Jedro

Sodišči obeh stopenj sta se povsem brez potrebe ukvarjali s tem, da obdolženec ni uspel dokazati resničnosti svoje trditve v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve po 1. odstavku 108. člena KZ-77, saj je obdolženec ves čas trdil, da se izrečene besede ne nanašajo na zasebnega tožilca. Le v primeru, če bi zatrjeval, da se očitki nanašajo na zasebnega tožilca, bi seveda lahko dokazoval, da je taka njegova trditev resnična.

Izrek

Ob reševanju zahteve obd. D.K. za varstvo zakonitosti se razveljavita sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.1.1997 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.10.1997 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Obd. D.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.1.1997 spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je po 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 mesec in 15 dni zapora s preizkusno dobo 1 leta, obsodilo pa ga je tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.10.1997 pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika deloma ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obd. D.K. po 61. členu KZ izreklo sodni opomin.

Obd. D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da obtožbo zavrne ali pa ga oprosti obtožbe, zasebnega tožilca pa obsodi na plačilo stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in sklep višjega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. V zahtevi navaja, da ugotavlja, da je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, ter med samimi temi listinami in zapisniki, razen tega pa so nekateri razlogi sodbe in sklepa nejasni in med seboj v nasprotju. Trdi, da pomenijo ugotovitve obeh sodišč, da je v izjavi, ki je predmet tega postopka, mislil na zasebnega tožilca O. in ne na SZDL, katerega predsednik je bil zasebni tožilec, popolnoma špekulativno presojo o tem, kaj je s svojo izjavo mislil, saj strokovna slavistična ocena, ki jo je podal slavist J.S., govori o drugačnem pomenu besed, kot ga je tolmačilo sodišče. Pri tem dodaja, da je tako, kot je povedal, tudi mislil, kar je povedal že v svojem zagovoru in tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, in sicer, da so se besede "je tudi vabil tisti srbski miting resnice" nanašale na SZDL in ne na J.O., ki je bil predsednik SZDL. Opozarja tudi na razloge prvostopenjske sodbe in drugostopenjskega sklepa, v katerih je navedeno, " da je obdolženec dobro vedel, da ga snemajo in kaj je rekel, oddaja pa je bila potem predvajana takšna, kot je bila posneta oz. ni nihče vanjo vnašal vsebinskih sprememb ali predvajal le določene dele intervjuja na ta način, da bi se lahko razumevanje povedanega popačilo ali spremenilo", ter pri tem poudarja, da kako lahko sodišče to ve, ko ni pogledalo celotnega pogovora in kljub dokaznemu predlogu ni dovolilo, da bi se video kaseta s celotnim posnetim pogovorom pribavila zaradi pregleda in poslušanja. Nerazumljivo je tudi stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, ki trdita, da obdolženec dokazov, ki bi govorili nasprotno, ni ponudil, in da se obdolžencu dokaz resnice ni posrečil, pri tem pa poudarja, da je ves čas trdil, da se besede, ki jih je izrekel, nanašajo na SZDL in ne na zasebnega tožilca.

Pooblaščenec zasebnega tožilca J.O., odvetnik mag. E.Z. iz L., kateremu je bila zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP poslana zaradi odgovora, je z dopisom z dne 24.2.1998 sporočil, da na zahtevo za varstvo zakonitosti ne bo odgovarjal. Iz vsebine obdolženčeve zahteve za varstvo zakonitosti, ko trdi, da je zmotna ugotovitev sodišča, da so se v izreku sodnega opomina navedene besede nanašale na zasebnega tožilca, ne pa na SZDL, ter da sodišče zaradi ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, da se pribavi video kaseta zaradi njenega pregleda, izhaja, da obd. D.K. izpodbija dokazno oceno sodišč, kar pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer je obd. D.K. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navajal, da jo vlaga tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar po mnenju Vrhovnega sodišča te zatrjevane kršitve v zahtevi ni obrazložil, kršitev kazenskega zakona pa obrazlaga z zatrjevanjem, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Po določilu 427. člena ZKP Vrhovno sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, pravnomočno odločbo razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je podan precejšen dvom glede odločilnih okoliščin, ki so bila podlaga za ugotovitev, da so v dejanju obd. D.K. podani vsi znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča in tudi pritožbenega sodišča, da so se besede obd. D.K., ki jih je izrekel dne 14.9.1994 v intervjuju v kontaktni oddaji ..., in sicer: "Mislim, da je za kulturnim ministrom odigral veliko vlogo tudi J.O., pač to je človek, ki je bil pred nekaj leti na čelu SZDL, ki je tudi vabil tisti srbski miting resnice, da bi bil v L.", nanašale na zasebnega tožilca J.O. in ne na SZDL, namreč ni zanesljiva. Obd. D.K. ni zanikal, da je te besede v intervjuju izrekel, vendar je v zagovoru ves čas trdil, da se ti njegovi očitki niso nanašali na zasebnega tožilca J.O., temveč na SZDL. Enako je trdil tudi njegov tedanji zagovornik odvetnik P.M. iz L. v ugovoru zoper zasebno tožbo, ugovor pa je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 18.12.1995 neutemeljeno zavrgel (te kršitve sicer obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal), saj je bil ugovor zoper zasebno tožbo vložen pravočasno. Obd. D.K. je bila namreč zasebna tožba vročena dne 27.2.1995, njegov zagovornik pa je ugovor vložil dne 7.3.1995 neposredno na sodišču, torej v zakonitem osemdnevnem roku. Res je bila zasebna tožba tedanjemu obdolženčevemu zagovorniku vročena 3.2.1995, vendar se rok za ugovor ni iztekel dne 11.2.1995, temveč dne 7.3.1995, torej v roku osmih dni, računajoč od vročitve zasebne tožbe obdolžencu. Tako obdolženec kot tudi njegov zagovornik imata namreč pravico vložiti ugovor zoper obtožnico in v primeru 2. odstavka 268. člena ZKP tudi zoper zasebno tožbo, v roku osmih dni po tem, ko jima je bila vročena, rok za ugovor pa začne teči od zadnje vročitve.

V razlogih prvostopenjske sodbe, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je sodišče navedlo, da ni sprejelo obdolženčevega zagovora, da je z inkriminiranimi besedami mislil SZDL, ne pa zasebnega tožilca, tudi zato, ker iz celotnega intervjuja sledi njegovo nestrinjanje z ukrepi kulturnega ministrstva ter v zvezi s tem tudi o zasebnem tožilcu J.O., pri čemer je govoril tudi o SZDL, čeprav se oddaja te organizacije niti najmanj ni dotikala. Vendar taka ugotovitev ni zanesljiva, saj je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obdolženca, da se pregleda in posluša celotno televizijsko gradivo, ki je bilo pripravljeno za oddajo S.L. Šele z izvedbo tega dokaza bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, v kakšni zvezi je obdolženec inkriminirane besede izrekel, oziroma bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so se nanašale na zasebnega tožilca ali na SZDL. Ker je bilo mnenje dipl. slavista J.S. z dne 5.3.1997 priloženo šele pritožbi obdolženca zoper prvostopenjsko sodbo, prvostopenjsko sodišče tega mnenja ni ocenjevalo, iz mnenja pa izhaja, da se misel, ki jo je obdolženec izrazil, nanaša na SZDL ter da je drugačna razlaga subjektivna, nekorektna in z jezikovnega stališča nepravilna. V novem sojenju bo torej potrebno izvesti s strani obdolženca predlagani dokaz s poslušanjem in gledanjem celotne video kasete, oceniti pa bo potrebno tudi mnenje dipl. slavista J.S., katerega tudi drugostopenjsko sodišče ni ocenjevalo.

Že prvostopenjsko sodišče in tudi pritožbeno sodišče pa sta se povsem brez potrebe ukvarjali s tem, da obdolženec ni uspel dokazati resničnosti svoje trditve, pri čemer je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo, da se obdolžencu dokaz resnice ni posrečil, drugostopenjsko sodišče pa je v razlogih sklepa o sodnem opominu v zvezi s tem navedlo, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da je zasebni tožilec vabil na miting resnice. Obdolženec je namreč ves čas trdil, da se izrečene besede ne nanašajo na zasebnega tožilca. Le v primeru, če bi zatrjeval, da se očitki nanašajo na zasebnega tožilca, bi seveda lahko dokazoval, da je taka njegova trditev resnična.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in drugostopenjski sklep o sodnem opominu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.