Jedro

Določba pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjena po 17. členu ZDR, o avtomatičnem podaljševanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas še za 1 mesec, razen, če ne bo preklicana s strani podjetja, je v nasprotju s prisilnimi predpis in zato na podlagi 1. odst. 103. člena ZOR nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo dokončna sklepa direktorja tožene stranke z dne 16.7.1997 o prenehanju delovnega razmerja prvega in drugega tožnika in ugotovilo, da na njihovi podlagi delovno razmerje tožnikoma ni prenehalo, ampak prvemu tožniku še traja, drugemu tožniku pa je trajalo do 18.10.1997. Tožena stranka je dolžna prvega tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko pri toženi stranki na podlagi nezakonitega sklepa ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo (pravilno z nadomestilom plače) z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska do plačila, drugemu tožniku pa priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo (pravilno nadomestilom plače) z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. in 2. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku plačati 206.016,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1998 dalje, drugemu tožniku pa 200.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1998 do plačila ter jima povrniti stroške postopka v višini 97.706,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.11.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka sodbe). Višji zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (4. točka izreka sodbe). Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno, že v letu 1998, pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je v pritožbi navedla le vse tri pritožbene razloge, napovedala pa je, da bo podrobnejšo obrazložitev razlogov podala naknadno, česar pa ni storila. Pritožba ni utemeljena. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 27.11.1998 ugodilo tožbenima zahtevkoma obeh tožnikov. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila neobrazloženo pritožbo tožena stranka dne 21.12.1998. Še pred vložitvijo pritožbe pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20.11.1998 skladno s 4. tč. 212. čl. ZPP sklenilo postopek prekiniti, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v stečajnem postopku. S pripravljalno vlogo z dne 19.3.1999 je tožena stranka sporočila sodišču, da prevzema tozadevni delovni spor. Tako je Delovno sodišče v Kopru s predložitvenim poročilom z dne 9.3.1999 zadevo posredovalo pritožbenemu sodišču v reševanje, ki se je vodila pod opr. št. Pdp 378/99. Pritožbeno sodišče je dne 15.3.2000 pri pregledu spisa ugotovilo, da je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. Pd 196/97 z dne 1.2.1999 sicer pravilno prekinilo postopek, ker je bil nad toženo stranko uveden stečajni postopek, ni pa izdalo sklepa o nadaljevanju postopka potem, ko je prejelo vlogo tožene stranke ... d.d. ... - v stečaju, s katero je stečajni upravitelj prevzel tozadevni delovni spor. Pritožbeno sodišče je zaradi izdaje sklepa o nadaljevanju postopka, ki ga mora izdati sodišče prve stopnje in ne sodišče druge stopnje ter ugotovitve, ali sta tožnika prijavila svoji terjatvi v stečajnem postopku po 137. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99), spis vrnilo sodišču prve stopnje z zaprosilom, da po opravljenih dejanjih spis vrne z novim predložitvenim poročilom, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in zadevo posredovalo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču dne 16.5.2000. Pritožbeno sodišče je na seji dne 24.1.2002 obravnavalo neobrazloženo pritožbo in pri tem ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo dokončna sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je delovno razmerje za določen čas izjema od pravila. Torej je dopustno skleniti delovno razmerje za določen čas le iz razlogov, določenih v 1. odst. 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Razlog, zaradi katerega sklepa delavec delovno razmerje za določen čas, mora biti naveden v pogodbi o zaposlitvi, zlasti če se iz istega razloga sklepa delovno razmerje za določen čas večkrat - zaporedoma. V okviru spora mora tako delodajalec dokazati dejanski obstoj zatrjevanega razloga, kar pa v konkretnem primeru tožena stranka ni uspela. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča nastopila posledica določena v 1. odst. 18. čl. ZDR. V tem zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. S to določbo so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas. Tožnikoma je delovno razmerje prenehalo na podlagi določbe pogodb o zaposlitvi, na podlagi katere se delovno razmerje sklenjeno za določen čas avtomatično podaljšuje za mesec dni, če ni preklicano s strani tožene stranke. Tožena stranka pa je z izpodbijanimi odločbami z dne 3.6.1997 oz. 9.6.1997 to določilo uporabila kot razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnikoma. Določilo pogodbe o zaposlitvi o avtomatičnem podaljševanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas še za 1 mesec, razen, če ni preklica s strani podjetja, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča v nasprotju z 17. čl. ZDR. Tudi če bi bilo po veljavni zakonodaji dovoljeno, da se delovno razmerje za določen čas podaljšuje, bi to moral delodajalec storiti z novim sklepom oz. z novo pogodbo, ne pa s klavzulo, ki že v naprej dopušča delodajalcu možnost, da ga kadarkoli odpove. Delovnopravna zakonodaja odpovedi delovnega razmerja s preklicom ne pozna. Taka določba je v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato na podlagi analogne uporabe 1. odst. 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) nična. Delna ničnost pa na siceršnjo veljavnost pogodbe o zaposlitvi (razen v delu, v katerem je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) na podlagi 2. odst. 105. čl. ZOR, ne vpliva. Ker ničnega določila sodišče ne upošteva in ker sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni v nasprotju z zakonom, so tudi po zaključku pritožbenega sodišča navedeni sklepi tožene stranke nezakoniti. Glede na neobrazloženo pritožbo je tako sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno relevantna dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je pravilno razlogovalo določbe 17. in 18. čl. ZDR o nezakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas.