Jedro

Tožnica je živela v družinski skupnosti s taščo, ker je bila toženčev zakonec. In kot zakonec je bila moralno dolžna tašči nuditi le tisto vsakdanjo pomoč, ki je normalna v družinski skupnosti. Pomoč, ki je to presegala, pa ni bila dolžna nuditi ona, temveč toženec (124. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Če jo je prevzela nase, je to storila zato, ker je želela olajšati življenje tožencu kot svojemu zakoncu. Ko je zakonska zveza prenehala, je pravna podlaga za to brezplačno naklonitev tožencu odpadla. Če pa je pravna podlaga odpadla, je tožnica smela zahtevati vrnitev tistega kar je dala (4. odstavek 210. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o plačilu za postavitev nagrobnega spomenika razveljavilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo. Tako je pravnomočno razsojeno o znesku 149.200,16 SIT, ki predstavlja odmeno za pomoč tožnice nekdanji tašči (toženčevi materi) v času njene bolezni.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da v tem sporu ne gre za zahtevek po 4. odstavku 210. člena ZOR. Pravdni stranki sta bila zakonca, ki sta živela v družinski skupnosti z materjo-taščo in od nje imela tudi določene koristi. Pomoč tožnice je bila tako normalna pomoč osebi v družinski skupnosti. V interesu pravdnih strank je bilo, da je bil toženec veliko odsoten in je tako več zaslužil kot če bi vozil v bližini doma in bil po opravljenih vožnjah doma. Tožnica je svoje delo za taščo uveljavljala tudi v postopku za ugotovitev skupnega premoženja. Glede tega dejstva sodišče druge stopnje sploh nima razlogov. Toženec zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec trdi, da je tožnica svoj zahtevek že uveljavljala v postopku za določitev skupnega premoženja ter da o tem ni razlogov v sodbi sodišča druge stopnje. S tem sodišču druge stopnje smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica tega zahtevka ni uveljavljala v navedenem postopku, toženec pa se zoper to ugotovitev ni pritožil. S tem je sodišču druge stopnje odvzel pravico do preizkusa pravilnosti te ugotovitve. Sodišče druge stopnje je namreč vezano na obseg pritožbenega izpodbijanja (1. odstavek 365. člena ZPP). Ponovno načenjanje tega vprašanja na revizijski stopnji zato lahko predstavlja le ugovor zoper pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnici prisodili odmeno za pomoč tašči v času njene bolezni. Toženec neutemeljeno v reviziji vztraja pri ugovoru, da je šlo za normalno pomoč članu družinske skupnosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zajema normalna pomoč članu družinske skupnosti tisto pomoč, ki jo nudijo člani skupnosti drug drugemu pri vsakdanjih opravilih v normalnih okoliščinah. Normalne okoliščine pa so tiste, ki nastajajo med člani družinske skupnosti zaradi normalnih procesov staranja in osebnostnih lastnosti njenih članov, ne pa zaradi hude in neozdravljive bolezni. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila pokojna tašča hudo bolna (imela je raka na želodcu) ter da je njena bolezen zahtevala posebno in obsežno pomoč pri vsakdanjih opravilih (zadnjih šest mesecev celo 24 ur na dan). Šlo je torej za potrebe, ki bistveno presegajo normalne potrebe člana družinske skupnosti.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da nudenje tako obsežne pomoči ni bila moralna obveznost tožnice. Toženec neutemeljeno trdi, da je bila to pomoč tožnica dolžna nuditi zato, ker je živela skupaj v družinski skupnosti s taščo. Tožnica je živela v družinski skupnosti s taščo zato, ker je bila toženčev zakonec. In kot zakonec je bila moralno dolžna tašči nuditi le tisto vsakdanjo pomoč, ki je normalna v družinski skupnosti. Pomoč, ki je to presegala, pa ni bila dolžna nuditi ona, temveč toženec (124. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Če jo je prevzela nase, je to storila zato, ker je želela olajšati življenje tožencu kot svojemu zakoncu. Ko je zakonska zveza prenehala, je pravna podlaga za to brezplačno naklonitev tožencu odpadla. Če pa je pravna podlaga odpadla, je tožnica smela zahtevati vrnitev tistega kar je dala (4. odstavek 210. člena ZOR). Ker tega ni bilo mogoče vrniti, je upravičeno zahtevala protivrednost svojih storitev (1. odstavek 210. člena ZOR). Odločitev sodišč je tako materialnopravno pravilna.

Trditev toženca v reviziji, da je bila njegova odsotnost od doma v interesu obeh strank sama po sebi ne odgovarja na vprašanje ali bi toženec, če bi bil doma, prevzel skrb za svojo mater. Poleg tega gre za novoto, ki v revizijskem postopku ni dovoljena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).