Jedro

Čeprav drži pritožbeno stališče, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, je vendarle trditveno in dokazno breme za okoliščine, ki pripeljejo sodišče do ugotovitve ničnosti, še vedno na stranki, ki se na omenjeno ugotovitev želi zanesti.

Sam zapis dogovora z dne 14. 07. 2000, ki jasno izpričuje o obveznosti tožene stranke na plačilo kupnine v višini 2.427.600,00 SIT, bi sicer tožena stranka lahko izpodbila in dokazala, da je bil ustni dogovor drugačen od zapisanega, vendar slednjega ni uspela dokazati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka.

2. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe in je dolžna plačati tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 351,14 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. Ig 2001/00325 z dne 10. 12. 2001, v prvi točki izreka za znesek 2.427.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 1999 do plačila in v 3. točki izreka za znesek 66.223,68 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2001 do plačila (1. točka izreka sodbe). Tožena stranka dolguje tožeči stranki plačilo zneska, v višini 20.260,00 EUR (dvojna glavnica), pri čemer se znesek ne obrestuje, vse v 15-ih dneh in pod izvršbo (2. točka izreka). Tožena stranka mora plačati pravdne stroške tožeči stranki, v višini 3.642,82 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje, do plačila (3. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka na 1. in 2. stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila.

Tožeča stranka je podala pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem opozarja na vse pritožbene novote, kot jih je podala tožena stranka v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Neuspešno uveljavlja pritožnik ugovor ničnosti prodajne pogodbe zaradi simuliranosti prodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama ter posledično neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke zaradi fiktivnosti računa št. 1999/00325 z dne 15. 12. 1999. Pravilno je opozorila že tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da so navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na simuliran pravni posel in fiktivnost računa, v celoti pritožbene novote, glede katerih pa tožena stranka ni navajala oziroma pojasnila, da jih brez krivde ne bi mogla navajati prej (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 286. člena ZPP). Kot prepozne jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Čeprav drži pritožbeno stališče, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, je vendarle trditveno in dokazno breme za okoliščine, ki pripeljejo sodišče do ugotovitve ničnosti, še vedno na stranki, ki se na omenjeno ugotovitev želi zanesti (7. člen v povezavi s 212. členom ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da je sodišče prve stopnje spregledalo obstoj morebitnih ustnih dogovorov med strankama. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ter jasno obrazložilo, zakaj je prišlo do zaključka, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen (ocena izvedenih dokazov, obrazložitev sodbe na str. 6 - 8). Pritožbeno sodišče se pridružuje pravilni oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da bi dokazala (1) da ni šlo za prodajno pogodbo za primer nakupa D. E. ter (2) da je bil dogovorjen 50 % popust, s preostalim zneskom kupnine vštetim v podaljšanje garancijske dobe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi, logični, dosledni in jasni ter jih kot take v celoti sprejema. Z izjemo zakonitega zastopnika tožene stranke, nobena od prič (priča N. L., na strani tožene stranke, ne ve izpovedati ničesar po 25. 11. 1998 (sestanek v Parizu)) ni potrdila trditev tožene stranke, da je bil dogovorjen popust in podaljšanje garancijske dobe. Sam zapis dogovora z dne 14. 07. 2000 (A2), ki jasno izpričuje o obveznosti tožene stranke na plačilo kupnine v višini 2.427.600,00 SIT, bi sicer tožena stranka lahko izpodbila in dokazala, da je bil ustni dogovor drugačen od zapisanega, vendar slednjega ni uspela dokazati. Ocena sodišča prve stopnje, da ustnega dogovora o 50% popustu in podaljšanju garancijske dobe ni bilo oziroma, da je izpovedba M. L. o tem neverodostojna, je tako ob obrazloženem, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri navedbah, kot jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, da je ključen za presojo celotnega razmerja med pravdnima strankama dogovor B. – L. in da bi ob pravilni presoji omenjenega dogovora, sodišče moralo priti do zaključka, da prodajna pogodba nikoli ni bila sklenjena. Presoja besed „kupi“ iz pripravljalne vloge z dne 08. 11. 2004, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je bil le eden od elementov (in ne izključno prevladujoči), ki jih je sodišče presojalo, ko je ocenjevalo ali je tožena stranka uspela dokazati, da je bil dogovor strank drugačen od jasnega zapisa v dokumentu z dne 14. 07. 2000. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, o obstoju pravne podlage in dejanskem stanju popolnoma obrazložilo, pri čemer je pojasnilo, zakaj tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena za trditve, da v predmetnem sporu ni šlo za prodajno pogodbo (str. 6 obrazložitve). Sodišče je presojalo tudi vsebino dogovora B. - L., skupaj z vsemi ostalimi, kasnejšimi dogovori in pri tem presodilo, kot je bilo že obrazloženo. Pritožba se sicer spušča v presojo dejanskega stanja, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, a so očitki zgolj pavšalni in v veliki meri gre za ponavljanja trditev, ki jih je tožena stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere pa je to tudi odgovorilo. Na samo sodbo in njeno obrazložitev konkretnih očitkov ni podala. Glede na obrazloženo, pa se pritožbenemu sodišču do ponovljenih navedb tožene stranke ni treba opredeliti (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje navedene pritožbene očitke o nepojasnjenem dejanskem stanju v delu, ki se nanaša na zapadlost terjatve, kot pavšalne in nekonkretizirane. Sicer je tožena stranka v vlogi z dne 08. 11. 2004 podala naziranje, da je terjatev zapadla 14. 08. 2000, mesečno dalje in nikakor ne 16. 12. 1999. Vendar pa je tudi tak njen očitek nekonkretiziran, saj ni obrazložila, kako naj bi omenjeni dogovor o plačilu 2.427.600,00 SIT (pri čemer se obročno plačilo postavi le kot dodaten pogoj) vplival na zapadlost že izdanega računa (če je morebiti mislila na novacijo, tega ne pove). Prav tako se je obročno plačevanje nanašalo na terjatev 129.000,00 DEM v 14 obrokih po 9.214,28 DEM mesečno, povečanega za 2.427.600,00 SIT za dodatni nakup programske opreme D. E. (1. člen dogovora z dne 14. 07. 2000 (A2)). Dodatno je bila dogovorjena možnost enkratnega plačila, v primeru, da tožena stranka od banke dobi kredit. Pri takem besedilu dogovora ni jasno, kako je tožena stranka želela dokazati, da je bila zapadlost terjatve na kupnino 2.427.600,00 SIT na novo dogovorjena z dogovorom dne 14. 07. 2000. Do tako pavšalnih navedb tožene stranke se pritožbenemu sodišču, ob obrazloženi pogojnosti besedila dogovora strank, ni treba opredeliti (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tako na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (določila OZ o prodajni pogodbi). Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, je pa dolžna tožeči stranki, povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 625 OT za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške v višini 2% ter 20% DDV. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 351,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).