Jedro

Disciplinski organ lahko, neodvisno od organov kazenskega pregona, ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in mu je zanje mogoče izreči disciplinski ukrep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožnika, spremenilo odločbo Disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije tako, da je odločilo, da je tožnik sicer storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. točki prvega odstavka 45. člena zakona o delavcih v državnih organih, vendar mu je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Zato je tudi odločilo, da ga je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj v delovno razmerje in mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 23.6.1993 do 30.9.1996. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je tožniku izreklo nepogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče napačno ugotovilo, kje so se v spornem obdobju izdajali vizumi, prav tako pa je zmotna ugotovitev, da je tožnik imel pred seboj knjigo, v katero bi vpisoval podatke o tujem državljanu. Vse priče so potrdile kaotične delovne razmere, kar kaže na to, da pri tožnikovem ravnanju ni šlo za malomarnost, ampak za pomoto. Neobrazloženo je ostalo, zakaj je sodišče pogojno odloženi ukrep spremenilo v nepogojnega. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala navedbe revizije in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77).

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izopodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Po mnenju revizijskega sodišča materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 2. točke prvega odstavka 45. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99) je hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tudi neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je revident dne 8.10.1992 in 1.12.1992 malomarno opravljal svoje delo, ker ni vpisal vseh izdanih vizumnov v uradno knjigo in ni odvedel celotne plačane takse. Takega opravljanja dela, tudi če upoštevamo slabe delovne pogoje, v katerih je revident delal, ni mogoče obravnavati kot pomote pri delu, ampak pomeni malomarnost pri delu. Revident je v državnem organu opravljal delo, ki bi ga moral opravljati z ustrezno pazljivostjo (nepazljivost že tudi pomeni malomarnost), vendar takšne pazljivosti v revidentovem primeru ni mogoče ugotoviti. Revidentova dejanja prej kot na pomoto, kažejo celo na to, da je v njegovem primeru šlo za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO in to ne glede na potek kazenskega postopka. Pri tem ne gre prezreti, da disciplinski organ lahko, neodvisno od organov kazenskega pregona, ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti, in mu je zanje mogoče izreči disciplinski ukrep. To sicer v revidentovem primeru niti ni pomembno, ker gre v njegoven primeru istočasno tudi za dejanja, ki pomenijo malomarno opravljanje delovnih nalog. Možnost drugačne obravnave njegovih dejanj pa samo potrjuje ugotovitev sodišča druge stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotavljati takih olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa v skladu z določbo prvega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Tudi revizijsko sodišče se zato pridružuje stališču v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju disciplinskega ukrepa precenilo vpliv delovnih pogojev in je zato nepogojen disciplinski ukrep primeren.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP/77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).