Jedro

Tožniku ni mogoče v okoliščinah vsaj nejasne določbe očitati premajhne skrbnosti, ker se ni sam seznanil s študijskim programom in verjetno potrebo po opravljanju diferencialnih izpitov oziroma ni mogoče zavzeti stališča, da je tožnik po lastni krivdi oziroma malomarnosti opustil procesno možnost posebej zaprositi za priznanje izpitov. Kadar pa je določba, ki ima neposreden vpliv na uresničevanje ustavne pravice do enakega dostopa do izobraževanja, nejasna, četudi gre za določbo statuta državne univerze, je ni mogoče razlagati v škodo stranke (uporabnika izobraževalnih storitev).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije za študijske zadeve za dodiplomski študij Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani št. 11/103-KŠZ z dne 25. 2. 2011 in odločba Senata Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani št. 11/103-02-KŠZ z dne 16. 5. 2011 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Komisija za študijske zadeve za dodiplomski študij G. fakultete na seji dne 16. 2. 2011 na podlagi prvega odstavka 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 32.a člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis), 78. in 106. v zvezi s 161. in 162. členom Statuta (Statut), 46. člena Pravil o organiziranosti in delovanju G. fakultete (sprejeta na seji Senata G. fakultete, dne 5. 11. 2009) in Pravilnika o opravljanju diplomskega dela in diplomskega izpita (sprejet na 38. redni seji Senata VŠ, dne 16. 10. 2008), pri obravnavi primera študenta v zvezi z odobritvijo dispozicije in zagovorom diplomske naloge, sprejela odločbo, da mora A.A., študent visokošolskega strokovnega študijskega programa Zdravstvena nega opraviti manjkajoče študijske obveznosti, predpisane z visokošolskim strokovnim študijskim programom Zdravstvena nega, veljavnim v letu prepisa v drugi letnik (to je leta 2007): Informatika v ZN, Mikrobiologija s parazitologijo, Javno zdravje z epidemiologijo, Prehrana. V drugi točki izreka je odločeno, da mora tožnik študijske obveznosti opraviti pred opravljanjem diplomskega dela, vendar najkasneje do 30. 9. 2012. Pred opravljanjem manjkajočih izpitov mora pravočasno poravnati stroške posameznega izpita.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je komisija za študijske zadeve za dodiplomski študij obravnavala vlogo za odobritev dispozicije diplomske naloge z dne 9. 2. 2011. Komisija G. je pri obravnavi primera vpogledala v uradno dokumentacijo referata G. in pri tem ugotovila, da je študent dne 10. 1. 2011 v referat G. vložil prijavo diplomskega dela. Referat je pri tem postopal po določbah Pravilnika o opravljanju diplomskega dela in diplomskega izpita, ki v 8. členu določa, da referat pregleda in testira oddan urejen indeks, ko študent izpolni vse predpisane študijske obveznosti in namerava pristopiti k opravljanju diplomskega dela. Pri tem je referat ugotovil, da nima opravljenih vseh študijskih obveznosti, ki jih predpisuje visokošolski študijski program Zdravstvena nega in bi morale biti po določbi 161. člena Statuta opravljene, sicer se diplomskega dela ne sme sprejeti in oceniti, po določbi 32.a člena ZVis pa se ne more pridobiti javnoveljavne izobrazbe in diplome, ki je javna listina. Nadalje je Komisija G. obravnavala prepis študenta A.A. iz Visoke šole za H. v Izoli na Visoko šolo za H., v letu 2007. O odobritvi prehoda mu je bil na podlagi Meril za prehode med študijskimi programi (Ur. l. RS, št. 45/94), dne 28. 9. 2007 izdan sklep. Pri tem se je upoštevalo oziroma presojalo zgolj to, ali izpolnjuje pogoje za prehod in vpis v višji letnik po študijskem programu univerze, na kateri je bil vpisan, ne pa tudi ali ima s tem kot opravljene priznane vse tekoče obveznosti na študijskem programu, ki se je izvajal na Visoki šoli za H. (sedanji G.). Na podlagi sklepa Komisije G. o izpolnjevanju pogojev za vpis v drugi letnik, se je vpisal kot redni študent v drugi letnik v študijskem letu 2007/2008. Komisija G. se je seznanila še z vsebino Uradnega zaznamka dr. B.B. kot prodekanje za študijske zadeve, z dne 19. 1. 2011 o pogovoru z študentom A.A. Poudarjeno je, da bi v postopku prepisa moral zaprositi za priznavanje že opravljenih obveznosti, kot so to podobno storili nekateri drugi študenti, ki so se v istem obdobju prepisovali na VŠ. Nadalje uradni zaznamek povzema ugotovitve referata G. v postopku testiranja indeksa in obvestila študentu o nepriznanih že opravljenih izpitih. Referat G. je naknadno študentu zaradi zelo podobnih vsebin priznal nekaj (ne pa vseh) že opravljenih obveznosti. Za priznavanje preostalih izpitov in obveznosti bi moral posebej nasloviti vlogo na Komisijo G., vendar tega ni storil. Ker nima več statusa študenta, bi moral nastale stroške opravljanja izpitov (skupaj z izvedbo predmeta) plačati. Ponovno je bil opozorjen, da mu ni mogoče izdati diplome, dokler ne bo izpolnil vseh zakonskih in statutarnih pogojev.

3. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnik uveljavljal, da se odločbe ne da preizkusiti, če obrazložitev posamezne odločbe ne vsebuje vseh obveznih sestavin. V vlogi za odobritev dispozicije diplomske naloge je navedel, zakaj iz Sklepa Komisije, z dne 28. 9. 2007 ter iz določb Statuta, ki urejajo prehode med študijskimi programi, izhaja, da je ob prehodu v 2. letnik imel opravljene vse študijske obveznosti 1. letnika VŠ. V izpodbijani odločbi Komisija ni ustrezno obrazložila, zakaj njegove navedbe ne držijo, niti ni navajala pravne podlage oziroma razlogov, ki botrujejo interpretaciji Komisije, da bi moral v postopku prehoda vložiti dodatno vlogo za priznavanje opravljenih obveznosti za 1. letnik VŠ. Sklicuje se na 189. člen Statuta. V njegovem primeru je bil ta pogoj izpolnjen, saj je imel opravljene vse obveznosti po študijskem programu 1. letnika VŠ Izola. V nadaljevanju 189. člen Statuta pravi, da Senat članice, na kateri želi kandidat nadaljevati študij, določi kandidatu morebitne diferencialne izpite in druge obveznosti za vpis ter letnik, v katerega se sme vpisati. Podrobnejši postopek določanja morebitnih diferencialnih izpitov ter drugih obveznosti s Statutom ni urejen. Merila za prehode med študijskimi programi določajo, da se pri prehodu med programi za pridobitev visoke strokovne izobrazbe upoštevajo izpiti in druge študijske obveznosti iz prejšnjega programa, ki se lahko priznajo, ter diferencialni izpiti in druge študijske obveznosti, ki jih mora študent dodatno opraviti, če želi diplomirati v novem programu. Komisija za študijske zadeve, ki je obravnavala njegov prehod v 2. letnik VŠ, je s sklepom z dne 28. 9. 2007 odločila, da izpolnjuje pogoje za prehod in mu prehod tudi odobrila. S sklepom mu ni naložila opravljanja nikakršnih dodatnih obveznosti. Po prehodu je uspešno opravljal obveznosti ter redno in neovirano napredoval v 3. letnik. Napredovanje v višji letnik je po 151. členu Statuta mogoče, če študent do izteka študijskega leta opravi vse obveznosti, ki so s študijskim programom določene za vpis v višji letnik. Referat VŠ (v nadaljevanju referat) ga ob vpisu v 2. letnik ter napredovanju v 3. letnik ni nikoli opozoril na domnevane neopravljene obveznosti za 1. letnik. Domnevne manjkajoče obveznosti je referat ugotovil šele 10. 1. 2011, ko je prijavil diplomsko delo. Statut, kot rečeno, postopka prehoda ne ureja izčrpno. Iz Meril za prehode med študijskimi programi izhaja, da se v postopku prehoda lahko naložijo dodatne študijske obveznosti, do česar v njegovem primeru ni prišlo. Iz določb Statuta in Meril za prehode izhaja dolžnost organa, ki odloča o prehodu, da se opredeli do izpolnjevanja obveznosti, ki se zahtevajo za nadaljevanje študija na drugi fakulteti, kakor tudi dolžnost naložitve opravljanja dodatnih obveznosti v postopku prehoda. Smisel naložitve diferencialnih obveznosti je namreč v tem, da se v primeru ugotovljene nezadostnosti znanja, ki ga je študent pridobil na prejšnjem programu, le temu naloži opravljanje dodatnih obveznosti, ki bodo njegovo znanje dopolnile do te mere, da bo primerno za nadaljevanje študija na novem programu. Če se dodatne obveznosti ne naložijo, to pomeni, da je študent na prejšnjem programu dosegel znanje, ki je enakovredno znanju, ki ga študent določenega letnika pridobil na fakulteti, na kateri želi študij nadaljevati. Komisija v izpodbijani odločbi navaja, da se v postopku prehoda ni odločalo o priznavanju opravljenih obveznosti zato, ker bi za takšno priznanje moral vložiti posebno vlogo, kakor so to storili tudi „nekateri“ drugi študenti. Pravne podlage, iz katere bi izhajala dolžnost vložitve dodatne vloge, Komisija v izpodbijani odločbi ne navaja. Prav tako tudi ZUP v 7. členu ureja varstvo pravic strank in določa, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke ne gresta v škodo njenih pravic. Pravila postopka se zato vedno interpretirajo v korist šibkejše stranke.

4. Z drugostopenjsko odločbo je Senat G. fakultete, na 16. redni seji dne 18. 4. 2011, na podlagi 207. in 248. člena ZUP ter drugega odstavka 77., 106. v zvezi s 161. in 162. členom Statuta (Ur. l. RS, št. 8/2005 z dopolnitvami) in 42. člena Pravil o organiziranosti in delovanju G. fakultete, o pritožbi zoper odločbo Komisije za študijske zadeve za dodiplomski študij G. fakultete v zvezi z zavrnitvijo odobritve dispozicije in zagovora diplomske naloge, sprejel odločbo, da se pritožba zavrne (prva točka izreka), da se potrdi prvostopenjski akt (druga točka izreka), da se vloga pritožnika odstopi v obravnavo Upravnemu odboru G. s priporočilom, da se pritožnika oprosti plačila opravljanja teh obveznosti (tretja točka izreka) in da ni bilo stroškov postopka na drugi stopnji odločanja (četrta točka izreka). V obrazložitvi drugostopenjskega akta organ navaja, da se ob zatrjevanju kršitev glede obrazložitve odločbe tožnik sklicuje na svoje navedbe v vlogi za odobritev dispozicije diplomskega dela, sklep komisije z dne 28. 9. 2007 in določbe Statuta, ki urejajo prehode med študijskimi programi, ter pri tem zatrjuje, da je imel ob prehodu v 2. letnik opravljene vse študijske obveznosti 1. letnika VŠ (sedaj G.). Nadalje navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje pravne podlage oziroma razlogov, ki so botrovali interpretaciji Komisije G., da bi moral v postopku prehoda vložiti dodatno vlogo za priznavanje opravljenih obveznosti za 1. letnik VŠ. Senat G. fakultete zaključuje, da je bil sklep Komisije G. z dne 28. 9. 2007 o odobritvi prehoda pravilen, vendar v obrazložitvi študentovih obveznosti nepopoln. Izpodbijana odločba Komisije G. št. 11/103-KŠZ z dne 25. 2. 2011 vsebuje v obrazložitvi pojasnilo in navedbo pravne podlage, iz katere izhaja tudi pritožnikova dolžna skrbnost, tako pri prehodu na VŠ, kakor pri zaključevanju študija na njej. Pri tem je merodajna določba 2. odstavka 189. člena Statuta, ki opredeljuje pristojnost senata članice, na kateri želi kandidat nadaljevati študij, da mu določi morebitne diferencialne izpite in druge obveznosti za vpis ter letnik, v katerega se sme vpisati, dopolnjena z določbami Meril za prehode med študijskimi programi (Ur. l. RS, št. 45/94). Merila v 3. in 5. alineji 4. točke določajo, da se pri prehodu med drugim upoštevajo izpiti in druge študijske obveznosti iz prejšnjega programa (tj. na prvo vpisani univerzi), ki se lahko priznajo, ter diferencialni izpiti in druge študijske obveznosti, ki jih mora študent dodatno opraviti, če želi diplomirati v novem programu. Iz dikcije določbe Meril izhaja pravica kandidata za prehod, da lahko zaprosi za priznanje opravljenih obveznosti, ne pa tudi neposredna dolžnost pristojnega organa za skrb za uveljavitev kandidatov pravic. Komisija G. je pri odločanju o odobritvi prehoda obravnavala kandidatovo vlogo v obsegu njegove zahteve, pri čemer pa ni mogla odločati o priznanju že opravljenih izpitov, ker za to ni bila izražena kandidatova zahteva. Priznavanje bi se v tem primeru lahko izvedlo le na podlagi istočasne ali vsaj naknadne kandidatove vloge, ki pa je le-ta ni vložil. Pritožnikova trditev, da je imel ob prehodu v 2. letnik na VŠ opravljene vse obveznosti za 1. letnik študijskega programa VŠ, ni resnična, saj je v postopku prehoda predložil le dokazilo o izpolnjevanju pogojev za napredovanje v 2. letnik na VŠ, pri čemer slednje ne more analogno pomeniti izpolnjevanja napredovalnih pogojev na VŠ oziroma opravljenih vseh obveznosti za 1. letnik na VŠ. Senat G. je ločeno presojal navedbe v pritožbi zoper odločbo Komisije G. in pri tem potrdil, da je prvostopenjski organ pravilno zavzel stališče glede ugotovitve, da se je s sklepom Komisije G. ugotovilo le izpolnjevanje pogojev za sam prehod in določitev letnika vpisa na VŠ. Pritožnikova trditev, da ni bil nikdar seznanjen z vsebino oziroma z obveznostjo določitve diferencialnega programa, kot ga predvideva 2. odstavek 189. člena Statuta ni utemeljena. Sprejem in objava besedila Statuta v Uradnem listu RS vzpostavlja domnevo seznanjenosti vsakega državljana s sprejetimi predpisi in na njihovi podlagi sprejetimi in izdanimi pravnimi akti npr. nosilcev javnih pooblastil (konkretno). Na podlagi pritožnikove vloge za prehod med univerzama se lahko upravičeno šteje, da se je predhodno seznanil z možnostmi za prehod na VŠ in z njimi neizogibno povezanimi pogoji, ki bi jih moral izpolnjevati. Navsezadnje je obseg in vsebino študijskih obveznosti, skladno s 35. členom Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), določil tudi Študijski program H. VŠ, potrjen s strani Sveta RS za visoko šolstvo, ki je bil tudi javno objavljen, skladno z določbo 32. člena ZVis. Na podlagi potrjenega študijskega programa je bil tedaj sestavljen še diferencialni program za namen obravnave prehoda in vpisa študentov na VŠ. Iz zgornjih dejstev izhaja, da je pritožnik imel možnost se seznaniti z vsebino in obveznostmi ob prehodu ter sprejetimi pogoji za napredovanje in zaključek študija v študijskem programu Zdravstvene nege. Ves čas po prehodu v študijski program na VŠ (oziroma G.) in do januarja 2011 mu naj ne bi bilo znano, da bi moral opraviti dodatne študijske obveznosti, saj mu te ob prehodu niso bile naložene. Pri tem trdi, da je bilo ob njegovem prehodu na VŠ nesporno, da ima opravljene vse obveznosti za 1. letnik in da lahko na podlagi tega študij nadaljuje v višjem letniku. Ob tem se organ sklicuje na 32.a člen ZVis. Isti člen ZViS določa, da je sestavni del diplome t.i. Priloga k diplomi, ki povzema vsebino študijskega programa Zdravstvene nege in dosežene ocene pri vseh predmetih (tj. študijskih obveznostih) omenjenega študijskega programa. Ker pritožnik nima opravljenih manjkajočih študijskih obveznosti pri predmetih Informatika v ZN, Mikrobiologija s parazitologijo, Javno zdravje z epidemiologijo in Prehrana, mu teh obveznosti in ne-doseženih ocen tudi ne bi bilo mogoče vnesti v prilogo diplome, kot javne listine. Ker bi bila s tem javna listina nepopolna, ne bi učinkovala v smislu pridobitve javnoveljavne izobrazbe in s tem povezane kvalifikacije za naziv diplomirani zdravstvenik. Senat G. je upošteval vse okoliščine na strani pritožnika, neizogibne pogoje za dokončanje študija in izdajo veljavne diplomske listine, ter soglasno sprejel predlog, da se pritožnikova vloga odstopi v obravnavo Upravnemu odboru G. s priporočilom da se ga oprosti plačila opravljanja manjkajočih študijskih obveznosti.

5. Tožnik vlaga tožbo na spremembo odločbe Komisije za študijske zadeve za dodiplomski študij G., št. 11/103-KŠZ z dne 25. 2. 2011 v zvezi z odločbo toženega organa z dne 16. 5. 2011 in prosi za oprostitev plačila sodne takse, ker je študent brez stalnih dohodkov. Uveljavlja kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. S sklepom Komisije G. je bilo tožeči stranki dne 28. 9. 2007 odobreno nadaljevanje študija v 2. letniku VŠ, saj je Komisija G. ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za prehod med študijskima programoma, opravljanja dodatnih obveznosti pa ji ni naložila. 189. člen Statuta (v nadaljevanju Statut) pravi, da mora študent v postopku prehoda izpolnjevati pogoje za vpis v višji letnik po študijskem programu univerze, na kateri je vpisan. V primeru tožeče stranke je bil ta pogoj izpolnjen, saj je imela opravljene vse obveznosti po študijskem programu 1. letnika VŠ. V nadaljevanju 189. člen Statuta pravi, da Senat članice, na kateri želi kandidat nadaljevati študij, določi kandidatu morebitne diferencialne izpite in druge obveznosti za vpis ter letnik, v katerega se sme vpisati. Podrobnejši postopek določanja morebitnih diferencialnih izpitov ter drugih obveznosti s Statutom ni urejen. Merila za prehode med študijskimi programi določajo, da se pri prehodu med programi za pridobitev visoke strokovne izobrazbe upoštevajo izpiti in druge študijske obveznosti iz prejšnjega programa, ki se lahko priznajo, ter diferencialni izpiti in druge študijske obveznosti, ki jih mora študent dodatno opraviti, če želi diplomirati v novem programu. Komisija za študijske zadeve, ki je obravnavala prehod tožeče stranke v 2. letnik VŠ, je s sklepom z dne 28. 