Jedro

Pritožnica nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1), na kar tudi sama opozarja v pritožbi. Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa.

Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Predpise, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču, je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Ugovor (grajenega) javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parceli št. 993/12 in 993/14 predstavljali javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Predlagatelji sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 993/14, k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče ter splošni skupni del stavbe št. 1051 na naslovu Cesta 30 in 32 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je parcela št. 993/12, k. o. X, skupno pripadajoče zemljišče ter splošni skupni del stavbe iz I. točke izreka ter stavbe št. 1016 na naslovu Cesta 34 in 36 (II. točka izreka). V ostalem delu, glede parcel št. 993/15 in 993/13, obe k. o. X, je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k zgoraj navedenima stavbama zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi pri navedenih parcelah izvede v vrstnem redu zaznambe tega postopka (IV. točka izreka).

2. Proti I., II. in IV. točki sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: pritožnica) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oziroma zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da etažni lastniki niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v predmetni stavbi pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na obravnavanih zemljiščih. Njena pravna prednica na investitorja gradnje predmetne stavbe ni prenesla zemljišč, na katerih so bile že v času gradnje načrtovane javne površine. Splošno je znano, da si je njena pravna prednica v pogodbah z investitorji izgovorila, da so zemljiške parcele, ki so slednjim bile izročene, v delu namenjene za javne namene. Leta 1976 uveljavljeni Zakon o prometu z nepremičninami (ZPN) je določal, da nepremičnine v splošni rabi in nepremičnine, za katere to določajo zakoni in drugi predpisi, niso v pravnem prometu. Upoštevaje navedeno izpodbijani sklep posega na grajeno javno dobro, torej na dobrine v splošni rabi, ki so po namenu in vsebini namenjene vsem in se kot take tudi uporabljajo. Prostorska (sistemska) zakonodaja opredeljuje javne površine kot grajeno in zeleno površino namenjeno splošni rabi, kot so javne ceste, ulice, pasaža, trg, tržnica, atrij, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Tako je jasno, da predlagatelji na nepremičninah, ki predstavljajo zelene površine v soseski in s tem komunalne objekte v splošni in/ali skupni rabi, niso pridobili in niso mogli pridobiti nobenih stvarnih pravic, ker komunalni objekti in naprave niso bili v pravnem prometu, njihova izgradnja pa se je financirala iz sredstev pritožnice in njene pravne prednice. Do teh dejstev oziroma navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz ugotovitve, da so predlagatelji v preteklosti sporne zemljiške parcele urejali in vzdrževali sami, še ne izhaja zaključek, da je bila njihova uporaba v razmerju do drugih stavb v soseski izključujoča. Pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi je nujno upoštevati javni interes, kar izhaja tudi iz namena zakonodajalca, ki je v petem odstavku 48. člena ZVEtL-1 predvidel udeležbo občine v postopku določitve pripadajočega zemljišča, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je odločilo v nasprotju z navedenim.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji so vložili predlog za določitev individualnega in skupnega pripadajočega zemljišča k večstanovanjskima stavbama na naslovu Cesta 30 in 32 ter Cesta 34 in 36. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 enako velja za skupno pripadajoče zemljišče, to je zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati. Kriterije za določitev obsega pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1. 6. Pritožnica nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1), na kar tudi sama opozarja v pritožbi. Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa.1 V pritožbi vztraja, da sta parceli št. 993/12 in 993/14, obe k. o. X.2, javni površini oziroma grajeno javno dobro.

7. Do pritožničinih navedb se je v izpodbijanem sklepu argumentirano opredelilo že sodišče prve stopnje in podalo jasne razloge o tem, da obravnavani parceli, ki v naravi predstavljata zeleni pas ob stavbah predlagateljev, nista namenjeni javni rabi. O tem se je prepričalo z ogledom spornih nepremičnin, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca urbanistične stroke in drugih dokazov v postopku. Ugotovilo je, da je bila nekdanja parcela št. 25/2, katere del sta bili tudi sedanji parceli št. 993/12 in 993/14, proti plačilu odškodnine prenesena na investitorja gradnje stavb predlagateljev. Obravnavani parceli sta bili že vse od izgradnje stavb v letu 1966 namenjeni njuni redni rabi. Za vzdrževanje in urejanje parcel so od nekdaj skrbeli etažni lastniki sami. Gre za površini, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 vsekakor predstavljata individualno (parcela št. 993/14) in skupno (parcela št. 993/12) pripadajoče zemljišče k stavbama predlagateljev. Sodišče prve stopnje je navedlo vsa odločilna dejstva, zato zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka ni podana.

8. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. V konkretnem primeru pritožnici (na kateri je trditveno in dokazno breme) te domneve ni uspelo izpodbiti. Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Predpise, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču, je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nadalje je ugotovilo, da je pritožničina pravna prednica oziroma Sklad za komunalno urejanje zemljišč občine Y. na podlagi pogodbe št. 4429/64-ŽK z 8. 12. 1964 na investitorja gradnje stavb predlagateljev G. (proti odškodnini) prenesla (tudi) sporni parceli.

9. Pritožnica s ponavljanjem navedb, da sta obravnavni parceli namenjeni javni rabi, ne da bi to tudi izkazala, ne more uspeti. Ugovor (grajenega) javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parceli št. 993/12 in 993/14 predstavljali javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.3 Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Ker pritožnica ni ponudila nobenih dokazov, da sta se parceli olastninili po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta parceli namenjeni redni rabi stavb in ne splošni rabi vseh in vsakogar.

10. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar v konkretni zadevi ne gre. Predlagatelji zato sami nosijo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

1 Prim. sklep VSL II Cp 1563/2019. 2 Vse parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 3 Prim. sklep VSL I Cp 1039/2020.