Jedro

Kasneje najdena oporoka je tožnika določila za oporočnega dediča, toženko (prej zakonito dedinjo) pa kot volilojemnico. Narava sodbe na podlagi dediščinske tožbe je takšna, da ta sodba dejansko nadomesti pravnomočen sklep o dedovanju: tožnik postane dedič, zato mu mora toženka nepremičnino vrniti/izročiti (v primeru njene odsvojitve pa povrniti tisto, kar je prejela kot kupnino), sama pa lahko uveljavlja nujni delež in pravico do volila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik oporočni dedič po pokojnem A. A. glede nepremičnin, parc. št. 1 in 2, k. o. ..., do celote (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do toženke v višini 15.000,00 EUR z obrestmi od 12. 11. 2014 do plačila (II. točka izreka), ne pa tudi terjatev toženke do tožnika (III. točka izreka), zato je toženki naložilo, da tožniku plača 15.000,00 EUR z obrestmi od 12. 11. 2014 do plačila (IV. točka izreka) ter pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo predlaganih zaslišanj strank, ki so pomembna glede številnih okoliščin. Če že je sodišče upoštevalo oporoko, bi jo moralo upoštevati v celoti, tudi z upoštevanjem volil in nujnega deleža. Dediči so v zapuščinskem postopku ravnali tako, kot da oporoke ni, bi pa ravnali drugače, če bi vedeli za njen obstoj in vsebino. Toženka bi lahko še danes koristila svojo pravico ali pa bi ji ta morala biti povrnjena s strani tožnika oziroma kupca. Glede zastaranja navaja, da gre za splošni petletni rok od datuma kupnine. Graja dokazno oceno iz 13. točke glede tega, kako naj bi opustila uporabo nepremičnine, zaradi česar je sodišče zavrnilo njen pobotni ugovor, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da strankam takrat oporoka ni bila poznana. Sodišče bi moralo oporoko v celoti upoštevati in v prid obeh strank. Očita, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo stroške in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na tožbo pravočasno odgovori, opozarja, da toženka uveljavlja pritožbene novote (nujnega deleža ni uveljavljala), prereka njene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

Opis dejanskih okoliščin in spora

5. Med strankama ni bilo sporno, da sta bila za zakoniti dedinji po tožnikovem dedku in toženkinem očetu 3. 5. 2005 razglašeni zapustnikova vdova (do 2/3) in hčerka - toženka (do 1/3). Zapuščina je med drugim obsegala nepremičnini, parc. št. 1 in 2, k. o. ... Dedinji sta sklenili dedni dogovor, na podlagi katerega se je na teh nepremičninah toženka vknjižila kot lastnica do ¼. Tožnik je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našel oporoko, iz katere izhaja, da je on oporočni dedič teh nepremičnin, zapustnik pa je v njej določil, da imata njegov sin in hči (toženka) na teh nepremičninah pravici dosmrtne brezplačne uporabe določenega prostora v podstrešni etaži ali v pritličju, po vsakokratnem dogovoru za preživljanje dopusta ali drugih prostih dni, pravico do skupne uporabe štedilnika, v kurilnici, proste uporabe vode in električne energije za razsvetljavo in kuho, sanitarij v pritličju ali podstrešni etaži ter vsak pravico do ¼ letnega pridelka sadja na domačiji, te pravice pa sta jima dolžna zagotoviti njegova žena in vnuk (tožnik). Pravdni stranki sta 18. 12. 2008 sklenili prodajno pogodbo, na podlagi katere je toženka tožniku svoj solastniški delež prodala, on pa ji je plačal kupnino 15.000,00 EUR. Na tej podlagi je tožnik postal lastnik nepremičnin do celote in jih je s prodajno pogodbo odsvojil. Toženka je nepremičnine souporabljala do leta 2007. 6. Tožnik je s tožbo zahteval, naj sodišče ugotovi, da je on dedič, toženka pa mu je dolžna vrniti prejeto kupnino. Sodišče prve stopnje mu je ugodilo, ni pa sledilo toženkinemu pobotnemu ugovoru, ki ga ta uveljavlja iz naslova volila, kot ta izhaja iz zgoraj povzetega dela oporoke.

Glede ugovora zastaranja

7. Dediščinska tožba je možna le med osebami dediči istega zapustnika, med katerimi je tekel/teče spor(1) o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo dedno enako ali močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico(2). Ugovor zastaranja pravice zahtevati zapuščino kot dedič se tako lahko uveljavlja le v sporu med dediči istega zapustnika(3), zanje pa velja zastaralni rok iz 141. člena ZD(4) in ne zastaralni roki po splošnih obligacijskih predpisih, kot zmotno meni pritožnica.

8. Zapustnik je umrl 13. 2. 2005, tožnik je tožbo vložil 12. 11. 2014, torej znotraj desetletnega objektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 141. člena ZD(5). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, ki jo je glede teka enoletnega subjektivnega zastaralnega roka oblikovalo sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe: tožnik je oporoko našel v septembru 2014, zato je tožbo vložil znotraj zakonskega roka. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih trditev, da mu je bilo znano že prej, da naj bi ostajala oporoka, so brezpredmetne – dokler je ni našel, ni „zvedel za svojo pravico“, zato zastaralni rok dotlej ni mogel pričeti teči. Glede dedovanja parcel 1 in 2, k. o. …

9. Ugotovitve sodišča prve stopnje, vsebovane v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da je tožnik oporočni dedič po pokojnem, pritožnica konkretizirano niti ne izpodbija. Na očitke, da je tožbeni zahtevek zastaral, je pritožbeno sodišče že odgovorilo zgoraj. Pritožbena zahteva, da bi moralo sodišče glede na potek dogodkov po sklepu o dedovanju zaključiti, da oporoka ni upoštevna, nima podlage v materialnopravnih predpisih, zato ji ni mogoče slediti. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna.

