Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino.

Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe izvedela, da so stranke prekinile sodelovanje z njo, ker so se odločile, da bodo sodelovale s tožencem, zato ne drži očitek, da je ta postopek posledica maščevanja zaradi podane odpovedi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica zaradi ravnanja toženca izgubila več strank, direktorica tožnice je povedala, da so izgubili med 60 in 70 odstotki strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2021 dalje (I. točka izreka) in zavrnilo nasprotno tožbo za znižanje odškodnine za kršitev konkurenčne klavzule na 100,00 EUR (II. točka izreka), tožencu je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 2.303,02 EUR (III. točka izreka) in ga določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da obrazložitev temelji na eni sodbi višjega sodišča, sodišče pa se ni opredelilo do okoliščin in specifik konkretnega primera, kar mu onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sklep Pdp 664/2018, na katerega se sklicuje sodišče pri presoji, ali je pogodbo podpisal pod grožnjo, se sklicuje na zadevo Pdp 72/2013, v kateri se je obravnavalo povsem drugačno dejansko stanje (odpoved pogodbe). Toženec je moral na sestanku na hitro prebrati pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila tožnica, konkurenčna klavzula je bila vnaprej določena, ni imel možnosti, da se v miru seznani z njeno vsebino, grozilo jim je, da če pogodbe v istem dnevu ne podpišejo, bodo dobili odpoved. Pogodbo je moral podpisati, saj je bila od njegove zaposlitve odvisna celotna družina. Ni razumljivo, zakaj sodišče tožencu ne verjame, da je pogodbo razumel drugače kot je napisana. Izpoved toženca, da če bi pogodbo prav razumel, je ne bi podpisal, ni v nasprotju z izpovedjo, da jo je podpisal zaradi socialne varnosti, glede na celotno izpoved. Toženec je povedal, da če bi vedel, k čemu ga je tožnica zavezala, pogodbe ne bi podpisal. Opustitev dolžnosti iz 17. člena ZDR-1 je pomembna. Napačno je tudi stališče glede sorazmernosti med nadomestilom za spoštovanjem konkurenčne klavzule in pogodbeno kaznijo, kjer sodišče ponovno izhaja iz Pdp 664/2018. Kot relevantno je štelo, da je pogodbena kazen dogovorjena zaradi utrditve konkurenčne klavzule in sankcionira kršitev le-te, ni pa upoštevalo okoliščin, v okviru katerih je toženec klavzulo podpisal. Avtonomija strank se lahko uveljavi le, ko ena od strank ni v izrazito šibkejšem položaju. Sodišče ni upoštevalo, da bi tožnica svojo dejavnost lahko razširila na druga območja Slovenije, zato je nesprejemljivo stališče, da bi delo lahko opravljal v A. Sodišče tudi ne upošteva, da je toženec prišel k tožnici kot povsem usposobljen dimnikar, s potrebnim znanjem, zato ni jasno, kakšno drugo primerno zaposlitev bi si lahko našel. Prav tako pri tožnici ni pridobil posebnih znanj in poslovnih zvez, pri njej se ni naučil nič novega. S tem v zvezi bi sodišče moralo zaslišati B. B., ki bi lahko potrdil navedbe toženca o širini njegovega znanja in usposobljenosti, pa je ta predlog zavrnilo in s tem onemogočilo dokazovanje. Sodišče ni pojasnilo, katera konkretna znanja naj bi toženec pridobil, govori o vseh zunanjih in internih izobraževanjih, česar udeležba na dveh izobraževanjih ne izkazuje. To, da je tožnica toženca seznanjala s spremembami zakonodaje, ne sodi v okvir tehnično-tehnoloških znanj, ampak gre za spoštovanje predpisov. Sodišče tudi ne navaja v kakšne postopke in ravnanja, ki so pomembna za konkurenčno sposobnost tožnice, naj bi toženec dobil vpogled, kar glede na to, da gre za dimnikarske storitve, niti ni mogoče, poleg tega tožnica tega ni niti trdila. Toženec tudi ni pridobil poslovnih zvez. Poznavanje strank in kurilnih naprav ne predstavlja poslovnih zvez, saj morajo biti vse naprave pregledane s strani dimnikarjev, po sprostitvi trga pa se je vsak odločil, katerega ponudnika bo izbral. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi direktorice tožnice, da je bil toženec 1 leto odsoten s terena, kar pomeni, da osebni stik ni ključen. Stranke so si ponudnika poiskale same, toženec jih ni iskal ali se obračal nanje, tožnica ni tega niti zatrjevala. Sodišče je zavzelo stališče, da za kršitev konkurenčne klavzule zadostuje, da je prevzeta le ena stranka, vendar bi moralo upoštevati nizko vrednost dimnikarskih storitev. Napačna je tudi odločitev, da se zavrne zahtevek po nasprotni tožbi. Nosilni razlog je v nasprotju s 7. točko obrazložitve. Sodišče zavrača ugovor toženca s sklicevanjem na pogodbeno kazen, po drugi strani pa nasprotno tožbo zavrne, ker ne gre za pogodbeno kazen. Ni nepomembno, da je tožnica izkazala prehod le majhnega števila strank in ima možnost, da jih pridobi nazaj. Če je sodišče menilo, da toženec ni podal relevantnih trditev, bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva na to pozvati. Določba 252. člena OZ je jasna, sodišče lahko pogodbeno kazen zniža, če je vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka, zato ni pravilno stališče, da nesorazmernost ni relevantna. Tožnica je toženca pozvala k plačilu, preden je sploh prejela obvestilo o izbiri drugega ponudnika, kar kaže na to, da gre le za maščevanje zaradi odpovedi. Napačna je tudi odločitev o obrestih. Sodišče najprej izpostavi, da toženec meni, da tožnica ne more terjati obresti, nato pa ji jih prisodi, ker naj toženec temu ne bi nasprotoval. Tudi sicer gre pri tem za uporabo materialnega prava. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče ni upoštevalo, kateri stroški so potrebni, poleg tega so se stroški podvajali, ker ni želelo takoj združiti postopkov.