9. 2007 odločila, da stranka izpolnjuje pogoje za prehod in ji prehod tudi odobrila. S sklepom ji ni naložila opravljanja nikakršnih dodatnih obveznosti. Referat VŠ (v nadaljevanju referat) ob vpisu v 2. letnik ter ob napredovanju v 3. letnik tožeče stranke ni nikoli opozoril na domnevne neopravljene obveznosti za 1. letnik, kljub temu, da je tožeča stranka po koncu vsakega študijskega leta oddala vpisni list, ter indeks v pregled oziroma testiranje. Domnevne manjkajoče obveznosti je referat ugotovil šele 10. 1. 2011, ko je tožeča stranka prijavila diplomsko delo. Senat G. je v izpodbijani odločbi zapisal tudi, da iz 2. odstavka 189. člena Statuta in iz Meril za prehode med študijskimi programi ne izhaja neposredna dolžnost pristojnega organa za skrb in uveljavitev kandidatovih pravic. Vendar pa ta dolžnost zagotovo izhaja iz ustavnega načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki je tudi eno od temeljnih načel upravnega postopka in je zapisano v 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Komisija G., ki je odločala o prehodu tožeče stranke, bi mu morala omogočiti čim lažje zavarovanje in uveljavljanje pravic ob prehodu. Kakor je z izpodbijano odločbo ugotovil Senat G., je bil sklep Komisije G. o prehodu nepopoln, saj ji s sklepom niso bile naložene dodatne obveznosti, prav tako pa tožeča stranka ni bila opozorjena na možnost vložitve zahteve za priznanje obveznosti. Senat G. v izpodbijani odločbi trdi, da bi morala tožeča stranka sama vložiti zahtevo za priznanje obveznosti, pri tem pa naj bi veljala domneva, da je s to možnostjo seznanjena, saj je besedilo Statuta objavljeno v Uradnem listu RS, V kolikor drži, da bi tožeča stranka morala sama vložiti zahtevo za priznanje dodatnih obveznosti, jo bega, zakaj je o prehodih v študijskem letu, ki je sledilo letu njunega prepisa, odločal Senat G. ki je študentom v postopku prehoda avtomatično določil obveznosti, ki jih morajo še opraviti, in to kljub temu, da ti študenti niso vložili zahteve za priznanje in naložitev dodatnih študijskih obveznosti. Napaka Komisije G. in opustitev dolžnosti varovanja pravic stranke v postopku s strani pristojnih organov, je v primeru tožeče stranke povzročila hude posledice. Dokončanje študija tožnika je sedaj pod vprašajem, saj ne ve, kdaj in kako bo diplomiral, prav tako pa je ogrožena tudi njegova zaposlitev. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo odpravi.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka zahteva povrnitev stroškov postopka in se sklicuje na 161. člen Statuta ter določbo 2. odstavka 189. člena Statuta UL, dopolnjena z določbami Meril za prehode med študijskimi programi (Ur. l. RS, št. 45/94) in ponavlja argumente iz drugostopenjskega akta. Priznavanje bi se v tem primeru lahko izvedlo le na podlagi istočasne ali vsaj naknadne tožnikove vloge, ki pa je le-ta ni vložil. Komisija za študijske zadeve VŠ v izreku sklepa z dne 28. 9. 2007 sicer ni povzela sicer že sprejetega in določenega diferencialnega programa, vendar pa je nato tožniku z izpodbijano odločbo z dne 25. 2. 2011 naložila obveznosti skladno s Študijskim programom Zdravstvene nege VŠ ter diferencialnim programom za Zdravstveno nego. Prvotna administrativna napaka še ne more pomeniti oprostitev sicer obveznih študijskih obveznosti, katerih uspešna izpolnitev je predpogoj za pristop k diplomskemu delu in uspešnemu zaključku študija na G. UL skladno s 161. členom Statuta, ki velja za vsakega študenta pod enakimi pogoji. Temu stališču pritrjuje tudi odločba Komisije za pritožbe študentov z dne 8. 7. 