Glede ugotovitve obstoja tožnikove terjatve

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje (II. točki izreka), s katero je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženke v višini 15.000,00 EUR, ki ga predstavlja znesek kupnine, ki jo je tožnik plačal toženki v času, ko je bila na podlagi zakonitega dedovanja ona solastnica teh nepremičnin.

11. Toženka je predmet zapuščine odsvojila (pri tem je pravno nepomembno ali tožniku ali komu tretjemu), zato je treba upoštevati načelo realne subrogacije, s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine (v tem primeru je to toženka) pridobil z odsvojitvijo predmetov, obseg pa je odvisen od njegove (ne)dobrovernosti(6).

12. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka kot kupnino za svoj solastniški delež „podedovanega“ premoženja dobila 15.000,00 EUR, zato ta znesek predstavlja zapuščino, ki pripada tožniku.

13. Toženka ni prerekala tožnikovih trditev, da je postala slaboverna od vložitve tožbe dalje, zato ji je sodišče prve stopnje odtlej utemeljeno naložilo tudi plačilo zamudnih obresti(7).

Glede obstoja toženkine terjatve, uveljavljane v pobot

14. Toženka ima teoretično prav, da je narava sodbe na podlagi dediščinske tožbe takšna, da ta sodba dejansko nadomesti pravnomočen sklep o dedovanju(8), zato je načeloma treba upoštevati tudi nujne deleže in volila. Vendar sodišče ne more in ne sme soditi prek trditvene podlage pravdnih strank (212. člen ZPP).

15. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka nujnega deleža ni uveljavlja in da v zvezi s tem dejstva (v nasprotju s prvim odstavkom 337. členom ZPP) navaja šele v pritožbenem postopku. Pred sodiščem prve stopnje je navedla le, da „ga bo uveljavljala, če bo tožnik vztrajal pri predmetni tožbi“(9) in da „po pokojnem očetu ni zahtevala nujnega deleža, kar bo prisiljena zahtevati v zapuščini na podlagi oporoke, ki jo uveljavlja tožeča stranka“(10). Toženka bi moral nujni delež jasno uveljavljati in ob tem podati trditvi, zlasti, ker iz oporoke (priloga A 4) izhaja, da je bila dedno odpravljena. Tudi sicer sodišče nujnega deleža nikoli ne upošteva avtomatično, temveč le, če prizadeti dedič uveljavlja njegovo prikrajšanje, česar pritožnica ni storila. Kršitve materialnopravnega vodstva (da bi moralo sodišče prve stopnje toženko poučiti, da mora nujni delež uveljavljati v tem postopku), pa toženka ne uveljavlja (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 350. členom ZPP).

16. Oporočitelj je toženki v breme tožnika naklonil volilo (dosmrtno brezplačno koriščenje prostora za počitniški namen), toženka pa je nepremičnino prenehala uporabljati, še preden je predmet, na katerega je vezano volilo, prodala tožniku, tožnik pa nato tretji osebi. Pritožbena navedba, da toženka nepremičnine ne bi prenehala uporabljati, če bi vedela, da ima pravico dosmrtnega uživanja, je nelogična, saj jo je prenehala uporabljati že, ko je bila lastnica taiste nepremičnine (torej že tedaj, ko je imela močnejšo pravico od te, ki izhaja iz oporoke). Volilo ni osebna služnost, ki bi dediču prepovedalo razpolaganja s podedovanim premoženjem. Ker iz oporoke ne izhaja, da bi imelo volilo denarno (proti)vrednost, tožnik pa toženki izkoriščanja ni odrekal (trditev v to smer ni bilo)(11), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženkina terjatev ne obstoji.

Sklepno

17. Ob pojasnjenih stališčih (pritožbenega) sodišča se odločitev sodišča prve stopnje, ki določenih predlaganih dokazov ni izvedlo, izkaže kot pravilna. Zaslišanje strank, dokaz, za katerega pritožnica izrecno vztraja, da bi ga bilo treba izvesti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, je pravno neodločilen prav glede vseh okoliščin, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi: glede iskanja oporoke ni podala trditev, da jo je tožnik našel prej, glede pobotnega ugovora pa ni uveljavljala nujnega deleža niti ni trdila, da bi ji dedič (tožnik) kot volilojemnici odrekal pravico do volila.

18. Pritožbena graja stroškovne odločitve je pavšalna, saj pritožnica niti ne navede, kateri stroški so odmerjeni previsoko, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal materialnopravne nepravilnosti te odločitve.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča - nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej tudi Crnić, J., Zakon o nasleđivanju, Organizator, Zagreb, 1998, str. 253 – št. 10. Op. št. (2): Pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 1991. Op. št. (3): Vrhovno sodišče, Rev 1174/80 z dne 30. 9. 1980. Op. št. (4): Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 640/2008 z dne 7. 5. 2009. Op. št. (5): (1) Pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke.

(2) Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih.

Op. št. (6): Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 90/2009 z dne 26. 5. 2011. Op. št. (7): Toženka tudi v pritožbi ne trdi, da bi slaboverna postala kasneje in sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravilnega datuma. Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2009 z dne 26. 5. 2011, v katerem je zavzeto stališče, da slabovernost nastopi najkasneje z vročitvijo tožbe tožencu.

Op. št. (8): Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips z dne 20. 10. 2005. Op. št. (9): Odgovor na tožbo, list. št. 14, tretji odstavek.

Op. št. (10): Pripravljalna vloga toženke, list. št. 50, zadnji stavek zadnjega odstavka.

Op. št. (11): Pritožnica navaja, da je bila v sporu z mamo in bratom, tožnikovim očetom, ne pa tudi s tožnikom.