3. Tožnica nasprotuje pritožbi toženca in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, razlogi za ugoditev zahtevku tožnice in zavrnitev zahtevka toženca po nasprotni tožbi so jasni, v obrazložitvi ni nasprotij, sodbo se da preizkusiti, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Toženec je bil od 2. 10. 2010 do 31. 5. 2021 zaposlen pri tožnici kot dimnikar. Pred zaposlitvijo pri tožnici je opravljal delo dimnikarja pri drugemu delodajalcu in bil posledično že usposobljen za delo dimnikarja. Dne 16. 6. 2016 je s toženko podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v kateri je bila v 12. členu določena konkurenčna klavzula. Dogovorjena je bila pavšalna odškodnina v znesku 10.000,00 EUR, če bi toženec v dveh letih od prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi sporazuma, redne odpovedi s strani toženca ali redne odpovedi iz krivdnega razloga oziroma izredne odpovedi s strani tožnice, opravljal dela in naloge, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološko znanje, poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožnici. Za čas učinkovanja konkurenčne klavzule je bila dogovorjena pravica do nadomestila plače v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki bi jo toženec prejemal zadnje 3 mesece pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Glede na vsebino konkurenčne klavzule je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sklenjena skladno s 40. in 41. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj upošteva čas trajanja omejitve, določeno pa je tudi nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule.

7. Toženec neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da konkurenčna klavzula ni veljavna zaradi napak volje, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal zaradi grožnje z odpovedjo. Skladno z določbo 95. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko oseba, ki je pogodbo sklenila z napako volje, zahteva razveljavitev tako sklenjene pogodbe, vendar mora to zahtevati v roku enega leta od dneva, ko izve za izpodbojnost, v vsakem primeru pa najkasneje v 3 letih od sklenitve pogodbe (99. člen OZ). Toženec ni postavil zahtevka za izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi oziroma njenega 12. člena, zato neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena zaradi grožnje oziroma zmote glede pomena 12. člena. Ker toženec ni izpodbijal 12. člena pogodbe o zaposlitvi, zahteva le znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine, so nerelevatne nadaljnje navedbe glede nezmožnosti zavrnitve podpisa pogodbe zaradi ekonomske situacije, zatrjevane grožnje z izgubo zaposlitve in zmote glede pomena 12. člena.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je konkurenčna klavzula nična zaradi okoliščin, v katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi dne 16. 6. 2016, ki po mnenju toženca kažejo na nemoralno ravnanje tožnice. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine sklenitve pogodbe o zaposlitvi in pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 86. v povezavi z 88. členom OZ za ugotovitev ničnosti 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Čeprav tožnica tožencu ni izročila kopije pogodbe o zaposlitvi 3 dni pred njenim podpisom, skladno z drugim odstavkom 17. člena ZDR-1, to ne vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi in konkurenčne klavzule. Zaradi opustitve obveznosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne pride do ničnosti ali nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 takšne sankcije ne predvideva.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pogodbo o zaposlitvi prebral, prav tako je razumel slovenski jezik. Pred podpisom ni imel nobenega vprašanja za tožnico, niti ni trdil, da mu ni bila pripravljena odgovoriti na vprašanja. Določba 12. člena pogodbe o zaposlitvi je tudi sicer jasna in nedvoumna. Iz citiranega člena jasno in na razumljiv način izhaja, da toženec v primeru, če bo sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, dve leti od prenehanja delovnega razmerja pri tožnici ne bo smel opravljati dela, pri katerem bi uporabljal poslovne zveze in pridobljena tehnično tehnološka znanja, ki jih je pridobil pri tožnici. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil zapis konkurenčne klavzule razumljiv povprečno skrbnemu človeku. Tega člena si ni mogoče razlagati na način, kot neutemeljeno vztraja toženec v pritožbi, da je to pomenilo le, da mora biti pri tožnici zaposlen še dve leti. Tudi, če bi toženec 12. člen tako razumel, gre lahko le za zmoto, toženec pa ni izpodbijal 12. člena pogodbe o zaposlitvi skladno s 95. členom OZ.