2011, št. 206-01/2011-MK-UR/44. Iz navedenih ugotovitev tožena stranka zaključuje, da tožba tožnika A.A. ni utemeljena, saj bi bilo v nasprotnem primeru pristojnemu organu toženca naloženo protipravno dejanje izdaje javne listine z navedbo nepopolnih oziroma neresničnih podatkov in zavajajočih dejstev, pri čemer bi bila podana celo kazenska odgovornost tožene stranke po 251. členu Kazenskega zakonika.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Po določilu 71. člena ZVis (Uradni list RS, št. 67/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) se lahko sproži upravni spor zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem (drugi stavek 2. odstavka 2. člena ZUS-1). V predmetni zadevi zaradi izpodbijanega akta tožnik ni izgubil ali pridobil statusa študenta, gre pa nedvomno za zadevo v zvezi s „študijem“. Vendar pa ni možno zoper katero koli zadevo v zvezi s študijem sprožiti upravnega spora, saj se je upravno-sodna praksa že izrekla o tem, da ni upravnega spora v zvezi z ocenjevanjem študijskih obveznosti, na primer: zoper strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, kot je na primer negativna ocena doktorske disertacije – sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009 ali zoper izpitno oceno in imenovanje izpite komisije – sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 183/2007 z dne 23. 4. 2008). Pojem „druga zadeva v zvezi s študijem“, v zvezi s katero stranka ima upravni spor, je tista, ki se veže na enakopravnost dostopa do izobraževanja (1. odstavek 57. člena Ustave v zvezi z 14. členom Ustave oziroma 2. člen 1. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 14. členom iste konvencije), kamor spadata tudi pridobitev ali izguba statusa študenta. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča ima stranka dostop do upravnega spora v tistih zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009, odst. 7). Ker izpodbijana odločitev pomeni zadevo v zvezi z študijem, ki se nanaša na zagotavljanje enakopravnega dostopa do diplome kot sestavnega elementa procesa izobraževanja, pri čemer ne gre za strokovno opravilo ocenjevanja prijave diplomskega dela, ampak za odločitev o pogojih za dostop do prijave diplomskega dela, je sodišče tožbo vzelo v obravnavo.

9. Ob tem pa se sodišče ne spušča v vsebinsko presojo pravilnosti odločitve, da mora tožnik za pristop k diplomi opraviti še štiri konkretne izpite, ker gre v tem elementu za strokovno presojo, ki je v sferi avtonomije državne univerze (1. odstavek 58. člena Ustave).

10. Upravno sodišče je že zavzelo načelno in interpretacijsko stališče glede avtonomije državnih univerz (npr.: U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, U 250/2007 z dne 16. 10. 2007). Postavilo je stališče, da iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Vendar pa zakonodajalec v ZVis ni uredil samo načina financiranja visokošolske dejavnosti, ampak je uredil tudi statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti in je opredelil tudi javno službo v visokem šolstvu (1. člen ZVis).

11. Za obravnavani spor pa je pomembno, da je zakonodajalec v ZVis opredelil tudi dostop do diplome in sicer, kdor opravi vse obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe, si pridobi javno-veljavno izobrazbo in dobi diplomo (1. odstavek 32.a člena ZVis). Obseg in vsebina obveznosti po študijskem programu pa je del, ki spada v avtonomijo univerze. Sodišče torej izpodbijani akt presoja samo s procesnega vidika, v materialnem smislu pa samo toliko, kolikor gre za pravico do enakega dostopa do diplome iz 57. člena Ustave oziroma 1. odstavka 7. člena ZVis ter 1. odstavka 66. člena ZVis ki na ravni zakon določata pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih pod enakimi pogoji.

12. S procesnega vidika je pomembno, da med strankama ni sporno, da je treba pri tovrstnih odločitvah upoštevati ZUP, saj se tudi tožena stranka v drugostopenjski odločbi sklicuje na določila ZUP. Gre za „smiselno“ uporabo ZUP na podlagi določila 4. člena ZUP (druge javnopravne zadeve).

