prejeto vrniti v enaki vsoti (glavnica) v dogovorjenem roku. S predmetno tožbo tožeča stranka terja vračilo denarja po posojilni pogodbi z dne 26. 11. 1990, katere predmet je bil znesek kredita v višini 350.000 ATS. Toženec ni oporekal prejemu posojila v višini 350.000 ATS na podlagi navedene pogodbe, temveč je navedel, da je navedeni kredit koristila K. L. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da zatrjevano dejstvo, da je tretji koristil kredit na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe, ne vpliva na pogodbeni odnos med pravdnima strankama.

8. Izračun višine obveznosti po obravnavani kreditni pogodbi je sodišče prve stopnje naložilo izvedenki finančne stroke S. J., ki je ugotovila, da neplačana obveznost toženca na dan 31. 12. 1996 znaša 13.808,74 ATS oz. sedaj 1.003,52 EUR. Tožena stranka še v pritožbi ne pove, kateri so tisti dokazi, ki naj bi jih izvedenka S. J. pridobila direktno od tožeče stranke in ki bi lahko vplivali na izračun višine obveznosti po navedeni kreditni pogodbi ter glede katerih naj bi bila tožeča stranka prekludirana. Sicer pa je prvo sodišče pojasnilo, da listin, označenih kot priloge od A18 do A31 ter A33 do A38 ni upoštevalo, ker jih je tožeča stranka predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Zgolj pavšalno ugovarjanje tožene stranke zoper izvedenko pa ne more omajati strokovnosti izdelave izvedeniškega mnenja oziroma tožena stranka ni navedla nič konkretnega, kar bi vzbudilo dvom v ugotovitve izvedenke, zaradi česar bi bilo smiselno ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca.

9. Glede na pritožbeno navedbo, da je sodišče kršilo določilo OZ, ki je določalo, da obresti prenehajo teči takrat, ko dosežejo višino glavnice, je na navedeni očitek že odgovorilo prvo sodišče, in je pravilno obrazložilo, zakaj je za presojo utemeljenosti zahtevka v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe avstrijskega materialnega prava. V tej zadevi gre za razmerja z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka pravna oseba avstrijskega prava. Pravilo ne ultra alterum tantum pozna tudi avstrijsko pravo, vendar pa z drugačno vsebino, kot jo je poznalo našo pravo. Določba paragrafa 1335 ODZ določa, da pravica zahtevati obresti preneha le v primeru, če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Pravilo pa se ne uporablja, če upnik svojo terjatev sodno uveljavlja, kajti v tem primeru lahko zamudne obresti presežejo glavnico. V konkretnem primeru obresti do vložitve tožbe niso dosegle višine glavnice, zato se tožena stranka na pravilo ne ultra alterum tantum v konkretni zadevi ne more sklicevati.

10. Sklep o razdružitvi pravde je sklep procesnega vodstva, ki na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep o stroških

12. Res sodišče prve stopnje v skladu s 163. členom ZPP ni imelo pravne podlage za ločeno obravnavanje stroškov od odločitve o glavni stvari, vendar navedena kršitev ne predstavlja bistvene kršitve postopkovnih določb, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka, ni vplivala.

13. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede odmere višine pravdnih stroškov. Tožeča stranka je v pretežnem delu tožbenega zahtevka po pravdi za znesek 1.003,52 EUR uspela, zaradi česar je upravičena na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP do povrnitve celotnih stroškov postopka. Ker pa je v konkretnem primeru z izpodbijano sodbo sodišče odločalo le o zahtevku, ki je bil izločen od prvotnega zahtevka šele dne 29. 5. 2012, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, je tožeča stranka s tem zahtevkom (1.003,52 EUR) v razmerju do celotnega zahtevka (54.729,08 EUR) uspela le v višini 1,83 %. Sodišče prve stopnje s sklepom o stroških namreč ni odločilo o celotnih stroških postopka, torej tudi glede drugih dveh razdruženih zadev, ampak je odločalo le glede stroškov postopka v predmetni zadevi (zaradi plačila 1.003,52 EUR). Glede na priznane stroške v višini 17.267,31 EUR, ki jim tožena stranka opredeljeno ni ugovarjala, je tožeča stranka upravičena le do povrnitve stroškov glede na razmerje s celotnim vtoževanim tožbenim zahtevkom. Vse to so torej okoliščine primera, ki v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP narekujejo, da tožena stranka povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 335,55 EUR. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter odločitev o stroških spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa.

14. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo zoper sklep o stroških uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških in naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne pritožbene stroške, ki jih je odmerilo v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP in toženi stranki priznalo za sestavo pritožbe 137,70 EUR (2. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške 2,75 EUR in 20 % DDV, skupaj 168,54 EUR. Ker s pritožbo zoper sodbo ni uspela, tožena stranka v tem delu sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. čl. ZPP).