9. Toženec neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica s tem, ko je v pogodbo o zaposlitvi vključila konkurenčno klavzulo, zlorabila svoj močnejši položaj delodajalca. Pravni red omogoča, da se v pogodbo zaposlitvi vključi konkurenčna klavzula, s katero se delavcu v določenih primerih po prenehanju delovnega razmerja prepove uporaba posebnih znanj in poslovnih zvez, pridobljenih v času delovnega razmerja, v zameno za plačilo ustreznega nadomestila za čas veljavnosti konkurenčne klavzule. Namen konkurenčne klavzule je, da delodajalec zaščiti svoje tehnične dosežke, komercialne prednosti in poslovne zveze pred nelojalnim konkuriranjem delavca, ki je v okviru svoje zaposlitve pridobil ta znanja in zveze. Zaščita je omejena na največ dve leti, delodajalec pa mora nekdanjemu delavcu za ta čas plačati nadomestilo plače, kar je tožnica upoštevala. Vključitev konkurenčne klavzule v pogodbo o zaposlitvi ni v nasprotju z Ustavo RS, kogentnimi predpisi ali moralnimi načeli, posledično konkurenčna klavzula ni nična.2

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zatrjevana nesorazmernost med nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule in pogodbeno dogovorjeno odškodnino ne more pomeniti ničnosti konkurenčne klavzule. Pavšalno dogovorjena odškodnina za primer kršitve konkurenčne klavzule in nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne predstavljata vzajemne obveznosti, zato ni mogoče govoriti o njuni sorazmernosti, ne glede na to, da je višino pavšalne odškodnine določila tožnica, višina nadomestila pa je skladna z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno ugotovilo, da toženec ni dokazal okoliščin, ki bi kazale na ničnost dogovora o konkurenčni klavzuli.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da konkurenčna klavzula tožencu ni onemogočila primerne zaposlitve, saj bi še naprej lahko opravljal delo dimnikarja, dela le ni smel nadaljevati s strankami tožnice. Delo bi lahko nadaljeval tudi v drugem kraju, kot pred zaposlitvijo pri tožnici. Pritožba glede tega neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnica lahko razširila svoje delovanje tudi v druge kraje. Do tega ni prišlo, toženec pa je po podani odpovedi kljub konkurenčni klavzuli delo opravljal v istem kraju kot tožnica, pri čemer je delo opravljal tudi pri strankah, ki so bile prej stranke tožnice.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in upoštevalo, da je bil toženec ob zaposlitvi pri tožnici že usposobljen za delo dimnikarja, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče B. B. in ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljeno pa pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je toženec pri njej pridobil posebna tehnično-tehnološka znanja. Toženec s tem, ko je opravil dve izobraževanji in bil deležen seznanjanja s spremembo zakonodaje, ni pridobil posebnih znanj, ki bi bila lahko zaščitena s konkurenčno klavzulo. S konkurenčno klavzulo so lahko zaščitena le posebna znanja, lastna posameznemu delodajalcu, česar tožnica ni dokazala, kar pa ne vpliva na sprejeto odločitev o kršitvi konkurenčne klavzule.

13. Toženec ne zanika, da so določene stranke po njegovi odpovedi pričele uporabljati njegove storitve in so prekinile svoje sodelovanje s tožnico. Okoliščina, ali so stranke same želele preiti k tožencu, da je trg dimnikarskih storitev prost, ni pravno odločilna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec poznal vse stranke tožnice z imeni in priimki, njihovimi naslovi in kurilnimi napravami ter stanje naprav. Za dimnikarske storitve je osebni stik ključnega pomena, poznavanje strank in obvladovanje dimnikarskega trga pa ključna konkurenčna prednost posameznega izvajalca. Toženec je po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici pričel delo opravljati na istem območju kot tožnica, tudi s strankami tožnice, s čimer je izkoristil poslovne zveze, ki jih je pridobil pri tožnici in predstavljajo posebno vrednost pri poslovanju tožnice, kar zadostuje za ugotovitev, da je kršil konkurenčno klavzulo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je direktorica tožnice izpovedala, da toženec eno leto ni delal na terenu, ker je bil na bolniškem staležu, pa toženec tekom postopka na prvi stopnji ni podal navedb in ni uveljavljal, da njegova odsotnost kaže na to, da osebni stik in evidence strank, ki jih je pridobil pri tožnici, ne predstavljajo poslovnih zvez oziroma konkurenčne prednosti.