13. Smiselna uporaba določil ZUP zahteva, da bi tožena stranka morala z odločbo odločiti o zahtevku stranke na določen način in v izreku odločbe. Kajti po določbi 1. odstavka 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V uvodu prvostopenjskega akta je sicer navedeno, da gre za postopek v zvezi z odobritvijo dispozicije in zagovorom diplomske naloge, vendar pa prvostopenjski organ jasno navaja, da je tožnik podal vlogo za odobritev dispozicije diplomske naloge z dne 9. 2. 2011 in da je prvostopenjski organ to vlogo tudi obravnaval na seji, vendar pa v izreku ni odločil o vlogi za odobritev dispozicije diplomske naloge, ampak zgolj posledično iz izreka prvostopenjske odločbe in drugostopenjske odločbe smiselno izhaja, da je bila vloga tožnika z dne 9. 2. 2011 zavrnjena. V uvodu drugostopenjske odločbe je navedeno, da je pritožba vložena zoper določbo „v zvezi z zavrnitvijo odobritve dispozicije in zagovora diplomske naloge“, čeprav prvostopenjski organ v izreku ni zavrnil vloge za odobritev dispozicije diplomske naloge in tudi v prvostopenjskem ali drugostopenjskem aktu ni citirana nobena določba, na podlagi katere bi organ zavrnil dispozicijo. Takšno odločanje tudi po smiselni uporabi ZUP ni zakonito, saj se izvršuje izrek odločbe, o vlogi tožnika za odobritev dispozicije diplomske naloge pa sploh ni bilo odločeno. Gre za kršitev 213. člena ZUP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

14. V obrazložitvi obeh aktov se organa sklicujeta na določilo 189. člena Statuta, ki pa ne ureja odločanja o odobritvi dispozicije diplomske naloge, ampak ureja postopek prehajanja med univerzami, ki pa je na podlagi prošnje tožnika potekal in se za tožnika pozitivno končal s sklepom z dne 28. 9. 2007, ko mu je bil dovoljen prehod v 2. letnik rednega študija, ker je izpolnjeval vse pogoje za prehod in so bila prosta mesta. Določilo 1. odstavka 189. člena Statuta pravi, da kandidat, ki prehaja, mora za prehod izpolnjevati pogoje za vpis v višji letnik po študijskem programu univerze, na kateri je vpisan. Iz sklepa z dne 28. 9. 2007 izhaja, in to med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v času odločanja o prehodu izpolnjeval pogoje za vpis v višji letnik Visoke šole. Določilo 2. odstavka 189. člena Statuta, na katerega se tudi sklicujeta oba organa, pa pravi, da senat članice, na kateri želi kandidat nadaljevati študij, določi kandidatu morebitne diferencialne izpite in druge obveznosti za vpis ter letnik, v katerega se sme vpisati. Gre sicer za določbo statuta državne univerze, ki ga je sprejela sama univerza, vendar pa zaradi neposredne povezave tega člena z ustavno pravico do enakega dostopa do izobraževanja v smislu dokončanja študija z diplomo, tožena stranka ne daje avtoritativne razlage temu določilu, ampak avtoritativno razlago daje sodišče. Med strankama je sporno, ali bi tožnik moral poleg vloge za prehod iz ene univerze na drugo v letu 2007 podati še posebno vlogo za priznanje določenih izpitov oziroma za določitev diferencialnih izpitov, kar zagovarja tožena stranka, ali pa odločitev o dovolitvi prehoda nujno zajema tudi odločitev, ali je za prehod potrebno opraviti določene diferencialne izpite in če je prehod dovoljen brez posebnih diferencialnih izpitov, jih tožena stranka ne more študentu naložiti kasneje ob prijavi diplomske naloge, kar zagovarja tožnik. Določba torej med strankama pušča dvome; poleg tega tožena stranka na eni strani pravi, da so „podobno storili nekateri drugi študentje, ki so se v istem obdobju prepisovali na VŠ“ in so podali posebno prošnjo za priznanje izpitov, med tem ko tožnik na drugi strani navaja, da je „o prehodih v študijskem letu, ki je sledilo letu njegovega prepisa, odločal senat G., ki je študentom v postopku prehoda avtomatično določil obveznosti, ki jih morajo še opraviti in to kljub temu, da ti študentje niso vložili zahteve za priznanje in naložitev dodatnih študijskih obveznosti.“ Tožena stranka tem navedbam ni oporekala, zato je tudi po mnenju sodišča določba 2. odstavka 189. člena Statuta nejasna, dopušča različne možne razlage v procesnem smislu, kar povzroča pravno nepredvidljivost. Sodišče celo meni, da je glede na besedilo 2. odstavka 189. člena Statuta imel tožnik dovolj razumno in upravičeno pričakovanje, da je razlagal to določbo tako, kot jo je in sicer, da če bi moral za vpis v drugi letnik G. opraviti določene diferencialne izpite, bi mu bili le-ti določeni s sklepom z dne 28. 9. 2007, pa mu niso bili. Morebitni diferencialni izpiti se namreč določijo „za vpis“ v želeni letnik in to določilo tudi določa, da to stori senat članice. Tudi iz Meril za prehode med študijskimi programi (5. alineja točka 4) izhaja, da se pri odločanju o prehodih med programi upoštevajo izpiti iz prejšnjega programa, ki se lahko priznajo, ter diferencialni izpiti, ki jih mora študent opraviti, če želi „diplomirati“ v novem programu. To pomeni, da je že pri prehodu med študijskimi programu relevantna presoja izpolnjevanja vseh študijskih obveznosti na ravni posameznih letnikov za pristop k diplomi. Nenazadnje tudi drugostopenjski organ sam priznava, da je bil sklep z dne 28. 