14. Tožnica je dokazala, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, zaradi tega ji je nastala škoda, saj je izgubila stranke, s tem pa prihodke iz poslovanja, kar prestavlja premoženjsko škodo iz 132. člena OZ. S tem je tožnica dokazala, da so izpolnjeni pogoji iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi za plačilo pavšalne odškodnine v višini 10.000,00 EUR.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve zavrnilo ugovor toženca o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi zatrjevane nesorazmernosti med višino odškodnine in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Pojasnilo je, da se sodna praksa, ki se nanaša na presojo oderuškosti pogodbene kazni, upošteva tudi v primeru, ko gre za presojo pavšalne odškodnine. Ker je toženec želel znižanje pavšalne odškodnine, sklicujoč se na določbo 252. člena OZ, pri čemer se lahko ti kriteriji smiselno upoštevajo tudi v primeru izpodbijanja pavšalne odškodnine, je tudi pravilno pojasnilo, da za to presojo ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule, ampak med vrednostjo in pomenom obveznosti. S tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozivati toženca na dopolnitev navedb, zato je neutemeljen očitek o opustitvi materialno procesnega vodstva.

16. Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe izvedela, da so stranke prekinile sodelovanje z njo, ker so se odločile, da bodo sodelovale s tožencem, zato ne drži očitek, da je ta postopek posledica maščevanja zaradi podane odpovedi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica zaradi ravnanja toženca izgubila več strank, direktorica tožnice je povedala, da so izgubili med 60 in 70 odstotki strank. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, za plačilo pavšalne odškodnine zadostuje že izguba ene stranke, s čimer je toženka izkazala izpad dohodka in s tem nastanek škode. Smisel pavšalno določene odškodnine je ravno v tem, da stranki, v korist katere je določena, ni treba dokazovati višine nastale škode. Pavšalna odškodnina se dogovori za primere, ko je dokazovanje nastale škode težje, povezano z visokimi stroški, zato tožnici ni bilo potrebno dokazati, da ji je nastala škoda vsaj v višini pavšalno dogovorjene odškodnine. Glede na navedeno je nepomembno, da naj bi bile dimnikarske storitve poceni, pri čemer toženec teh svojih pavšalnih navedb ni ne konkretiziral ne dokazal. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na višino pogodbeno dogovorjene plače, saj se nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule odmeri glede na višino zadnjih treh prejetih plač in ne pogodbeno določene plače, višina nadomestila pa tudi ne dokazuje nerazumnosti višine pavšalne odškodnine, kot je bilo to že pojasnjeno.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tudi zahtevku tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je dne 26. 8. 2021 toženca pozvala k plačilu odškodnine in mu določila rok plačila do 31. 8. 2021 ter posledično zahtevala zakonske zamudne obresti od 1. 9. 2021 dalje. Toženec je neutemeljeno ugovarjal, da tožnica nima pravne podlage za terjanje zakonskih zamudnih obresti, ker pogodba o zaposlitvi tega ne določa, ni pa ugovarjal datumu zahtevanih obresti. Sodišče prve stopnje je zato upoštevajoč prvi odstavek 378. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 299. člena OZ pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, očitek o napačni uporabi materialnega prava pa je neutemeljen.

18. Toženec neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. V pritožbi pavšalno navaja, da je sodišče tožnici priznalo preveč stroškov, da niso bili vsi potrebni, teh svojih navedb pa ne konkretizira, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške tako po tožbi kot nasprotni tožbi, dokler postopkov ni združilo, kar je pravilno, saj je šlo do trenutka združitve za dva ločena postopka, prav tako pa je upoštevalo 155. člen ZPP in nepotrebnih stroškov ni priznalo (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) in 155. člen ZPP, priznalo: 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk materialnih stroškov, kar znaša 306,00 EUR, povečano za 22 % DDV (67,32 EUR) pa 373,32 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo višje priglašenih stroškov, saj to ni utemeljeno glede na vrednost spora in OT. Tožnica prav tako ni upravičena do nagrade za pregled izpodbijane sodbe in pritožbe ter obrazloženega poročila stranki, saj sta ti nagradi že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Toženec mora tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 373,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 ZDR-1 v 217.b členu določa le, da se delodajalcu lahko izreče globa zaradi kršitve te obveznosti. 2 Prim. VIII Ips 193/2010, VIII Ips 1/2011, VIII Ips 3/2011. 3 Prim. VIII Ips 46/2019.