9. 2007 sicer pravilen, „vendar v obveznosti študentovih obveznosti nepopoln“ oziroma v odgovoru na tožbo pravi, da organ v sklepu z dne 28. 9. 2007 „sicer ni povzel že sprejetega in določenega diferencialnega programa“ /.../. Tožniku zato ni mogoče v okoliščinah vsaj nejasne določbe očitati premajhne skrbnosti, ker se ni sam seznanil s študijskim programom in verjetno potrebo po opravljanju diferencialnih izpitov oziroma ni mogoče zavzeti stališča, da je tožnik po lastni krivdi oziroma malomarnosti opustil procesno možnost posebej zaprositi za priznanje izpitov. Kadar pa je določba, ki ima neposreden vpliv na uresničevanje ustavne pravice do enakega dostopa do izobraževanja, nejasna, četudi gre za določbo statuta državne univerze, je ni mogoče razlagati v škodo stranke (uporabnika izobraževalnih storitev). Dolžnost tožene stranke je bila, ker je bil sklep z dne 28. 9. 2007 tudi po njenem mnenju nepopoln, da bi tožnika na možnost odločanja o priznanju izpitov ali na obveznost diferencialnih izpitov opozorila (skladno z določbo 7. člena ZUP). Glede tega vprašanja prihaja tožena stranka celo v nasprotje, saj v prvostopenjskem aktu navaja, da je „referat G. naknadno študentu zaradi zelo podobnih vsebin priznal neke(ne pa vseh) že opravljenih obveznosti. Za priznanje preostalih izpitov in obveznosti bi moral posebej nasloviti vlogo na Komisijo G., vendar tega ni storil.“ V kateri fazi postopka je pristojni organ odločal o prošnji tožnika za priznanje izpitov, iz podatkov v spisu ni razvidno; vendar pa iz drugostopenjskega akta izhaja, da tožnik ni podal nobene prošnje za priznanje izpitov, ampak da je predložil le dokazilo o izpolnjevanju pogojev za napredovanje v drugi letnik na VŠ.

15. Organ je torej kršil določbo 7. člena ZUP v zvezi z 57. členom Ustave oziroma 1. odstavkom 7. člena ZVis ter 1. odstavka 66. člena ZVis. Določilo 7. člena ZUP pravi, da mora organ omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice; če organ izve, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), zato je sodišče tožbi ugodilo.

16. Vendar pa to ne pomeni, da tožniku ni treba opraviti nobenih diferencialnih izpitov za dostop k diplomi, kajti procesna napaka tožene stranke ne more imeti za posledico, da bi tožnik moral pridobiti dostop k diplomi mimo obveznosti po javno-veljavnem študijskem programu. Študijske obveznosti, ki so pogoj za pristop k diplomi, so namreč del avtonomije univerze in v to sodišče ne posega.

17. V ponovnem postopku mora torej tožena stranka dati tožniku možnost, da prosi za priznanje določenih izpitov oziroma če je to potrebno, da tožniku določi diferencialne izpite, ki jih mora tožnik opraviti za dostop do diplome in hkrati ob tem mora tožena stranka odločiti o zahtevku za odobritev diplomske naloge in zagovor diplomske naloge v izreku prvostopenjske odločbe. Če bo tožena stranka tožniku naložila obveznost opraviti določen(e) diferencialni(e) izpit(e), potem mu mora ob tem postaviti tudi primeren rok, ki ne bo pomenil nadaljnjega pretiranega posega v pravico tožnika do enakega dostopa do diplome, kajti rok, ki je določen v prvostopenjskem aktu, ni primeren, saj se izteče že 30. 9. 2012, nastala situacija pa je posledica procesne napake tožene stranke in ne tožnika. Tožnik je izpodbijal prvostopenjski akt v zvezi z drugostopenjskim aktom, vendar pa z drugostopenjskim aktom drugostopenjski organ ni zgolj zavrnil pritožbe zoper prvostopenjski akt, ampak je v drugi točki izrecno potrdil prvostopenjski akt, poleg tega pa je tožniku v izreku naložil, da pred opravljanjem dodatnih izpitov poravna stroške, med tem ko v tretji točki izreka vlogo odstopa v obravnavo upravnemu odboru G. s priporočilom, da se pritožnika oprosti plačila opravljanja teh obveznosti. Ker se v upravnem postopku izvršuje izrek, sta druga točka izreka in tretja točka izreka drugostopenjske odločbe v medsebojnem nasprotju. Ker po določbi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 glede na vsebino zadeve sodišče lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče tožbi ugodilo in prvostopenjski akt in drugostopenjski akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

18. Kadar sodišče tožbi ugodi, tožena stranka ne more uspešno zahtevati povrnitve stroškov postopka (3. odstavek 25. člena ZUS-1), kakor tudi ne v primeru, če sodišče tožbo zavrne (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Zato je sodišče v drugi točki izreka zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.